Sem vsako leto na vrhuncu poletja romajo turisti iz celega sveta, največ pa je seveda Evropejcev. Zadnja leta se na festivalu trubačev v srbski Guči zbere preko 650.000 obiskovalcev, med katerimi naj bi bilo po nekaterih podatkih kar 30.000 Slovencev.
»Kod nas ima svega! Samo wc trenutačno ne radi, a topla voda če popodne!«
Že takoj po prihodu v vas mi je postalo jasno, da ‘festival trube’ ne bo zadovoljil pričakovanj vseh potnikov na našem avtobusu. V to je bil prepričan tudi naš vodič, ki je med potjo večkrat poudaril, da pričakovanja Slovencev, predvsem kar se tiče nastanitve, udobja in čistoče, velikokrat nimajo prave osnove. Temu pa zna slediti razočaranje. Hotelskih kapacitet praktično ni, nastanitev pri domačinih in dodeljevanje sob pa je včasih podobna tomboli. Lahko dobiš zadetek, glavno nagrado, lahko pa končaš v garažni sobi s petimi cimri in dolgo vrsto pred edino kopalnico v hiši. Izbira gostitelja in postelje je pomembna in lahko odločilno vpliva na vtis ter počutje ob odhodu domov.
»Baš si lepa! A ja sam bos – daj sto dinara! Ajde!«
Domačini so praviloma zelo gostoljubni in ustrežljivi, jutranja kava in flaša rakije na mizi sta samoumevni, za hrano pa mora vsak poskrbeti sam. Slednje ob genocidu nad vsem kar hodi po štirih nogah v radiju stotih kilometrov, roko na srce ni prav težko. Stvari pa se hitro zakomplicirajo, če si vegetarijanec. V Guči ima namreč tudi paradižnik okus po pečenem pujsu.
Čeprav v času festivala precej navite, so cene še vedno opazno nižje kot pri nas. Kljub temu je dobro vedeti, da tako domačini, kot tudi trgovci in Romi, ki se pripeljejo v Gučo iz vseh strani, v festivalu vidijo veliko poslovno priložnost. Če jim ponudite priložnost vas bodo z veseljem obrali do suhega. Predvsem Romi, ki na vsakem koraku v (namerno) strganih krpah, najmlajši celo popolnoma brez njih, hodijo za vami in prosijo za denar, so zanj pripravljeni storiti skoraj vse.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=aQwTENoppUE[/youtube]
Podobno velja za številne skupine trubačev, ki krožijo od mize do mize. V kolikor na vprašanje »Može li jedna?« odgovorite pritrdilno, vam ne bodo odpustili, če jim na čelo ne prilimate bankovca ali pa ga potisnete globoko v trubo. Trubače pa obvezno spremljajo tudi plesalke. Mlade, stare, suhe in debele, vse samo čakajo, da vam zaplešejo v naročju in pomigajo z boki, za katere lahko zataknete nekaj dinarjev ali še bolje – evrov.
»Ako ovde ne poludiš, onda nisi normalan!«
Seveda pa Guča ni samo festival glasbe. Nasprotno. Zdi se, da je glasba zgolj kulisa, ozadje, poligon za največji balkanski pivski festival. Tukaj je vonj hmelja neprestano v zraku. Pivo dobesedno teče po ulicah in kdor nima v roki piva, je to najverjetneje zgolj zato, ker trenutno pač nazdravlja z rakijo. Kdor ne pije, ima resnici na ljubo na ‘saboru’ precej omejene možnosti za zabavo. To pa seveda ne pomeni, da se festivala ne da preživeti ne da bi bil ves čas mrtvo pijan. Je pa v vsakem primeru lažje.
Kakorkoli že, ves direndaj okoli trube je resnično svojevrstno doživetje, ki ga velja izkusiti, ne glede na to ali piješ in imaš rad jedi z žara in ali ti je kaj do temnopoltih Romov z zlatimi trubami in zobmi ali pa morda ne maraš nič od tega. Tudi če cele dneve zgolj opazuješ ljudi nekje na robu dogajanja, je stvar sila interesantna. Obstaja namreč velika verjetnost, da tako raznolike in pisane možice ne boš srečal nikjer drugje kot v Guči.
»Je*eš zemlju koja Guču nema!«
Na koncu naj omenim še en moment, ki mu kot obiskovalec Guče nikakor ne moreš uiti. Gre za srbski ponos, pomešan s pridihom nacionalizma, ob katerega se spotakneš pravzaprav na vsakem koraku. Od stojnic polnih t.i. ‘šajkač’ kapic, preko poplave zastav in druge nacionalne ikonografije, do parol Radovanu Karadžiću (najbolj priljubljena je denimo »Koja pi*da te izda!«) ali Ratku Mladiću (»Gde je znamo – ali ga ne damo«). Trije prsti dvignjeni visoko v zrak in pozdravljanje z glasnim »Srbija!« je del folklore, s katero se kot turist ne smeš preveč obremenjevati. V nasprotnem primeru se kaj hitro lahko počutiš kot tujec v svetu, ki ga ne razumeš povsem.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=oitajZdKr4Q[/youtube]
Vsem pomanjkljivostim navkjub, ali pa ravno zaradi njih, Sabor trubača v Guči ostaja velik praznik, ki prav vsakemu obiskovalcu ponuja svojevrstno doživetje in novo izkušnjo. Prav zato obisk Guče priporočam vsakomur, ki rad spoznava in doživlja nove stvari.
Seveda pa je med obiskovalci (tudi med Slovenci) mnogo takšnih, ki jih je Guča očarala in zasvojila, zaradi česar se redno vračajo nazaj. Odprtost, sproščenost in možnost, da za nekaj dni pozabiš na skrbi, ki te čakajo doma, so močni aduti. Če vemo, da jih spremlja dobra jedača, pijača in glasba, ki praktično vsakogar pripravi do plesa, pa nam hitro postane jasno, od kje festivalu njegova popularnost. Sicer pa, vsako leto imate novo priložnost, da ga izkusite iz prve roke in edina stvar, na katero lahko računate je ta, da v nobenem primeru ne boste ostali ravnodušni.
