Otroci v vrtincu ločitve

V trenutku ločitve dveh partnerjev obstaja nekdo, ki se mu svet sesuva še bolj kot partnerjema, ki se ločujeta. To so otroci. Odrasli, ki se ločujejo, to včasih težko razumejo, a vendar je tako. V glavnem imajo sami poleg družine, ki zdaj razpada, še svojo izvorno družino, prijatelje, sodelavce in službo, ki morda ni idealna, a vseeno predstavlja element nekakšne stabilnosti in delno pribežališče, kamor lahko pobegnejo pred zasebnimi težavami.

Otrok ima samo nas – svojo izvorno družino. Ta je pogoj njegovemu bivanju, zato se počuti eksistencionalno ogrožen.

TUDI, KO SE LOČUJEMO, NISMO SAMI

Stopnja ogroženosti, ki jo otrok občuti, je v veliki meri odvisna od obnašanja staršev. Če se tudi starša obnašata, kot da je konec sveta, bo otrokova ogroženost brezmejna. Če ločitev poteka v vzdušju totalne vojne, bo imel občutek, da se je zrušilo čisto vse. Zato je zelo pomembno, da znajo odrasli razlikovati različne ravni partnerstva – praktično, ki se kaže v vsakdanji rutini, logistično in materialno, materialno in čustveno. Naj nas še tako mika, da bi se čustvena polastila vseh ostalih in si jih podredila, se ravno to ne sme zgoditi.

Pomembni so odtenki. Čeprav nekdanjega partnerja ne ljubimo več, mu lahko priznamo sposobnost sklepati in izpolnjevati dogovore ter sprejemati odgovornost za stvari, ki niso povezane z našim čustvenim odnosom. Če bo otrok čutil, da ločitev doživljamo na tak način, se bo počutil manj ogroženega.

Na vsak način se izogibajmo skušnjavi, da bi nekdanjega partnerja popolnoma razvrednotili.

Z razvrednotenjem naredimo kup težav tudi sebi. Prav gotovo se lahko v tem primeru vprašamo o lastni razsodnosti, če smo se pri tako pomembni stvari (s kom živeti in s kom imeti družino in otroke) popolnoma narobe odločili. Poanta je ravno v tem. Ne gre za pravilnost/nepravilnost našega ravnanja ali napake, ampak del lastne, osebnostne rasti. Znotraj te smo ugotovili, da nas partnerski odnos ne zadovoljuje na tolikšen način, da bi v njem vztrajali. Razvrednotenje partnerja z naše strani otrok občuti kot negotovost in s tem se bo počutil še bolj ogroženega.

Če ločitev poteka v vzdušju ločitve praktičnih zadev, v katerih nekdanja partnerja normalno funkcionirata, od čustvenih, kjer se pač dogaja, kar se, otroka mnogo manj ogroža.

Predvsem mu daje občutek stalnosti in varnosti.

Lahko se zanese, da ga bo še vedno prišel iskat v šolo isti starš kot ponavadi, da bo kosilo ali večerja še vedno takrat, kot ponavadi in da ga bo h krožku ali telovadbi peljal eden od staršev, kot do zdaj. Večino otrok skrbi, kako bo ločitev vplivala nanje. S kom bodo živeli, ali se bo treba preseliti, kje bo živela mama/oče, bo treba v novo šolo, bodo še hodili na počitnice tja, kot vedno … Z ohranjanjem »privajenega ritma«, vsakdanje rutine, lahko precej omilimo stres, ki ga ločitev staršev predstavlja za otroka.

NE IŠČIMO KRIVCA ZA LOČITEV

Za vsak odnos sta potrebna dva in tudi za njegov neuspeh sta sokriva oba. Iskanje krivca je sicer priljubljena igra, katere cilj je sebe prikazati kot nedolžno žrtev, a lahko postane skrajno škodljivo.

V bistvu ni zares pomembno, kdo je kriv za nastalo situacijo, ampak je veliko pomembnejše vprašanje, kako jo reševati.

Če se osredotočimo na vprašanje krivde, lahko povsem pozabimo na nujnost sprotnega preživetja. Celo takrat, ko smo povsem prepričani o nesprejemljivih potezah ali napakah nekdanjega partnerja, otroka ne opozarjajmo nanje. Velikokrat jih je že sam opazil, če jih še ni, jih pa še bo.

Otrok po šestem letu starosti si v glavnem že sam ustvari sodbo, kdo je »kriv« za ločitev. Celo takrat, ko se z njim glede »krivde« strinjamo, ni nobene potrebe, da bi ga pri tem vzpodbujali. S tem namreč krepimo neproduktiven vzorec obnašanja, ki mu bo kasneje v življenju prinesel samo težave. Če namreč gojimo kulturo iskanja krivcev, krepimo tudi kulturo »kazanja s prstom na druge«, seveda z namenom, da se ne bi nas proglasilo za krivce. Star kitajski pregovor pravi: »V deželi, ki časti pravičnike, je mnogo hinavcev«.

Otrok v vsakem primeru potrebuje oba starša. Če enega nenadoma vidi kot »krivega«, »slabega« in podobno, mu to prav nič ne pomaga. Tudi sam se na nek način istoveti s svojimi starši in bo posledično napake in slabosti pripisoval tudi sebi.

Ločeni starši ne smejo otroka nikdar postaviti v položaj, ko mora izbrati med dvema staršema, ali ga izpostavljati negativnim komentarjem o drugem staršu.

Starši morajo vedno delovati na način, ki je v otrokovo največjo korist. Sovražno obračunavanje staršev je za otroka tudi neprimeren vedenjski model, saj ga uči povsem napačnega upravljanja z lastnimi impulzi. Otrok bo v odraslem življenju takšne vzorce ponavljal.

Gre za dosledno ločevanje starševske vloge od partnerske.

Če se je nekdanji partner izkazal kot neustrezen v partnerskem odnosu, je zaradi tega še vedno lahko dober oče ali mati. Celo v primeru, ko gre za očitno potrebo dodatnega zavarovanja otroka (v primeru duševnih bolezni ali odvisnosti bivšega partnerja), ta zaščita ne sme ovirati stikov med otroki in prizadetim staršem bolj, kot je to nujno potrebno. Gre za načelo, da uporabimo toliko zaščitnih ukrepov, kolikor je potrebno, a tako malo, kot je le mogoče.

DELITEV SKRBI ZA OTROKE

Pogosto se delitev skrbi za otroke neupravičeno enači z vprašanjem, pri katerem od staršev bo otrok prebival. V resnici gre za dve ločeni zadevi. Gre za vprašanje, kako se bodo sprejemale odločitve, ki so za otroka ključnega pomena – ali bosta pri njih sodelovala oba starša ali pretežno eden. Skrb oz. skrbništvo nad otrokom je lahko deljeno tudi v primeru, ko otrok pretežno prebiva pri enem staršu. Pri tem vprašanju se morata oba partnerja ponovno soočiti z vprašanjem lastne zrelosti. Zrel odrasel bo znal ločiti lastno čustveno razočaranje nad partnerjem od njegove dejanske primernosti ali neprimernosti za vzgajanje otroka. Žal je ravno na tem področju to najteže doseči.

Predpostavimo, da gre za razhajanje vrednot. Velika večina partnerskih zvez razpade zaradi razhajanja vrednot. Vrednote, pa naj gre za verska, moralno-etična, nazorska ali delovna vprašanja, so bistvo vzgoje.

Ali ni preveč pričakovati od partnerjev, ki drug z drugim nista zmogla ustvariti delujočega kompromisa, da bosta to oblikovala kot vzgojni model za otroka?

Kako ohraniti temeljno človeško spoštovanje do nekdanjega partnerja, če gre pri prenehanju ljubezni predvsem za spoznanje, da nekdanji partner nima zadostnih človeških kvalitet, da bi ga ljubili (Milivojević)?

Se je sploh mogoče ločiti in hkrati nekdanjega partnerja spoštovati kot človeka?

Pomagali si bomo s primerom, ki izhaja iz renesanse. Galileo Galilei je na univerzi v Padovi predaval astronomijo. Pri tem je v predavalnici pogosto izrekal resnice, ki so temeljile na njegovih opazovanjih in so bile v nasprotju s takrat zapovedano in edino veljavno Aristotelovo doktrino. Nekatere je to motilo, zato so sprožili gibanje za njegovo odstranitev z univerze. Spet drugi so začeli zbirati podpise, da bi na univerzi vendarle ostal. Med njimi se je presenetljivo znašel tudi profesor teologije, ki je bil v debatah njegov najbolj zagrizeni nasprotnik. Celo Galileo sam je bil presenečen. A profesor mu je to pojasnil takole: »Spoštovani kolega, seveda se v ničemer ne morem strinjati z vami. Vaše trditve rušijo vse, v kar verujem, in verjamem celo, da so nevarne človekovemu dostojanstvu. Kako naj človek še verjame, da je Gospodov izbranec in da ima njegova moralna svoboda sploh kakšen pomen, če ga vaš nauk izriva nekam na obrobje vesolja? Toda enako verjamem, da je človeškemu dostojanstvu in ugledu te ustanove škodljivo tudi odstranjevanje. Najina nasprotja se morajo razrešiti v okviru svobodne izmenjave mnenj, ki je poglavitna lastnost te ustanove, ne pa z javnim linčanjem.«

Dandanes zaljubljencev zaradi nekritičnega poveličevanja ljubezni ne vzpodbujamo več, naj pri izbiri partnerja upoštevajo socio-kulturni izvor in sorodnost vrednot. Še več, takšne zahteve bi označili celo kot nestrpnost. Hkrati je tudi res, da z vzgojo ljudi ne pripravljamo na posledice, ki jih prinaša mešanje kulturnih, vrednostnih in vedenjskih vzorcev. Ljudi ne učimo strpnosti. Tudi sam tega na tem mestu ne bom poskusil. Upoštevati bi morali le eno pravilo, ki se nanaša na otroke.

Otrok ni potomec ali podaljšek samo enega starša. Vedno je potomec obeh in ima tudi pravico do dedovanja vrednostnih in kulturnih vzorcev obeh staršev.

Če se bomo starši pri tem zgledovali po omenjenem padovanskem profesorju, damo otroku možnost, da si bo kasneje sam oblikoval sintezo, ki bo predstavljala nekakšen presežek glede na vrednostna sistema obeh staršev. Če ga bomo vzgajali v vzdušju kulturnega boja, bo ponotranjil to vrednostno in kulturno razdvojenost in bo to bojišče trajno nosil v sebi.

Nikakor se pri tovrstnih odločitvah ne kaže zanašati na sodišče. Prav zdaj so časopisi polni člankov o tem, kako so sodišča v Sloveniji počasna in brezčutna pri reševanju tovrstnih vprašanj. Obstaja tudi precej dokazov, da sodišča v praksi otroke pretežno dodeljujejo materam, zato so v primeru sodnega razpleta očetje pogosteje prikrajšani.

OTROKU JE POTREBNO ZAGOTOVITI TUDI MATERIALNO VARNOST IN POGOJE RAZVOJA

Gre predvsem za dve vprašanji : delitev lastnine in preživnina.

a) Delitev lastnine :

Odvisna je v veliki meri od tega, kako smo razrešili prejšnja vprašanja. Če nam je uspelo ločiti vprašanje starševstva od partnerstva, vprašanje skrbništva in vključenosti obeh partnerjev v otrokovo nadaljnjo vzgojo, problem čustvenega razočaranja nad nekdanjim partnerjem od njegove temeljne človeške pravice, da je, kar je, potem bodo tudi tukaj rešitve lažje. Zakaj?

Večina zapletov na področju lastnine je posledica bodisi tega, da je enemu ali obema od partnerjev neznosna misel, da se bo drugi okoristil na njegov račun, ali pa uporabljata lastnino kot orožje pri dokazovanju, kateri je bolj primeren za skrbništvo.

Načeloma se vse v zakonu pridobljeno deli na enaka deleža med nekdanjima partnerjema. Težave se pojavijo pri stvareh, ki so po naravi nedeljive. Denimo stanovanje. Običajno je tako, da ga lahko ohrani le eden ali drugi. Večinoma je tisti, ki mu ostane stanovanje, primernejši, da otrok še dalje prebiva pri njem. Tako lahko ostane v isti šoli, ohrani iste prijatelje, ostane v znanem okolju. To je zelo pomembno.

Prav zaradi tega načela se je včasih smiselno v otrokovo korist odreči svoji »pravici«.

Popolnoma nesmiselno je, da bi tisti od staršev, ki mu otrok ni dodeljen, vztrajal pri svoji pravici, da obdrži stanovanje, čeprav bi zaradi tega morala drugi starš in otrok na cesto. Še bolj nesmiselno je to takrat, ko ima kam iti. Pa vendar takih situacij ni malo. Zaradi želje kaznovati partnerja ali zaradi slovenske obsedenosti z nepremičninami, bo premožnejši vztrajal pri svoji pravici. S pravnega vidika je seveda nesporna, a vprašljiva s stališča otrokove koristi.

Načelo, da se v zakonu pridobljene dobrine delijo na polovico, izhaja iz predpostavke, da je za njihovo pridobitev bilo potrebno odrekanje obeh partnerjev. Zato se tisto, kar eden ali drugi od partnerjev v času zakonske zveze podeduje, ne deli. Pri podedovanem namreč ni prisoten pogoj enakega odrekanja, saj se je v korist dedujočega odrekal nekdo drug in ne partner. To lahko pripelje do zapletenih razmer takrat, ko sta partnerja podedovana in zaslužena sredstva uporabila za skupno pridobitev stvari (n.pr. hiše), potem pa se ločita. Naj se sliši še tako čudno, je vendarle najlažje, če sproti vodita evidenco vloženih sredstev: toliko je bilo dediščine prvega, toliko je bilo dediščine drugega, ostalo se deli na pol. Hiša bo ostala enemu, ki bo drugega izplačal. Lahko se proda in kupnina razdeli med partnerja po ključu lastniških deležev.

Takrat, ko pri vprašanju delitve nepremičnin ne gre za problem strehe nad glavo, in imata oba partnerja kje bivati, lahko delitveno temperaturo precej omili še ena resnica: na koncu bodo vse podedovali njuni otroci. V vmesnem času pa je vprašanje lastništva bolj prestižne kot praktične narave.

b) Preživnina

Pravica do preživnine izhaja iz zahteve, da se otroku zaradi ločitve ne sme poslabšati socialni položaj. Če človek pogleda višino preživnin, ki jih določajo slovenska sodišča, je to težko verjeti, a tako je.

Za razliko od skrbništva, ki se nanaša na pravico v imenu mladoletnega otroka sprejemati pomembne odločitve (vpis v šolo, društvo, izbira metode zdravljenja v primeru bolezni itd), se preživnina veže na kraj otrokovega bivanja. Preživnino otroku ali drugemu staršu izplačuje tisti starš, pri katerem otrok ne prebiva.Po slovenski zakonodaji ima otrok pravico do preživnine 18. leta, če nadaljuje šolanje pa do 26. leta. Formula za izračun preživnine v Sloveniji ne obstaja, obstaja pa v nekaterih drugih državah. Za primer bomo vzeli nemško formulo, ki upošteva dejanske stroške in njihovo naraščanje s starostjo otroka. Za osnovo se vzame otrokov življenjski slog v času ločitve. Življenjski slogi so dokaj tesno povezani z dohodkovnimi razredi. Tisto, kar se zasleduje je, da otrok po ločitvi ostane v istem razredu. To pomeni, da se v stroške, do katerih je upravičen, ne štejejo samo nujni kot so stanovanje, ogrevanje, šolanje in osnovna oblačila, ampak tudi za ta razred običajne rekreativne in kulturne dejavnosti, članarine v klubih, različne izvenšolske dejavnosti in tečaji.

Stroški stanovanja, ogrevanja, elektrike in ostali stroški, ki so povezani z bivanjem, se najprej delijo na pol – to je polovica, ki predstavlja strošek starša, živečega z otrokom. Druga polovica predstavlja otrokov strošek in se deli med partnerja. V primeru, ko je šlo za odstop pravice do bivanja v stanovanju, se ta del stroškov lahko kompenzira oziroma odpiše na račun odstopa pravice do uporabe stanovanja. Ostali stroški predstavljajo otrokov dejanski standard ali kvaliteto življenja, zato bi bilo prav, da se v vsakem primeru delijo.
V Sloveniji se zaradi visokih cen stanovanj in tudi nenormalno visokih najemnin pogosto zgodi, da predstavljajo že stroški, vezani na stanovanje, tako velik znesek, da je preprosto nemogoče od partnerja, ki je stanovanje odstopil, zahtevati še kaj več. Če pa je le mogoče, lahko tudi ta prispeva svoj delež k tistim stroškom, ki neposredno doprinesejo h kakovosti otrokovega življenja. Ker se ti stroški skozi leta spreminjajo, se običajno določi njihovo letno povprečje, ki si ga starša nato razdelita na pol in nato na mesečne zneske.

Z otrokovim odraščanjem in naraščanjem njegovih potreb se višina preživnine vsako leto popravlja glede na rast stroškov.

To je seveda idealna situacija, ki je le redko dosežena.

Zelo pomembno je, da imata ločena starša po ločitvi pravico do svojega življenja.

Zato preživnina v nobenem primeru ne sme postati tako visoka, da bi starš, ki jo plačuje, zaradi nje obubožal.

Zato tudi sodišča pri določanju višine preživnin upoštevajo dejansko finančno zmožnost plačujočega.

Hkrati se je treba zavedati, da mora tisti od staršev, pri katerem otrok živi, tega preživljati v vsakem primeru.