Zakaj ta rahli, zgolj namigujoči zgodovinski podton? Brezno, pokopavanje žrtev in podobno? Filma nima veliko opraviti s tem, a podton je jasen?
Srečevanja z nerazčiščeno preteklostjo se dogajajo nam tukaj in zdaj, ne včeraj nekomu drugemu. Tragedije pred desetletji so se zgodile ljudem pred nami, nam pa se dogajajo soočenja z njihovimi tragedijami in z našo zgodovino. V Osebni prtljagi se ne ukvarjam s preteklostjo in z zgodovino ampak z današnjo popolno nezmožnostjo sočustvovanja. Kar dela glavno junakinjo zanimivo, je njen egoizem, v katerem se čuti splošna klima tega trenutka. Kot filmski avtor ne želim bežati pred prostorom in časom, v katerem živim.
Glavna junakinja naredi vse prav in s tem povzroči tragedijo. Vsi ostali zavozijo v svojih usodah. Je današnji prav tisto, kar je narobe?
Moja prababica je rekla: »Vsak ima svoj prav. Čez prav ga pa ni.« Za ljudi, ki jih doleti krivica je povsem vseeno, ali jim to krivico nekdo povzroči v dobri veri ali iz zlobe. Ne želim delati filmov o ljudeh, ki nimajo svojega prav, čeprav ni nujno, da se z njimi vedno strinjam. Svoje filmske junake skušam razumeti in jim dati možnost za njihov prav. Mojca, glavna junakinja v Osebni prtljagi deluje nekako logično, rešuje svojo družino. Ima svoj prav. Slovenci pa radi rešujejo svoje politične skupine in njim pripadajoče ideologije kot svoje družine. Gre za nekakšen cosa nostra sindrom. Zločini se lažje prikrijejo v skupini ali v družini, oziroma, kot rečemo, vse ostane v familiji.
Zdi se, da vse svoje junake kaznujete. Vsi ravnajo napak in vsi so kaznovani?
Ljudje brez napak so verjetno hudo dolgočasni, za film pa popolnoma nezanimivi. V življenju kazen ne doleti vseh zločincev, v filmu pa režiser z njimi lahko naredi, kar hoče. V Osebni prtljagi najbolj nastrada mlada generacija, starejši držijo niti v rokah. Zgodovinska navlaka, ki bremeni Slovence, škoduje tudi tistim, ki z njo nimajo nič. In to v obliki poškodbe v naši mentaliteti.
Nas determinira prtljaga, ki so nam jo naložili?
Še več, saj pravim, da nas poškoduje. Ne le zato, ker so nam jo naložili slabiči, nasilno in skrivoma. Ta prtljaga pritiska na nas, ker je še vedno ne znamo odložiti na ustrezno mesto. Še nositi je ne znamo, kar je za pohabljence nekako logično.
Film je skoraj monokromatski. Od kod odločitev za sprane, ubite barve?
Vedno se, precej intuitivno, odločim za določeno vrsto fotografije. V Šelestenju sem se za tople poletne barve, v Kratkih stikih za hladne, pri Osebni prtljagi pa za rjavkaste tone, skoraj za sepijo. Gre za namerno podobnost z začetki barvnega filma, ko barve še niso bile tako izrazite. Čeprav so pri meni sodobnejše, omiljene in hkrati kontrastno zategnjene. Tako se tudi v podobi srečujeta zgodovinski podton in sedanjost. Zgodovina se nam Slovencem vedno vrača v zbledelih odtenkih, nikoli v jasno izraženi polnosti, zgolj v obrisih neke prikrite preteklosti.
Tudi montaža je posebna. Prizori se nikoli ne iztečejo. So namig gledalcu, kaj se bo zgodilo. Gledalec precej ugane sam?
Neaktivni gledalci me ne zanimajo. Tudi sam ne želim gledati filmov, ki vse prinesejo na pladnju. Filme delam za gledalce, ki razmišljajo in občutijo. Prizori, vsakokrat posneti zgolj v enem posnetku, se tudi začenjajo sredi dogajanja. Nikoli nismo v točki nič. Zato film teče. Rad imam medprostore, ki jih film ne pokaže. V filmu je izbor dogodkov konkretne pripovedi. Gledalec lahko sklepa, kaj se zgodi vmes. Nekaj razume iz videnega in slišanega, nekaj iz konteksta, nekaj iz izpuščenega. Film se mora dogajati tudi izven pokazanega časa in izven izreza kamere. Brez tega tudi tisto znotraj ni prepričljivo.
O filmu: Vid (Klemen Slakonja) je potlačen s pretirano naklonjenostjo svoje ljubeče matere Mojce (Nataša Barbara Gračner) in z vseenostjo nevmešavajočega očeta Sama (Branko Završan). Mojčin oče Ignac (Boris Cavazza) je dobrovoljen, a samozadosten družinski poglavar, Vidovo novo dekle Nina (Nina Rakovec) pa radoživo bitje, ki se bori z nestalnimi razmerji svoje mlade mame Žive (Tjaša Železnik). Mojstrsko upodobljeni značaji so soočeni z neizprosnimi problemi, njihova lastna prtljaga postaja njihovo pogubno breme. Slovenski gozdovi, ki obdajajo film, pa počasi odstirajo podtekst filma o Sloveniji tukaj in zdaj.
Film Osebna prtljaga se mi je zdel čudovit, Nataša Barbara Gračner pa preprosto nedosegljiva. Ampak. Zimski prizor ob breznu mi je deloval, kot da bi bil iz kakšnega drugega filma, saj je preostali del filma ‘tekel’ v glavnem realistično. ‘Problem’ sem imel tudi s prizorom v trgovini, ko prodajalki govorita nenormalno prisiljeno, česar v filmu sicer ni sploh. Verjetno režiser ve, zakaj je to naredil, jaz bi bil pa vesel, če bi me nekdo ‘razsvetlil’.
Film Osebna prtljaga se mi je zdel čudovit, Nataša Barbara Gračner pa preprosto nedosegljiva. Ampak. Zimski prizor ob breznu mi je deloval, kot da bi bil iz kakšnega drugega filma, saj je preostali del filma ‘tekel’ v glavnem realistično. ‘Problem’ sem imel tudi s prizorom v trgovini, ko prodajalki govorita nenormalno prisiljeno, česar v filmu sicer ni sploh. Verjetno režiser ve, zakaj je to naredil, jaz bi bil pa vesel, če bi me nekdo ‘razsvetlil’.