Najprej nujno preberi prvi del teksta Preprečevanje samomora pri starostnikih.
Za začetek nekaj splošnih stavkov o sami knjigi: Društvo Ozara Slovenija je marca 2009 izdalo prvo slovensko poljudno-strokovno knjigo o samomoru „Samomor – večplastni fenomen“, ki prvič v tovrstni literaturi obravnava tudi pojav samomora v Sloveniji. Avtor dela je priznani pisatelj, publicist, prevajalec in oblikovalec, Žiga Valetič (izdal je tudi Humornik).
Dr. Saška Roškar, psihologinja z Inštituta za varovanje zdravja poudarja pomen osebnega izkustva: “Knjiga v slovenskem prostoru nedvomno predstavlja svojevrsten prvenec, saj gre za prvo delo, ki večplastno področje suicidologije in fenomen samomora na poljuden način predstavi splošni javnosti. Avtor takoj na začetku knjige brez ovinkarjenja predstavi svojo osebno zgodbo in izkušnjo s spogledovanjem s samomorom. To da knjigi poseben pečat in bralca pusti z okusom po še.” Sedaj pa k samemu članku …
Družina, spol, mladostniki, starostniki
osnovni podatki
• V različnih življenjskih obdobjih so razlogi za samomor različni: obup otroka lahko nastopa zaradi perfekcionizma staršev, izgube staršev ali depresivnosti; v mladosti je samomor lahko povezan z iskanjem smisla življenja, z razočaranjem v ljubezni, s težavami v šoli, z osebnimi konflikti in iskanjem zaposlitve; obup v srednjih letih je lahko posledica zavedanja, da je polovica življenja za nami, človeka lahko doleti brodolom v zakonu in družini, lahko ostane brez službe, ga spremljajo nenehni neuspehi, je odvisen od alkohola; obup starega človeka je igra raznih dejavnikov, večjo vlogo pa ponavadi igrajo osamljenost, neozdravljiva bolezen in depresivnost.
• V Sloveniji sta v zadnjih tridesetih letih močno padla tako rodnost kot število sklenjenih zakonskih zvez; globalna dejstva kažejo, da je samomora najmanj v državah z visoko rodnostjo in z večjim številom sklenjenih zakonskih zvez; v letu 2007 imamo 2.617 razvez zakonskih zvez – za 12 odstotkov več kot v letu 2006; po številu sklenitev zakonskih zvez na 1.000 prebivalcev je Slovenija med državami EU na zadnjem mestu; slovenske zakonske zveze trajajo do razveze povprečno 13,5 let. 48,5 odstotkov razvezanih zakonskih zvez je brez vzdrževanih otrok.
• Ko eden od staršev naredi samomor, v bližnjih, med katere v prvi vrsti sodijo otroci, pusti čustveno razdejanje. Vsak samomor pusti doživljenjsko sled na vsaj petih ljudeh, žalovanje pa je tudi zaradi družbene stigme bolj težavno od običajnega žalovanja.
• Poročene ženske so v povprečju bolj depresivne kot poročeni moški, ovdoveli moški pa so bolj depresivni od ovdovelih žensk. Ovdovele ženske so po nekaj letih v povprečju enako depresivne kot poročene ženske, kar pa za moške ne velja. Ženske izrazijo več potrtosti in več žalosti, moški pa tega ne počnejo tako zlahka. Ob izgubi soproga – še posebej, če si je sam vzel življenje – imajo ženske v družini in družbi več razumevanja in opore, medtem ko je pri moških, katerih žene so naredile ta usodni korak, zadrega lahko zelo globoka.
• Pri moških je rizičnost povečana med profesionalnimi in ekstremnimi športniki, v komunizmu pa je bila rizičnost večja tudi med umetniki in intelektualci. Slovenci že pregovorno veljamo za narod ekstremistov v športnih panogah, ki jih spremljajo velika tveganja in nečloveški napori, poznamo pa tudi celo vrsto tragičnih alpinističnih in plezalskih primerov.
• Najpogostejši povodi in razlogi za višjo samomorilnost pri starostnikih so: osamljenost, ovdovelost, izguba ugleda, statusa in vloge v družbi, prisilna upokojitev, večji družinski prepiri in spori, revščina, kronična bolezenska stanja, alkohol, depresija, demenca. S starostniki je treba delati v družinskem krogu, v ambulantah splošne medicine, pri osebnem zdravniku, v domovih starejših občanov, pomagajo pa jim tudi centri za socialno delo.
• Šok, stres in občutja, ki doletijo posameznika ob izgubi bližnjega – še posebej če je šlo za samomor -, so izjemno zahtevna. Fizični simptomi, ki se lahko pojavijo, so: živčnost in tresavica, osuplost (brez sape), jok, izčrpanost, praznina v želodcu in slabost, nespečnost oz. krajši spanec, nemirnost; psihični simptomi pa so: šok in nejevera, jeza in frustracija, vzdražljivost, depresija, težke sanje, strah in panika, krivda, olajšanje ali celo privzdignjenost.
• Štirje smotri žalovanja so: sprejeti stvarnost izgube; doživeti in prebroditi bolečino žalovanja; prilagoditev na okolje, v katerem ni več človeka, ki je preminil; prerezati čustvene spone in se z življenjem premakniti naprej.
3. člen Splošne deklaracije človekovih pravic: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.« Generalna skupščina Združenih narodov, 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).
