Pozdraviti je lepo, odzdraviti dolžnost

21. november je svetovni dan pozdrava, jaz pa se vse bolj sprašujem, ali nekateri ljudje še niso slišali za vljudnost, bonton, dolžnost pozdravljanja in kako pomemben je prvi stik, ki ga imamo z neznanci, ne glede na to, ali je ta stik načrtovan ali ne.

Nekateri niti pozdraviti ne znajo, ko vstopijo v prostor, kaj šele, da bi bili pozorni, kako naj vstopijo, kako naj podajo roko, kam naj pogledajo in kaj naj rečejo. Vse bolj se taka neandertalska komunikacija, ki temelji na čemernem renčanju ali mrmranju, uveljavlja na vseh slojih našega družabnega in poslovnega življenja.

Pa sploh ne gre samo za mlade in mlajše ljudi, tudi starejši so pozabili na vljuden, spoštljiv in prijazen pozdrav. Izjeme sicer potrjujejo pravilo, a kaj, ko so svetle izjeme vse bolj redkost.

Ob prvem stiku, pa ne samo takrat, ampak vedno, ko nekoga srečamo ali ko vstopimo v prostor, v katerem so ljudje, bi morali pozdraviti, pa tega vse več ljudi ne naredi. Poleg tega pa naj bi upoštevali še množico pravil, kdo koga kako pozdravi.

Npr. ko vstopimo v prostor, v neko sobo, dvorano, pisarno, smo mi kot prišleki tisti, ki moramo pozdraviti. Velja, da morajo ob srečanju mlajši pozdraviti starejše, moški ženske.

A zadnje čase, ko bolj pozorno spremljam, kako kdo koga pozdravi, opažam, da so ljudje pozabili na pozdravljanje. Če imamo na drugi strani srečo, nas prišlek pozdravi tako, da nekaj zamrmra v brado ali zarenči nekaj, kar spominja na »Dan.«, »Čer.«, »Jutro«.

Velikokrat pa gredo ljudje, ki jih sicer vsak dan srečujemo in poznamo, mimo nas celo tako, da ob stiku navidez zaverovano gledajo v tla, v konice čevljev, v neko točko na zidu ali pa strmijo mimo nas nekam v daljavo. Nad glavami pa jim plava oblaček, v katerem so napisana besedila: Pusti me na miru, Samo ne me kaj vprašat, Mudi se mi ali kaj podobnega.

Predstavljajte si polno čakalnico bolnih in poškodovanih ljudi, mimo njih gre zdravnik, ki se je zamudil na viziti, zdaj pa z vso naglico in nejevoljo, ker vidi, da bo imel polno dela, oddrvi mimo vseh v ambulanto. Samo pet sekund in nekaj energije bi mu vzelo, če bi se ob vstopu v čakalnico ozrl na ljudi in jim prijazno voščil dober dan. Njihove bolezni sicer s tem ne bi odpravil, bi pa zaradi prvega stika komunikacija med njim in pacientom v ambulanti imela dobre predpogoje, da bi bila spoštljiva in prijazna.

V skoraj vseh knjigah, ki obravnavajo prvi stik z ljudmi, pa tudi na vseh predavanjih, ki jih izvajajo predavatelji na to temo, je poudarjeno, da je ob prvem stiku najpomembnejših prvih 30 sekund. Torej prav pozdrav, prve kretnje in prvi pogledi.

Ne glede na to, kake težave imamo doma, kako smo zaskrbljeni zaradi prepira s sodelavcem, se ne moremo obnašati, kot da smo center vesolja in bi se zaradi naših težav moral ustaviti svet in se nam klanjati in nas tolažiti. Ob prvem stiku, sploh če je načrtovan, z neznanimi ljudmi moramo izžarevati zadovoljstvo, samozavest in dobro voljo.

Predstavljajte si prodajalko, ki se ji je na poti v službo pokvaril avto, pa je zaradi tega zamudila. V naglici se je preoblekla in oddrvela med police. Zdi se ji, da je njen dan pokvarjen, svoje razpoloženje pa prenese na stranke, ki nič hudega sluteč kupujejo na njenem oddelku. Ne samo, da nikogar ne pozdravi, na stranko še celo zarenči, da naj si sama poišče nek artikel, ker ima pač ona drugo delo. Če bi bila jaz ta stranka, bi se obrnila in odšla iz trgovine.

Jasno je, da ne moremo vedno nadzorovati svojega vedenja in razpoloženja, a po drugi strani se moramo zavedati, da drugi ljudje ne bodo ločili naše vedenje od naše osebnosti, ne bodo razumeli, da neko naše trenutno obnašanje ni realna podoba nas kot celote. Torej – če bomo ob prvem stiku z nekom renčali, stokali in mrko gledali, bo mislil, da smo vedno takšni.

Hja, se spomnite ljubezni na prvi pogled? Ko v nekem trenutku vidite nekoga in med vama preskoči iskra zaljubljenosti? Bi se zaljubili v osebo, če bi vas ob prvem stiku nadrla in poslala v tri krasne? Verjetno ne.

Nasmeh in prijazen pogled

Se bo komu podrl svet ali ustavil čas, če se bo ob srečanju z drugimi ljudmi nasmehnil in jim namenil topel, prijazen pogled? Ne, saj veste, kar daš, to dobiš.

Pravijo, da drugih ljudi ne moremo spreminjati, pa se ne strinjam s tem. Do neke mere se lahko spremenijo, zakaj se ne bi ravno pod vašim vplivom naučili lepo in spoštljivo pozdraviti. Seveda, če znate pozdravljati sami.

Predlagam, da naslednji teden poskusite spremeniti delček svojega sveta. Pa ne s pridigami in glasnim opozarjanjem, da vas človek, ki je šel mimo vas, ni pozdravil. Pustite nerganje zaprto v Pandorini škatli in človeku, ki ga srečate, prijazno poglejte v oči, nasmehnite se mu in ga vljudno pozdravite.

Mogoče bo začuden. Mogoče presenečen. Mogoče spada med tiste ljudi, ki vas nikoli ne bodo pozdravili nazaj, pa je to čisto njegov problem, kajne. Mogoče pa vas bo prijazno pozdravil nazaj in dobili boste novega znanca, mogoče sčasoma celo novega prijatelja.