Ste med njimi (po raziskavi je kar 25-odstotna verjetnost, da postanete žrtev mobbinga)? Ali pa se mogoče šikaniranja niti ne zavedate? Pa gremo lepo po vrsti … Za začetek, kaj je sploh mobbing? Nemški znanstvenik Heinz Leyman, je bil med prvimi, ki se je ukvarjal s šikaniranjem na delovnem mestu in prvi, ki je sploh uporabil izraz »mobbing« (za katerega v slovenščini še – zaenkrat – sploh nimamo ustreznega izraza). Leyman si je izraz v bistvu sposodil od etologa (proučevanje vedenja živali) Konrada Lorenza, ki je ugotovil, da se nekatere vrste živali združijo v trop proti enemu od svojih članov, ga napadajo in preganjajo iz skupnosti, včasih pa ga celo poženejo v smrt.
V uradu človekovih pravic so mobbing definirali takole: Premišljeno, žaljivo, neprijazno in ponavljajoče se sovražno obnašanje, ki pri posamezniku povzroči čustvene posledice, te pa vplivajo na njegovo psihično in pozneje tudi na fizično zdravje. Drugače povedano: Mobbing je sistematično, dolgotrajno, izražanje sovražnosti na položaju moči. Ta moč je lahko formalna, ko se tako vede nadrejeni (govorimo lahko o »bossingu«), ali neformalna, ko to počne vplivni sodelavec ali skupina. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu pa je o tej žgoči tematiki, povedala naslednje: Mobbing oziroma šikaniranje je neprimerno ravnanje z zaposlenimi ali skupino zaposlenih, ki ogroža njihovo psihično ali fizično zdravje.
V Modni Jani pa sem zasledil celo takšno razlago definicije »mobbinga«: »Mob je beseda iz ameriškega podzemlja. V prostem pomenu označuje gangstersko tolpo, celo mafijo. Beseda si je v zadnjih letih utrla pot v psihologijo dela. Mobbing po razlagi dr. Leymana pomeni čustveno nasilje na delovnem mestu. Sodelavci, podrejeni ali nadrejeni, se povežejo med sabo v organizirani »mob« in z obrekovanjem, namigovanjem, poniževanjem, diskreditiranjem, podrejanjem in izolacijo nekoga izrinejo iz njegovega delovnega mesta.«
Kako se – natančneje – kaže, da se nad vami »izvaja mobbing«? Takole: na vas letijo nenehne kritike in pripombe, tudi žalitve; delodajalec vas ni ustrezno nagradil; niste napredovali, čeprav bi – skorajda zagotovo – morali; oddelati morate številne nadure (sodelavcem pa tega ni treba); šef vas sili v nočno delo; mogoče celo niste dobili regresa; dobivate zmeraj več (lahko pa tudi mnogo manj) delovnih nalog; tudi roki, v katerih naj bi te naloge opravili, so zmeraj krajši; šefi in sodelavci kričijo na vas; tudi preklinjajo; niti do besede vas ne pustijo, mogoče vam celo grozijo; ne vabijo vas na skupne sestanke in neuradna srečanja sodelavcev; edini ste brez telefona ali računalnika; iz vas se norčujejo, vas zasmehujejo, obrekujejo tudi vaše zasebno življenje; sodelavci z vami vse manj komunicirajo, tudi šef vas počasi ignorira ali pa spolno nadleguje.
Ali je potem čudno, da zaradi takšnega trpinčenja v službi delate zmeraj vse več napak; postajate razdražljivi, zmeraj bolj ste utrujeni (izžeti ste kot cunja); vse več težav imate s koncentracijo; vse težje spite; sram vas je; doživljate krize joka; izgubljate samospoštovanje; mučijo vas prebavne motnje, povišan krvni pritisk, obolenje okostja, obolenje mišic, izgubljanje ravnotežja z vrtoglavicami, kožne spremembe, težave z dihanjem, depresije in fobije; zmeraj pogosteje imate težave v družinskih odnosih; ste besni in užaljeni ali pa čustveno otopeli; imate težave v postelji; se zatekate v alkohol; počutite se krivi za dane razmere!?! Psihoterapevt, doktor medicine, Zoran Milivojević, da zaradi takšnih posledic šikaniranja lahko pride celo do samomora ali umora.
V Delovi Borzi dela, povzeli so eno izmed večjih raziskav, ki so jih opravili v Evropski uniji, sem zasledil tudi naslednje zanimive podatke: »Žrtev šikaniranja lahko postane vsak zaposleni. Po eni od evropskih raziskav so pobudniki šikaniranja v 44 odstotkih sodelavci, v 37 odstotkih nadrejeni, v deset odstotkih podrejeni in nadrejeni, v devetih odstotkih pa podrejeni. Žrtve nasilja pa so v 66 odstotkih na srednji organizacijski ravni, v 30 odstotkih na visoki organizacijski ravni in le v štirih odstotkih je to nekvalificirana delovna sila. Čeprav so nekateri poklici že po naravi bolj tvegani, imajo žrtve nasilja na delovnem mestu na splošno skupno značilnost – nemoč. Zato so žrtve zlorabe pogosteje ženske, otroci (v državah, kjer morajo delati) in mladina, priseljenci in sezonsko zaposleni.«
Če upoštevamo, da ima kar (skorajda neverjetnih) 75,6 odstotka žrtev mobinga zdravstvene težave, pa nas lahko zelo neprijetno preseneti dejstvo, da je zakonodaja na tem področju še zelo šibka (zakona v Sloveniji sploh še nimamo!?!). Tako je tudi pravno varstvo žrtev mobinga zelo omejeno. Zakaj je tako, bi verjetno morala odgovoriti predvsem vlada in parlament … Ob tej nezadostni zakonodaji bi bilo za pričakovati, da se bodo vsaj delodajalci zavedali vseh negativnih učinkov mobinga … Pa vendar, ponavadi, ni tako. Zdi se, kot da bi bilo delodajalcu vseeno, če se mu zmanjšuje splošna delovna storilnost v podjetju, da je zmeraj več ljudi na bolniškem dopustu (tudi sodelavci, ki so po sili razmer, le nemi opazovalci mobinga, trpijo – vendar ponavadi le molčijo, saj so v zelo šibkem položaju -), nenazadnje, da iz naslova mobinga nastaja zmeraj večja gospodarska škoda.
Berem nekako takole: Zaradi pregovorne nedejavnosti podjetij na tem področju je zato najbolje, da si pomagamo kar sami. Kako? Poiščimo pomoč pri nadrejenih (tistih, ki niso izvajalci mobinga); poiščimo pomoč in mnenje pri tistih, ki v podjetju skrbijo za zdravje, varnost pri delu, kadrovske zadeve ali delavske pravice; prosimo za premestitev na drugo delovno mesto; zbirajmo dokaze o psihičnem nasilju; poiščimo si 
zaveznike pri sodelavcih (tistih, ki niso izvajalci mobinga) in sindikalnih zaupnikih; obrnimo se na pomoč k zdravniku; poiščimo pomoč pri strokovnjakih (psihologih, psihoterapevtih), ki nam lahko pomagajo pri ohranjanju samozavesti ter pri obvladovanju stresa; poiščimo pomoč tudi v družinskem in prijateljskem okolju; oprezajmo za bolj primernim delovnim okoljem.
Sam pa se še najbolj strinjam z nasvetom neznanega psihologa, ki ga je podal kar v enem izmed spletnih forumov: »Včasih je dovolj, da v prvi fazi mobinga udarimo naravnost. To pomeni, da šefa preprosto in odkrito vprašamo, kaj je narobe. Stvari se običajno uredijo, če ljudem pravočasno pokažemo zobe.«
