Gradec, med zgodovino in sodobnostjo, 2. del

Preberite tudi prvi del zgodbe o Gradcu.

Mestna krona

Krono sestavlja pet stavb, ki so včasih zaznamovale vse pomembne mestne odločitve. Za posvetno dejavnost sta poskrbela nekdanja jezuitska univerza, danes Semenišče, in le streljaj od nje oddaljena Katedrala. Bolj zemeljske odločitve, na katere je imel kler tedaj seveda velik vpliv, pa so sprejemali v Burgu, graščini, ki je sredi 15. stoletja nadomestila nekdanjo rezidenco vladarja notranje Avstrije na Schloßbergu. Kasnejšemu štajerskemu vladarju pa niti to ni bilo dovolj, zaželel si je še več udobja in si zamislil gradnjo Mavzoleja. Od draguljev krone je od ostalih, ki stojijo tesno skupaj na Hofgasse, nekaj sto metrov oddaljena le Univerza.

Vsakomur, ki je videl vsaj nekaj cerkva, se bo zdela gotska katedrala precej siromašna. Včasih, ko je bilo pročelje poslikano, je bilo drugače, danes pa se je ohranila samo freska, imenovana »Božja kazen«. Odgovornost za tri katastrofe v letu 1480, kugo, vojno in še napad kobilic, so meščani naprtili Bogu. Da bi se odkupili za svoje grehe, so slikarju Thomasu von Villachu naročili fresko, ki še dandanes izraža božji srd in človekove prošnje po odpuščanju. Bolj kot zunanjost katedrale pa je zanimiva bogata baročna notranjost, opremljena po merilih takratnih Jezuitov, ki so imeli v Gradcu jako pomemben vpliv. Posvečena je sv. Egidiju, v Gradcu pa ji pravijo kratko Dom oziroma Katedrala po slovensko.

Tudi največja avstrijska univerza, Karl-Franzens-Universität ali preprosto Stara univerza, je bila sprva pod nadzorom jezuitov, takisto tudi Semenišče, ki se praktično drži katedrale. V času razsvetljenstva, ko so se vladarji trudili s sekularizacijo, so jezuitsko semenišče razpustili. Za zidovi ogromne rdeče stavbe je bila nekaj časa šola, pa zapor in vojašnica, danes pa njene prostore ponovno zasedajo cerkvene ustanove, med njimi seveda tudi semenišče.

Burg, eno od vladarjevih rezidenc, so gradili sočasno s katedralo in nekaj časa sta bili stavbi celo povezani – tako kot oblast. Ker so tedaj velike stavbe gradili dolgo, umirali pa hitro, je delo Frederika III., ki si je veliko stavbo zamislil, nadaljeval njegov sin Maksimilijan, ki je zanamcem zapustil eno od najbolj zanimivih gotskih stopnišč. To se v enem delu loči in se kot spirala ponovno združi višje, pa spet razdruži in tako dalje. To razdruževanje in kasnejše združevanje naj bi ponazarjalo spravo, zato poimenovanje »stopnice sprave«.

Vladarji pa so bili razvajeni in kmalu je zrasla nova rezidenca. Ferdinand II., ki je dela začel, pa si je lahko v najvišji graški stavbi odpočil šele po smrti. Še preden so Mavzolej dogradili, je bil namreč izbran za cesarja in preselil se je v udobje dunajskega dvorca, dela v Gradcu pa so zastala. Pokopali so ga v še nedokončano grobnico, šele kasneje so opremili tudi notranjost.

Plavajoča školjka

Če imate bolj malo časa, je obvezen vsaj obisk Hofgasse in Grajskega griča. Svojevrstno doživetje pa je obisk večnamenskega Otoka na Muri (Murinsel). Danes izjemno priljubljena točka ima podobno srečno usodo kot Eifflov stolp, postavljen kot dokaz vrhunske arhitekture, a le za čas, kolikor je v Parizu trajala svetovna razstava. Stolp je, kot vemo, ostal na mestu. Tudi jeklena konstrukcija edinega otoka v Gradcu je bila mišljena kot začasno kulturno prizorišče v letu 2003, ko je bilo mesto svetovna prestolnica kulture.

Toda otoka, pravzaprav trdno zasidranega splava, niso prodali drugemu mestu, na veselje meščanov je ostal. Danes ne samo da mesto krasi, ampak služi tudi kot most, prizorišče kulturnih dogodkov in kavarna. Iz ptičje perspektive izgleda kot na pol odprta školjka – na odprtem delu je amfiteater, v zaprtem pa privlačna kavarna.

Mehurček

Podajmo se na desni breg Mure, ki je bil nekoč zapostavljen, od leta 2003 pa ga krasi izjemna arhitekturna stvaritev. Kunsthaus, »Hiša umetnosti« je izvrsten primer, ki bi moral človeške generacije opominjati na možnost prijetne koeksistence. Na desnem bregu se spogleduje z več kot pet stoletij starim mestnim jedrom. Z druge strani se ogromen moder mehur praktično naslanja na dve starejši zgradbi, a v odprtem mestu, dovzetnem za novotarije, to ni noben problem.

Površina je kot ogledalo, v katerem se zrcalijo podobe starih zgradb. Staro z novim, prijetna popestritev mesta! Vsekakor se splača vstopiti tudi v notranjost, na 11 000 kvadratnih metrih površine bo namreč vsakdo, ki mu je blizu moderna umetnost, našel nekaj zase. Že sam pogled na njihovo spletno stran odraža inovativnost.

Za vsakogar nekaj

Kar je bil nekdaj za Primorce Trst in za Kranjce Celovec, je bil nekdaj za Štajerce Gradec – mesto, kjer so imeli kave vedno v izobilju. Tako rekoč obljubljena dežela. Le kdo bi ob tem pomislil na samo mesto. Gradec, čeprav razmeroma majhen, ponuja ogromno tudi za večdnevni izlet. Žal bi vsi bralci obupali, če bi bil ta članek še daljši, zato sem lahko zajel le nekaj najbolj ogleda vrednih točk. Kdor se bo še malo potrudil, bo ugotovil tudi, da Gradec v Deželnem muzeju hrani eno od največjih evropskih zbirk orožja. Janez Puh s Ptuja, kasneje pa Johann Puch je svojo kariero v Gradcu pričel s kolesi, potem je nanje montiral motorni agregat in kasneje napravil še avtomobil. Jasno, da je tudi Puchov muzej v tem mestu.

Tudi manjšim otrokom ne bo dolgčas. Za najmlajše bosta poskrbela Frida in freD v otroškem muzeju, zanimivo pa jim bo tudi v Muzeju igrač. Gradec je torej odlična mestna vikend destinacija, tudi za več koncev tedna.

Preberite tudi prvi del zgodbe o Gradcu.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.