Kako izbrati žival, ki jo bomo posvojili?

Največ ljudi izbere mačko ali psa, bistveno, kar moramo vedeti o teh živalih, bom opisala v nadaljnjih člankih. Pri izbiri živali ne bodite pozorni na videz in všečnost, temveč na značaj živali. Ne nasedajte stereotipom nepoznavalcev, da je treba izbrati »najmočnejšega v leglu«, ker takšna žival morda sploh ne bo primerna za nas. Vedenje je sicer v največji meri rezultat naše vzgoje, a je odvisno tudi od podedovanih lastnosti ter najzgodnejšega obdobja živali, preden smo jo posvojili.

Posvojitev pasemskega psa ali mačke
Vedimo, da niso vsi rejci kvalitetni, niti tisti, ki vzgajajo pasemske živali, pri nas se z rejo ukvarjajo tudi ljudje, ki dobijo vzrejna dovoljenja po zvezah, predvsem pa do živali nimajo odnosa in jim ne nudijo ustreznih pogojev. Takšne živali imajo zaradi neustreznih križanj pogosto genetske ter druge zdravstvene okvare, pa tudi veliko vedenjskih težav. Veliko je tudi uvažanja živali iz vzhodnih držav.

Večkrat lahko preberemo v oglasih, da kdo prodaja »čistokrvne mladiče brez rodovnika«. Vedimo, da nekdo ni dobil vzrejnega dovoljenja z razlogom. Namen rodovnikov je, da se ohranja čistost pasme ter njene lastnosti, parjenje nerodovniških psov in mačk pa omogoča le dedovanje zdravstvenih in vedenjskih težav na potomce. Takšnih oglasov je ogromno, saj jim naseda tudi veliko ljudi, ki želijo dobiti čistokrvnega psa ali mačko brez rodovnika zato, ker je ta cenejši.

A takšna škrtost se ne izplača. Žival brez rodovnika je mešanec, zelo drag mešanec, četudi na prvi pogled izgleda tako kot pasemski. Mešance lahko vsepovsod dobite zastonj. Tudi če je z mladičem vse v redu, vedite, da z nakupom takšnega mladiča omogočate trgovino s temi živalmi, ki je le izraz pohlepa neodgovornih rejcev.

Nepasemske živali, mešanci, težje dobijo dom in jih je ogromno. Če želite pasemsko žival, kupite tisto z rodovnikom, pri preverjenem rejcu, za posvojitev mešanca pa se odločite v zavetiščih in ljudeh, ki imajo živali res radi in brezdomnim psom in mucam iščejo domove.

Če posvojimo žival iz zavetišča
V zadnjih letih so postale moderne posvojitve iz zavetišč. Takšna posvojitev je sicer zelo humano dejanje, a le, če je premišljena. Veliko ljudi pa jih posvoji le zato, ker hočejo sebi in drugim pokazati, kako plemeniti so, ali zato, ker je pač zastonj in niso pripravljeni plačevati zanj. Potem se pogosto za žival tudi ne potrudijo tako, kot če bi zanjo plačali, a tudi slednje seveda ni znamenje ljubezni do živali.

Vedeti moramo tudi, da je žival iz zavetišča morda bila trpinčena, zanemarjena, zato se morda ne bo vedla tako kot pričakujemo. Vendar pa se je vredno potruditi. Bodimo potrpežljivi, ukvarjajmo se z njo in problemi se bodo rešili, ponosni bomo, da nam je uspelo in odnos z živaljo bo še boljši. Za pse obstajajo tudi tečaji za pse iz zavetišč ter druge pse z vedenjskimi težavami.

Res je, da so živali iz zavetišč velikokrat zelo hvaležne, vendar ne pričakujmo te hvaležnosti kot nekaj samoumevnega.

Sama imam tako zavetiške živali kot tudi druge, ki so bile zavržene. So dragocene, nežne, lepo vzgojene, ljubezen pa je velika in vzajemna.

Posvojiti mladiča ali odraslo žival?
Večina ljudi raje posvoji mladiče, češ da se lažje navadijo novega doma. Zaradi takšnega prepričanja odrasle živali težje dobijo dom, čeprav se najpogosteje tudi same hitro navadijo na novi dom in ob posvojitvi z njimi prav tako ni težav. Obenem menim, da je včasih bolje posvojiti odraslo žival, saj že poznamo njen značaj in lažje presodimo, če se bomo ujeli z njo.

Včasih se dogaja, da se takšna žival še hitreje naveže na nov dom ali lastnika, tudi če je bila zanemarjena ali mučena. Če pa prihaja do težav, jih bomo z nekaj potrpežljivosti in tudi pomoči strokovnjakov brez težav v celoti, ali vsaj v največji možni meri odpravili. Nato bomo imeli žival še rajši, ponosni pa bomo na to, da nam je uspelo vzgojiti čudovitega hišnega ljubljenčka.

Za ljudi, ki so že malo v letih, je seveda veliko bolje, če posvojijo odraslo, lahko tudi starejšo žival. Veliko jih posvoji mladiče, ob preselitvi v dom za starejše občane ali na drugi svet pa žival ostane brezdomna in težko najde nov dom.

Kaj storiti, če spoznamo, da ne moremo posvojiti živali?
Če sprejmemo odločitev, da živali ne bomo imeli, gre za zelo odgovorno dejanje. Ljudje pogosto ne razumejo tega, da imaš živali pravzaprav zelo rad, da se jim odpoveš, ker jim ne moreš nuditi tega, kar potrebujejo. To, da ima nekdo veliko živali, pa avtomatično povežejo z ljubeznijo do živali, kar pa pogosto ni res.

Da ne bomo ostali prikrajšani za stik z živaljo, je možnost je, da skrbimo kot prostovoljci za živali v zavetiščih. Sprehajanje psov je omogočeno v večini zavetišč. Lahko skrbimo tudi za prostoživeče mačke. V ta namen deluje v Ljubljani društvo Mačjelovka.

Druga možnost je, da se povežemo s kom, ki žival že ima, a nima dovolj časa zanjo. Tako delimo skrb za žival z lastnikom – nihče ni preobremenjen, žival pa bo zadovoljna. Bolje ena srečna žival kot dve nesrečni, kajne?

Živali in starejši ljudje v varovanih stanovanjih in domovih starejših občanov
Kolikor vem, posedovanje živali v teh ustanovah ni dovoljeno, z izjemami, seveda. Po mojih informacijah so ponekod dovoljene manjše živali, denimo morski prašički in papige. Posvojitev psov in mačk menda ni dovoljena zaradi dolge življenjske dobe (do 20 let) teh hišnih ljubljenčkov. Vendar pa se pristojni ne zavedajo, da nekatere vrste papig lahko živijo tudi do 70 let …

Sedaj občasno prihajajo na obisk Tačke Pomagačke, to so obiski prostovoljcev s posebej izšolanimi psi za delo v bolnišnicah, domovih za starejše občane in podobnih ustanovah. Lepo, da je zdaj dovoljeno vsaj to, v preteklosti zaradi togih normativov glede čistoče ni bilo možno niti to.

Menim, da bi starejšim ljudem moralo biti dopuščeno posvajanje živali. Idealno bi bilo, če bi lahko razen drugih živali posvojili tudi starejše pse in mačke, ki bi tako lažje dobili nove domove. Pri skrbi za živali bi po potrebi lahko pomagali tudi prostovoljci, denimo iz šol, fakultet, društev za zaščito živali, poklicni oskrbniki živali, oziroma drugi ljudje, ki so pripravljeni skrbeti za živali in si jih sami morda ne morejo privoščiti.

Žival je za starejšega človeka izjemnega pomena. Občutek, da za nekoga skrbiš in si koristen, je zelo dragocen, tako se izboljšata tudi samopodoba in samozavest posameznika. Tako sta boljša tudi vitalnost in zdravje posameznika, stroški za zdravljenja bi bili manjši, dokazano pa je, da počutje varovancev vpliva tudi na osebje, ki bi se tako počutilo bolje.

Dokler to ni mogoče, priporočam starejšim isto kot vsem drugim ljudem, ki ne morejo posvojiti živali.

Vaša vprašanja, mnenja, in predloge mi lahko pošljete na barbara@roka-roki.si .