Vem pa brez osebne izkušnje starševstva, da si morata za osrečujoče odnose v družini močno prizadevati in se truditi oba starša, ki bi morala biti opremljena s potrebnim znanjem za vzpostavljanje, ohranjanje in vzdrževanje dobrih odnosov. Otrokom bi morala biti vzor s svojimi dejanji. Hkrati potrebujeta tudi dober občutek za obravnavo vsakega otroka na svojstven način, saj je vsak otrok individuum, dušica, ki potrebuje specifično nego.
Kar nekaj knjig o vzgoji in izobraževanju otrok ter mladostnikov sem prebrala v sklopu pedagoškega študija in tudi kasneje, saj mora biti vsak pedagog v enaki meri kot učitelj tudi vzgojitelj. Še posebej v sodobnih časih, ko se vedno več bremen odgovornosti za vzgojo otrok s pleč staršev prelaga na pedagoške delavce, potrebujejo le-ti veliko spretnosti in ustreznega znanja. Učitelji so sicer “odgovorni” za vzgojo in izobraževanje otrok, a hkrati jim je prepovedana uporaba vseh sredstev avtoritativne vzgoje. Zdi se, da bi se morali naučiti delati čudeže …
V zadnjih letih vsi pridigajo samo še o permisivni vzgoji, nihče pa se pri tem ne vpraša, katere pasti in posledice ta prinaša. V prvi vrsti se premalo staršev zaveda, da z zagovarjanjem in potuho, sploh pa z nasprotujočimi se zahtevami do svojih otok, te zbegajo in jim s svojim zaščitniškim vedenjem suma sumarum delajo več škode kot koristi. Tak otrok je nesamostojen in brez jasnih moralnih vrednot, izgubi zaupanje vase in v soljudi, pojavljati se mu začnejo težave z identiteto in nima občutka za lastno vrednost. Pogosto zaide v slabo družbo in se celo “izgubi”. Straši tako pogosto oblikujejo razvajene ali celo narcisoidne osebnosti. Nemalokrat se pri teh otrocih kasneje pojavijo tudi težave z vzpostavljanjem primernega partnerskega in družinskega življenja. Starši bi se morali zavedati, da so otroci zrcalna slika svojih staršev. Ravno zato je tako pomembno, kako se kot starš obnašamo, delujemo in tudi razmišljamo.
Kaj torej lahko naredijo starši, da preprečijo “zavoženo” vzgojo? Najprej morata imeti starša usklajene lastne vrednote, kajti le tako jih lahko primerno prenašata na otroke. Otroke neenotnost v nazorih staršev blazno zbega, saj izgubijo zaupanje, najpogosteje kar v oba. Otroci rabijo predvsem veliko nesebične ljubezni, jasne življenjske napotke, in nenazadnje tudi blažje kazni ob neupoštevanju dogovorov ali za kršenje splošnih moralnih načel, kot so “ne laži”, “ne kradi” in podobno. Kaj mislite, kako se počuti človek, ki je bil celo otroštvo in mladost “zavit v celofan” in zaščiten od staršev, prepričan, da mu je vse na svetu dovoljeno in ne pozna kazni za neprimerna dejanja, ko se naenkrat znajde kot polnoletna osebnost v prekršku, ker je storil kaznivo dejanje, in mu bo zdaj prvič prisojena primerna kazen za storjen prekršek? Kakšen hud šok je to za človeka, ki je bil vedno deležen zaščite in mu je bilo vse v življenju dovoljeno?! Takšna oseba si bo srčno želela, da bi ga bili starši že prej v življenju opozarjali na nepravilnosti in ga kdaj tudi rahlo kaznovali, ker bi se tako lahko sproti marsičesa naučil. Potem najbrž sploh nikoli ne bi “iztiril”.
Da ne bo pomote – nikakor ne zagovarjam pretepanja otrok! Da pa kdaj otroku primažemo kakšno vzgojno preko riti, ko ga res močno polomi v svojih dejanjih, je pa sodobnim zakonom navkljub vendarle včasih tudi potrebno. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem staršem za občasne trde prijeme zelo hvaležna. Brez njih morda ne bi postala to, kar sem. In če se bom kdaj odločila za materinstvo, sem prepričana, da bom precej stroga, a hkrati izjemno ljubeča mati, ki bo otroke vzgajala z ljubeznijo, a jim tudi jasno predstavila meje, ki se jih ne sme prekoračiti. Upam lahko le, da me bo partner pri tem podpiral in si bova skupaj prizadevala za najvišje dobro otrok. V ljubečem vzdušju in z vzornim vedenjem.
Svoje razmišljanje želim zaključiti z besedami socialnega delavca Blaža Ferleža, ki v članku Izzivi in pasti sodobne vzgoje ugotavlja: “Danes je gotovo izziv vzgoja za odgovornost z vzgledom in pristopi, ki ohranjajo dober odnos in spoštovanje med starši in otroki, učitelji in učenci ter vsemi ljudmi v človeški skupnosti.”
“Da pa kdaj otroku primažemo kakšno vzgojno preko riti, ko ga res močno polomi v svojih dejanjih, je pa sodobnim zakonom navkljub vendarle včasih tudi potrebno. […] Brez njih morda ne bi postala to, kar sem.”
Brez njih predvsem ne bi postali zagovornica le-teh. Jaz sem pa še vedno prepričan, da “kakšna vzgojna preko riti” ni potrebna. Pri pretepanju otrok (in sem štejem tudi “kakšno vzgojno preko riti”) bolečina sploh ni najbolj problematična. Najhujše je osebno ponižanje, ki ga otrok pri tem doživi. Kako pa bi se počutili vi, če bi prišel šef in vam dal eno “okrog ušes” ali “preko riti”, ker ne bi bil zadovoljen z delom, ki ste ga opravili? Po možnosti bi to izvedel pred sodelavci? Fizične bolečine verjetno niti čutili ne bi, če bi sploh bila prisotna.
Ker sem tudi sam starš, lahko sicer razumem, da človeku kdaj popustijo živci in v afektu morda res poseže po tako drastičnih metodah (čemur seveda sledi obžalovanje in razmislek o tem, kako bi lahko postopal na drugačen način), ne predstavljam pa si, da se človeku “ena preko riti” zdi primeren način vzgoje.
Z ostalim povedanim v članku pa se kar strinjam – vključno s potrebo po postavljanju meja in kaznimi, če se te meje prekorači. Če le niso fizične (tj. kazni).
Lep pozdrav!
“Da pa kdaj otroku primažemo kakšno vzgojno preko riti, ko ga res močno polomi v svojih dejanjih, je pa sodobnim zakonom navkljub vendarle včasih tudi potrebno. […] Brez njih morda ne bi postala to, kar sem.”
Brez njih predvsem ne bi postali zagovornica le-teh. Jaz sem pa še vedno prepričan, da “kakšna vzgojna preko riti” ni potrebna. Pri pretepanju otrok (in sem štejem tudi “kakšno vzgojno preko riti”) bolečina sploh ni najbolj problematična. Najhujše je osebno ponižanje, ki ga otrok pri tem doživi. Kako pa bi se počutili vi, če bi prišel šef in vam dal eno “okrog ušes” ali “preko riti”, ker ne bi bil zadovoljen z delom, ki ste ga opravili? Po možnosti bi to izvedel pred sodelavci? Fizične bolečine verjetno niti čutili ne bi, če bi sploh bila prisotna.
Ker sem tudi sam starš, lahko sicer razumem, da človeku kdaj popustijo živci in v afektu morda res poseže po tako drastičnih metodah (čemur seveda sledi obžalovanje in razmislek o tem, kako bi lahko postopal na drugačen način), ne predstavljam pa si, da se človeku “ena preko riti” zdi primeren način vzgoje.
Z ostalim povedanim v članku pa se kar strinjam – vključno s potrebo po postavljanju meja in kaznimi, če se te meje prekorači. Če le niso fizične (tj. kazni).
Lep pozdrav!