Naredila sva nekaj strateških napak, upam, da jih letos ne bova ponovila. Zato sem že kmalu po lanskem polomu pripravil seznam stvari, na katere morava biti pozorna, če hočeva pripraviti veselo srečanje, snidenje nekaj prijateljev vključno s svojimi družicami, od katerih imamo nekateri tudi otroke, ter da se hkrati zabavava tudi sama.
1 – Odločitev za zabavo mora biti pravočasna
Dandanašnji je zelo težko na isti dan zbrati na kup prijatelje. Vsi imajo namreč službene obveznosti, otroke, pa tudi starše, ki vsaj tu in tam zahtevajo svojo pozornost. In če prijateljev ne obvestimo pravi čas, se zlahka zgodi, da tudi najboljši prijatelji odpovedo udeležbo na veselem dogodku. Pa saj jim ne moreš zameriti, naš urnik je namreč zmeraj bolj zatrpan s takšnimi in drugačnimi kompromisi, ki se kot zajci plodijo z našimi obveznostmi. Lani se nama je z mojo izbranko, več ali manj po najini krivdi, tako zgodilo, da je nekaj bližnjih prijateljev odpovedalo udeležbo na žuru, ker se je imelo njihovo opolnočno srečanje s Silvestrom zgoditi pač nekje drugje. In da bi bila zadeva za naju z drago še bolj zapletena, so se nama na zabavo »povabili kar neki padalci«, znanci, za katere bi si midva iskreno želela, da Novo leto praznujejo v neki drugi državi.
2 – Zgodil se nama je stres, največji sovražnik dobre zabave
Seveda sva, pod pritiskom začetniških napak (glej točko 1), takoj zapadla v stanje slabe volje. Najina začetna zagnanost se je stopila kot margarina na zakurjeni peči, o kakšni dobri organiziranosti pa ni bilo niti govora. Potem, ko sva komajda zaustavila prevelik naval nepovabljenih gostov, sva za trenutek »le prišla k sebi«, toda 
tisti začetni optimizem je preprosto skopnel. Vse, kar sva počela odtlej, je bilo le reševanje trenutnih situacij. Vendar se improvizacija, vsaj v razmerah, ko organiziraš zabavo za že »starejše« prijatelje z otroki, ne pokaže zmeraj za najboljšega zaveznika.
3 – Izgubila sva kontrolo, pa vendar imela srečo
Ker se nama je »sfižil« seznam povabljenih gostov, številka (ne)povabljenih pa se je na najino veliko žalost neprijetno napihnila, sva se soočila z dodatnimi neprijetnostmi. To, da sem v trgovini zapravil mnogo več denarja za živila in pijačo, kot sem planiral, niti ni bilo tako boleče (na srečo nam je podjetje izplačalo nekaj denarja, ki so ga poimenovali 13. plača). Bolj me je skrbela gneča v najinem skromnem stanovanju. Ker sam nisem ne-vem-kako-zelo iznajdljiv »tabornik«, me je problema s kodnim imenom »stoli-miza« rešil sosed, ki mi je nekaj kosov »sedečega pohištva« lahko posodil le zaradi tega, ker je svojo srčno izbranko odpeljal v soliden dalmatinskih hotel. Ko se je s selitvijo stolov (in mize) skorajda popolnoma izpraznila sosedova kuhinja, se mi je sreča nasmehnila še enkrat. Preblisk, da lahko sosedova kuhinja postane tudi otroško igrišče in po sili razmer tudi otroška spalnica, me je rešil mnogih skrbi.
4 – Kuhinja postane bojišče
Z nezavidljivimi težavami pa se je ravno v tistem času soočala moja boljša polovica. Kaj pripraviti za večerjo, za posladek, za otroke? Izmazal sem se iznajdljivo: »Saj si odlična kuharica, kakšno tvojo odlično malenkost pripravi, nič kaj zapletenega skratka, jaz pa bom poskrbel za pijačo in za nekaj slanega peciva.« Seveda je moja deklica besedi »odlična kuharica« razumela popolnoma drugače, kot sem sam hotel. S polno mero zagnanosti je kar nekaj celih dni pred samo zabavo tuhtala, kaj naj pripravi izbrani druščini. Zadnja dva dni pred dnevom »D«, pa je bila naša borna kuhinja izmenično spremenjena v klavnico, ribogojnico, skladišče zamrznjene hrane, mini tržnico, pekarno, slaščičarno in ob vsej tisti zelenjavi – vsaj tako je izgledalo meni – v cvetličarno. Ko sem sredi njenega naskakovanja štedilnika (to, da sedaj uporabljam že vojaške izraze, ni zgolj slučajnost!?!), slišal nekaj prav sočnih kletvic, sem vedel, da je mir na svetu, in predvsem v družini, tisto, česar si najbolj želim v prihajajočem letu. Vojnemu stanju sem se izognil s taktičnim umikom, »pobasal« sem vse otroke, ki so se mi našli na poti, ter z njimi zbežal na kratko potepanje po lepo okrašeni Ljubljani. Ko sem se domov vrnil s polnimi vrečkami sadja in sladoledom (za otroke) sem bil, začuda, pohvaljen, s kotičkom očesa pa sem le opazil, da je bitko »za kuhinjo« dobila moja ženička. Bravo! In zaslužen cmok.
5 – Vsi se imajo »fajn«, le midva topo zreva v »nič«
Sama zabava ni bila nič kaj posebnega (še zmeraj so mi najbolj v spominu »spontane zabave iz študentskih domov« ali pa tiste pijanske-srednješolske): imeli smo se »prijazno fajn«, hrana je bila odlična, ljudje od pijače »prijateljsko zadeti«, še otroci se niso drli (le kaj so počeli, da je bil takšen mir?), pogovor med nami je bil na trenutke zares duhovit, plesali nismo (ker skorajda ni bilo prostora, pa saj tudi neke posebne glasbe nisem pripravil), tisti najbolj sproščeni (beri – pijani) so se po večerji zabavali ob neki brezvezni namizni igri, dva para sta zdolgočaseno »pizdila« nad zanič novoletnim tv-programom, Franci in Milena pa sta za eno uro izginila (še zdaj ne vemo kam). Midva, gostitelja, pa sva ure in ure zbegano begala med vsemi temi facami in jim k ustom nosila hrano, pijačo in dobro voljo. Uspelo nama je, vsi so bili zadovoljni (vsaj tako se nama je zdelo). Vendar sva se, na smrt utrujena, po zabavi takoj poenotila: Ko bova drugič organizirala zabavo, bova vse goste povabila v najin dom nekaj ur prej. Pa bodo ženske kuhale, pazile na otroke, moški pa bomo po moško razdelili stroške, odpirali buteljke, dodatno okrasili stanovanje, stresali mastne vice in ženske hranili s komplimenti in smešnimi zbadljivkami. Potem bodo po zabavi mogoče vsi veseli, tudi psihično in fizično uničena gostitelja. Pa srečno!
