Piercing: nabodi me, prebodi me!

Prebadanje ušesne mečice je bilo po vsej verjetnosti začetek umetnosti prebadanja telesa, saj je to del, ki ga je najlažje prebosti. Že Otzi, 5.000 let star mumificiran pračlovek, ki je imel telo prekrito s 57 tetovažami, je imel preluknjana ušesa in v njih uhane.

V starih časih so si ljudje prebadali ušesa predvsem zaradi različnih verovanj, saj je mnogo primitivnih plemen in ljudstev verjelo, da lahko demoni vstopijo v človeško telo preko ušes, vendar pa, ker naj bi se po njihovem prepričanju demoni bali kovinskih predmetov, so bili uhani v ušesih odlična rešitev.

Mornarji so imeli uhane v ušesih, saj naj bi s tem premagovali morsko bolezen in si izboljšali vid, poleg tega pa, če so umrli v brodolomu in jih je kasneje naplavilo na kopno, so si z uhanom plačali pogreb.

Pri mnogih plemenih pa je bilo prebadanje ušes nekakšen obred vstopanja v obdobje odraslosti. Na Borneu sta si na primer mati in oče prebodla po eno uho, kot simbol odvisnosti otroka od njiju.

Prebadanje ušes je danes skoraj univerzalna praksa obeh spolov, pa vendar ima le v zahodnem svetu nekoliko pomehkužen prizvok, saj naj bi bili uhani v ušesih predvsem za ženske. Vseeno pa je tekom zgodovine kar nekaj znamenitih moških, kot sta na primer William Shakespeare in Sir Francis Drake, nosilo uhane v ušesnih mečicah.

Najstarejši zapiski, ki pričajo o praksi prebadanja nosu, so stari približno 4.000 let in prihajajo iz srednjega vzhoda. Poleg tega pa je prebadanje nosu omenjeno v Svetem pismu, ko je Abraham svojega najstarejšega služabnika prosil, da najde ženo za njegovega sina Isaaca. Služabnik je našel Rebeko, eno od daril, ki ji ga je podaril, pa je bil zlat uhan, ki se mu v hebrejščini reče »shanf«, v prevodu pa lahko pomeni tudi nosni uhan.

Uhani v nosu so del tradicije različnih afriških plemen in plemen na srednjem vzhodu, saj velikost uhana kaže na družinsko premoženje. Na poroki moški daruje svoji bodoči ženi uhan in če se ločita, dragocen nosni uhan postane njena last. Iz srednjega vzhoda se je običaj nošenja uhanov v nosu v 16. stoletju prenesel tudi v Indijo. V Indiji ženske nosijo uhane, običajno v levi nosnici, saj je po starem indijskem verovanju leva nosnica povezana z ženskimi reprodukcijskimi organi in zato naj bi uhan v nosu ženski blažil porodne bolečine.

Uhan v nosu so na Zahod prinesli hipiji v 60-ih letih prejšnjega stoletja, ki so potovali v Indijo. V poznih 70-ih letih pa je uhan v nosu postal simbol punka, simbol uporništva proti konservativnim vrednotam, zato ima družba še dandanes določene zadržke do tistih, ki ga nosijo.

Poleg luknjanja nosnic pa je bilo med primitivnimi ljudstvi zelo priljubljeno tudi prebadanje nosnega prekata, kamor so si predvsem plemenski bojevniki zabadali prašičje okle, koščke kosti, peresa, koščke lesa in podobno. Bojevniki so s tem pokazali svojo neustrašnost in pogum.

Praksa prebadanja ustnice je razširjena po vsem svetu, vendar sta edini plemeni, ki sta si v prebodeno mesto na ustnici vstavljali okrogle uhane – rinke, pleme Dogon iz Malija in pleme Nuba iz Etiopije. Ljudje iz plemena Dogon so si ustnice luknjali iz verskih razlogov, saj so verjeli, da duh njihovih prednikov imenovan Noomi, iz ust plet vrvico, ki postane govor. Ostala primitivna plemena, ki so poznala prakso prebadanja ustnic, so uporabljala različne ustnične okraske, kot so koščki lesa, železo ali celo kristal.

Predvsem plemena srednje in južne Amerike so uporabljala izredno velike ustnične okraske iz lesa ali gline, ki so ustnico deformirali in jo po njihovem mnenju naredili bolj privlačno na pogled.

Še danes pa v določenih afriških plemenih nosijo velike polkrožne ali okrogle ustnične okraske, tudi do 24 centimetrov premera, predvsem ženske, saj naj bi bil to bil znak lepote in ženstvenosti.

Med Azteki in Maji je bilo prebadanje ustnice značilno predvsem za moške iz višjih slojev prebivalstva, ki so v ustnicah nosili nakit različnih oblik iz čistega zlata. Azteki in Maji so si prebadali tudi jezike, saj so verjeli, da lahko s krvjo, ki priteče iz jezika, pomirijo bogove. Šamani pa so si prebadali jezik zato, ker so verjeli, da na ta način vzpostavijo stik z bogovi in lahko komunicirajo z njimi.

Tudi prebadanje obrvi so že prakticirali v davnih časih. Pri starih Egipčanih je bilo prebadanje obrvi znak aristokracije in modre krvi, pri tem pa so uporabljali različne oblike uhanov, od zlatih rink do železnih palčk.

Prebadanje popka pa je izum modernejše generacije, ki nima nobene zveze z verovanji in tradicijo. Dekleta so si v 90 letih začela prebadati popke, saj so želel biti seksi, privlačne in ker je popek erogena cona, naj bi s tem podvojile posteljne užitke, sebi in partnerju ali partnerki.

O posteljnih užitkih in o prebadanju intimnih delov telesa, pa si lahko preberete v naslednjem prispevku o piercingu.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.