Od 4. – 7. marca 2009 je v Portorožu potekal 17. Svetovni kongres družinskih terapevtov. Prvi kongres je bil organiziran leta 1987, vsako leto se odvija na drugem koncu sveta. Organizator kongresa je IFTA oz. Mednarodna zveza družinskih terapevtov. V zvezi sodelujejo člani iz 45-ih držav. Namen delovanja je razvoj družinske terapije, spodbujanje raziskovanja, izobraževanja, mednarodnega sodelovanja in izmenjave idej, ki promovirajo dobrobit družin preko celega sveta. V zadnjem času se vedno bolj uveljavlja zavest, da potencial družinske terapije presega okvire posamezne družine oz. da družinska terapija s svojim delovanjem vpliva na življenje naših širših skupnosti in dežele, v katerih živimo.
V Portorožu je aktivno sodelovalo 300 govornikov iz 29-ih držav, med njimi več kot 20 slovenskih družinskih terapevtov oz. strokovnjakov iz tega področja. Na slavnostni otvoritvi je udeležence kongresa nagovorila tudi varuhinja človekovih pravic, dr. Zdenka Čebašek-Travnik.
Tema tokratnega kongresa je bila »Sprava v različnosti – lahko družinska terapija pomaga ozdraviti svet?« V težišču je bilo torej iskanje odgovorov, kako lahko družinska terapija pomaga pri razreševanju konfliktov ter prispeva k večji povezanosti v družini, širši skupnosti, narodu. Teme prispevkov na plenarnih predavanjih so bile usmerjene na pomoč družinam pri soočanju s psihičnimi boleznimi, na partnersko terapijo, razveze in ponovne zveze, predzakonske intervencije, supervizijo in usposabljanje terapevtov ter mnoge druge, ki so bile predstavljene na delavnicah.
V nadaljevanju se bomo osredotočili le na dva od številnih kvalitetnih prispevkov, ki se na tak ali drugačen način dotikata vsakega od nas kot posameznika ali kot naroda, ki mu pripadamo.
Sram in ponižanje
Eden od posebej vabljenih šestih uglednih govornikov, je bil prof. dr. Carlos E. Sluzki iz Washingtona, ki je predaval o sramu in ponižanju. To sta najmočnejši čutenji, ki poganjata krog maščevanja na mikro (partnerski odnos, družina) in makro-ravni (narod, mednarodni odnosi). Obe čutenji izvirata iz zapletenih družinskih in kulturnih vzorcev ter nas mnogokrat zaklepata v vzajemno delujoče vloge.
Prepletata se v zgodbah »rablja in žrtve« ter opravičujeta viktimizacijo. V predavanju je dr. Sluzki nakazal pot, kako lahko presežemo ujetost v sram in ponižanje ter si ponovno vrnemo spoštovanje in dostojanstvo. Dr. Sluzki verjame, da sta obe čutenji nujno potrebni pri reševanju konfliktnih situacij: če je človek ali narod ujet v sram, se ta lahko prav preko ozaveščanja občutka ponižanja preoblikuje v opolnomočenje; če pa je ujet v večno ponižanost (in v vlogo žrtve, v kateri se napaja stalna želja po maščevanju) se lahko le-ta preko občutka sramu preoblikuje v tolažbo in kasneje v večjo odprtost za sobivanje.
Moč skritih izgub
Drugo predavanje, ki ga želimo posebej omeniti, pa sta vodila dr. Kenneth V. Hardy ter svetovno znana družinska terapevtka dr. Monica McGoldrick, ki je na povabilo Frančiškanskega družinskega inštituta že lansko jesen predavala v Sloveniji. Dr. Hardy in dr. McGoldrickova sta v svojem predavanju opisovala moč skritih, težko ubesedljivih ali nerazrešenih izgub, ki jih pogosto srečujemo pri soočanju z različnimi oblikami zlorab, krivic in travm.
Predavatelja sta prepričana, da je življenje z izgubo boleča realnost, ki se je v življenju ne da in ne sme potlačiti ali pozabiti. Poleg konkretnih izgub, zlasti izgub nam ljubih oseb, so v življenju posameznika tudi drugačne, t.i. neotipljive izgube. V tem primeru govorimo o izgubi upanja, smisla, namena ali življenjskih ciljev.
Tovrstna izguba je npr. tudi dejstvo, da je posameznik izločen ali ponižan zaradi svojega ekonomskega položaja, kulture, zgodovine. Izgubo, ki ni ozaveščena, je zelo težko odžalovati. Prav zato je pomembno, da poznamo svojo osebno zgodbo oz. da narod pozna svojo zgodovino. Le tako se lahko začne proces žalovanja in nato odprejo možnosti nove rasti.
Predavatelja sta izpostavila prisotnost razčlovečenja ali dehumanizacije izgube v današnji zahodni družbi. Ko izguba ni več del naše človečnosti, humanosti, se zgodijo nehumane stvari. Prav zato je zgodovino posameznika, naroda treba pripovedovati, govoriti o njej, četudi je polna travm, zlorab… Če to ni izgovorjeno in ozaveščeno, se zlorabe in travme vedno znova sipajo v sedanjost ter v sanje o prihodnosti. Dr. Hardy ter dr. McGoldricova tudi menita, da je pri izgubah po krivici pomembnejše priznanje, ki ga tisti, ki je izgubo doživel, da samemu sebi oz. da to dejanje povrnitve samospoštovanja ni nujno odvisno od priznanja storilca oz. krvnika. Temeljno je torej, da vsak pri sebi ozavesti in osmisli krivico, ki se mu je zgodila, potem gre lahko svobodnejši naprej.
Udeležencem kongresa v Portorožu je druženje tako na strokovni kot osebni ravni odprlo nova obzorja in nove možnosti za različne poti sprave ter gradnjo kvalitetnejših odnosov, k čemur more prispevati vsak izmed nas.