Britanski pisatelj David Yallop – v prvem delu prispevka smo ga predstavili kot avtorja knjige »V božjem imenu« o nenavadnih okoliščinah smrti papeža Janeza Pavla I. – je napisal več uspešnic, v katerih se loteva svetovnih nerešenih primerov. V knjigi »To the Ends of Earth« govori o razvpitem teroristu Carlosu, ki je v času hladne vojne sejal smrt po Evropi. Leta 1999 je objavil knjigo o korumpirani svetovni nogometni organizaciji FIFA »Kako so ukradli igro« (»How They Stole the Game«), v kateri med drugim govori o »skrivnostnem« načinu volitev za ključne položaje. 
Nekdanji predsednik FIFE Joao Havelange, pravi Yallop, je ustvaril strukturo, ki je omogočila, da je dobil naslednika – Seppa Blatterja, ki mu je za las podoben. Med drugim si je prizadeval za uveljavitev ideje, da bi imel nogomet štiri četrtine in ne dveh polčasov, kar bi pomenilo več reklam.
Sicer pa lahko na knjižnih policah ali na TV ekranih najdemo celo paleto zarotniških (kriminalno-vohunskih in znanstveno-fantastičnih) del, od poziva znanstveno fantastične TV serije »X-files«, k iskanju resnice »tam zunaj« (»The Truth is Out There«), do knjige francoskega teoretika zarot Therryja Meyssana, »Velika Laž« (»The Big Lie«), ki problematizira uradno razlago o ozadju terorističnega napada na ZDA 11. septembra 2001.
Zarota vseh proti vsem
Ena najbolje prodanih knjig »Da Vinčijeva šifra« (»Da Vinci Code«), avtorja Dana Browna, razkriva skrivnostne zgodovinske povezave, temelji pa – kakor večina teorij zarot – na predpostavki, da se nič na svetu oziroma v zgodovini ne zgodi naključno, ampak so stvari med sabo vzročno povezane. Prav s tem – ustvarjanjem (včasih zelo nemogočih) povezav – nas na svojo spletno stran vabijo ustvarjalci Raziskovalne liste teorij zarot (CTRL – The Conspiracy Theory Research List). Njihova stran je, kot pišejo, »namenjena vsem, ki želijo med sabo povezati različne stvari,« in razlagajo v tonu, kot je naslednji: »Resnica je tam zunaj. Vse, kar moraš napraviti, je, da se pridružiš dot.com-om, pa boš razumel povezave med Elvisom, Skull&Bonesi, prostozidarji, Vatikansko banko, ugrabitvami vesoljcev in še čim. Raziskuj, kako svet resnično deluje. Med razlagami najdemo tudi vse-svetovne teorije, kot je “Univerzalna zarota proti vsemu”, ali spletne strani, ki nas vabijo k ustvarjanju lastnih teorij zarot: »Ustvari svojo teorijo zarote« (»Make Your Own Conspiratory Theory«).
Vse je le kulisa
Če se vrnemo k knjigam in filmom bomo med njimi našli tudi več kultnih del z zarotniško vsebino, od političnih trilerjev, kot sta »The Parallax View« v režiji Alana J. Pakule o teoretiku zarote, ki sam postane njena žrtev in »Vsi predsednikovi možje« (»All the President’s Men«) o legendarnih novinarjih Washingtona Posta Carlu Bernsteinu in Bobu Woodwardu, ki sta razkrila prisluškovalno afero Watergate, do »Prisluškovanj« (»The Conversation) Forda Copole. Potem je tu popularna akcija s Sandro Bulock »Mreža« (»The Net«), ki igra na strah pred izgubo zasebnosti, s spletko, v kateri se osamljena računalniška strokovnjakinja čez noč spremeni v eno najbolj iskanih zločink, apokaliptični film »Možje v črnem« (»Men in Black«, v katerem agenta MIB preprečita intergalaktično katastrofo, »Trumanov šov« (»Truman Show«), v katerem junaku zrežirajo celotno življenje – vse je kulisa, le on verjame, da je to, kar se mu dogaja res, in še marsikaj.
Po filmu »Igra« (»The Game«) Davida Fincherja, v katerem zdolgočaseni finančnik (igra ga Michael Douglas), vstopi v »zarotniško« igro, ki jo organizira zabavna agencija Consumer Recreation Services (CRS), pa je bila posneta tudi računalniška igra z imenom »Majestic«. Ustvarjalci so šli celo tako daleč, da so v igro vključili telefonske klice in sporočila preko elektronske pošte z namigi, grožnjami in opozorili, s pomočjo katerih mora igralec razkrinkati nenavadno vesoljsko zaroto ali umazano vladno prevaro in poiskati krivca za zmešnjavo.
Zarote in pornografija
Skratka, kamorkoli pogledamo – na TV ekrane, svetovni splet ali v knjižnico – bomo prej ali slej naleteli na takšno ali drugačno paranoično oziroma zarotniško vsebino. V ameriškem prostoru bodo te vsebine pogosto vključevale Cio, sovjetske vohune, teroriste in nezemljane, v Italiji njene sosede, v Srbiji revne Albance ali bogate zahodnjake, v nekdanjih komunističnih državah kontrarevolucionarje in v nacistični Nemčiji Jude.
Sicer se zdi, da je njihova razširjenost in popularnost značilna predvsem za novejši čas – v evropskem prostoru so razcvet doživele v 19. in 20. stoletju. Po pisanju Daniela Pipesa, avtorja knjige »Conspiracy: How the Paranoid Style Flourish and Where It Comes From, so se teorije zarot pojavile v 18. stoletju, istočasno s pornografijo. »Oba žanra sta postala popularna v 40-ih letih 18. stoletja,« piše in pojasnjuje, da sta »živela skrita za navadno literaturo in se pogosto brala in distribuirala na skrivaj. Starejši so pred ‘njunimi škodljivimi vplivi’ ščitili mlajše, knjižničarji so skupaj stikali svoje nosove, učenjaki so o njima razpravljali, brez da bi navajali vsebino … Rekreacijsko zarotništvo je enako žgečkljivo, kot je žgečkljiv rekreacijski seks.« Pravo delo teoretikov zarot se je, pravi omenjeni avtor, začelo kot reakcija na francosko revolucijo, ko so bili mnogi prepričani, da je do zrušitve monarhije prišlo zaradi zarotniškega delovanja tajnih združb.
Na koncu teksta
»Skrajna paranoja ni, ko se vsi zarotijo proti vam, ampak takrat, ko je vse proti vam. Na mestu ‘Moj šef se je zarotil proti meni’ stoji ‘telefon mojega šefa se je zarotil proti meni’. (Iz kratke zgodbe Colony [Kolonija] znanstveno-fantastičnega avtorja Philipa K. Dicka)
Ste že prebrali prvi del V svetu zarot?
