Ko govorimo o darovanju organov, običajno pomislimo na uspešne presaditve in ljudi, ki so po posegu dobili novo priložnost za življenje. Manj pogosto pa pomislimo na tiste, brez katerih teh zgodb sploh ne bi bilo. Na svojce darovalcev, torej na ljudi, ki se ob nenadni izgubi bližnje osebe znajdejo pred eno najtežjih odločitev v življenju.
V Sloveniji darovanje organov brez soglasja svojcev ni mogoče. To pomeni, da ima vsaka presaditev v svojem izhodišču družino, ki je v trenutku globoke žalosti sprejela odločitev, ki presega osebno bolečino. Kot poudarja Jelka Kramarič, dr. med., iz Zavoda Slovenija transplant, je vloga svojcev ključna: »Tisti, ki področje darovanja organov dobro poznamo, vemo, da je jedro celotnega postopka drugje – pri darovalcu in njegovih svojcih. Brez odločitve za darovanje ni presaditve. Želja umrle osebe glede darovanja organov in tkiv je temelj, ki mu želimo v postopku slediti, svojci pa so tisti, ki to željo v ključnem trenutku prenesejo naprej.«
Zakaj o njihovih zgodbah redko slišimo
Za družine darovalcev se zgodba ne konča s srečnim razpletom. Ostanejo z izgubo, ki je trajna, in z žalovanjem, ki se pogosto nadaljuje v tišini. Javnost se običajno osredotoči na prejemnike organov, manj pa na tiste, ki so darovanje omogočili.
»Pomembno je poudariti, da so svojci z vprašanjem darovanja organov soočeni v enem najtežjih trenutkov svojega življenja, ob smrti bližnje osebe,« opozarja Kramarič. »Gre za čas globoke osebne stiske, ko je povsem razumljivo, da se mnogi glede svoje izkušnje ne želijo javno izpostavljati.«
Ko je volja znana, je odločitev lažja
Kako zelo pomembno je, da so želje umrlega znane vnaprej, kaže tudi izkušnja Polone Franko, mame umrlega darovalca, ki je javno spregovorila ob evropskem dnevu darovanja: »Edino, kar si res želim, je, da ne bi bila tukaj. A sem. S hvaležnostjo, da se je Slovenija transplant ob evropskem dnevu darovanja organov odločil nameniti pozornost svojcem darovalcev,« je povedala.
Njen štirinajstletni sin Urban je svojo željo glede darovanja zaupal mlajšemu bratu, kar je staršem v najtežjem trenutku prineslo olajšanje. »Iskreno ne vem, ali bi bila v šoku, kakršnem sva bila, dovolj močna sprejeti tako odločitev brez Tadejeve pomoči,« priznava.
Tudi strokovna praksa to potrjuje: »Kadar svojci vedo, kako se je njihov bližnji opredelil do darovanja, se v odločanju oprejo na njegovo voljo, kar je olajšanje,« pojasnjuje Kramarič. »Odločitev takrat ni doživeta kot njihova osebna presoja, temveč kot spoštovanje želje umrlega.«
Odločitev je vedno težka
Ne glede na to, ali se svojci odločijo za darovanje ali ne, odločitev ni nikoli enostavna. Čustvene posledice se lahko pojavijo tudi kasneje, ko se začetni šok že umiri. »Tudi odločitev za ne darovanje organov ljubljene osebe je odločitev. Ne ena in ne druga odločitev ni enostavna,« poudarja Polona Franko.
Zato strokovnjaki in svojci opozarjajo na pomen pogovora vnaprej. Že iskren pogovor z bližnjimi ali formalna opredelitev lahko družini v trenutku izgube odvzame del bremena.
»Z opredelitvijo se lahko izrečete za ali proti darovanju organov. Oboje je prav.«
Nevidna, a globoka sled
Svojci darovalcev po odločitvi pogosto ostanejo sami s svojo bolečino. Javna pozornost hitro usahne, žalovanje pa traja. »Naša brazgotina ni vidna, a je globoka in boli. Vsak trenutek,« je povedala Polona Franko.
Razmislek o darovanju organov zato ni le medicinsko vprašanje. Je vprašanje pogovora v družini, zaupanja in spoštovanja osebnih odločitev. Svojci darovalcev so pomemben člen v procesu transplantacije, ki s svojo odločitvijo omogočajo življenje drugim, sami pa pot nadaljujejo z nevidno, a globoko izkušnjo izgube.
