Vprašanje:
Pozdravljeni, pri nas imamo problem z hčerko, ki bo v maju dopolnila 17 let. Hodi v 2. letnik srednje turistične šole in je letos zelo pod pričakovanji. Prvi letnik je zaključila z dobrim uspehom, malo ji je manjkalo celo do prav dobrega, letos pa v prvem ocenjevalnem obdobju 6 NMS-jev, v drugem 5 NMS-jev… Sicer je nekaj popravila, a s strogim nazorom pri učenju. Pri tem sva ji z možem ukinila vse denarne pritikline, večerne izhode in tudi računalnik, dokler ni popravila.
Moram povedat, da je punca zelo uporniška, noče se pogovarjat. Kadar pristopim s pogovorom, se ne odziva, imam občutek, da me kaznuje s tem, da ne odgovarja. Nemalokrat sem jo našla na laži (npr., je šla k sošolki, morala bi prit domov ob 23h, pa je klicala, da jo bo pripeljala domov sošolkina mama, ker gledata full dober film), naslednji dan sem poklicala mamo, ki o tem ni imela pojma, bile sta nekje zunaj… Pa vedno ji povem, naj se ne laže, ker bo slabše, če ugotovim. Ona je prepričana, da je ne bom pustila ven, če reče, da gre s fanti, …kr neki… tega še nikoli nisem naredila, ker mi sploh ni povedala.
V zadnjem času vseskozi govori, da komaj čaka da bo stara 18 let, da bo lahko šla od hiše, če jo vprašam, kam, mi pravi, da mi ne bo povedala.
Z možem ji vsakokrat poveva, da naj le šolo dela pozitivno, pa se bomo vse zmenili. Ona zatrjuje da letnika ne bo padla, ampak ne popravi ocen pri nemščini in matematiki, zgodovini, kot da bi se delala norca iz naju. Pravi, da se midva čist preveč sekirava zanjo, da se njej ni treba.
Naj povem, da je pred časom po prepiru z mano hotela uiti od doma, a jo je sin, ki je starejši, zadržal. Potem sem jo peljala k psihiatru, a se tudi tam ni odprla, nič ni povedala, tako kot meni ne. Rekla mi je le, da je brez zveze, da če meni nič ne pove, tudi tam ne bo. Šla je vsaj ene 5-x, potem pa so bili novoletni prazniki, pa počitnice… pa konec. Morda je bila po tistem nekaj časa malo bolj dostopna, dokler ni bilo toliko cvekov, potem so sledili ukrepi, pa spet konec. Pravi, da ji itak nimava česa več vzeti, da sva ji že vse pobrala (izhode, denar, svobodo), ne razume pa, da ona sama nič ne naredi zato, da bi vse to dobila nazaj. Zdaj je začela še na veliko “špricat” pouk.
Svetujte mi prosim, kako naj se lotiva stvari. Mož je že tako užaljen, da se skoraj noče pogovarjat z njo, ona je pa še vesela, da se ji ni treba. Na živce ji gre, če jo vsak dan vprašam, kako je bilo v šoli. Pravi, da se uči za naju… Če jo pustiva, bo letnik padla, oči pa ji je obljubil, da ga ponavljala ne bo, jo raje prepiše v poklicno šolo, ki si jo bo sama izbrala. Punca pa sploh ne ve, kaj jo veseli, trenutno nič, že s to šolo je imela težave pri odločanju.. Za študentsko delo je pa tudi grozno, “ker nič ni” pravi, za šankom pa noče delat… Skratka, punca živi v svojem svetu, ne pusti si blizu. Pije in kadi mislim, da ne, vsaj dobila je še nisem, mi pa uhaja zvečer ven, to pa sem že odkrila.
Rada bi otroka, s katerim bi bila prijatelja. Pomagajte mi prosim.
Obupana mami
Odgovor
Spoštovana gospa, dokaj natančno ste opisali težave, ki jih imate vi s svojo odraščajočo hčerko: v šoli je popustila, ne govori vam resnice, uhaja ven, je kljubovalna in podobno. Pogrešam pa vsaj kratek opis njenega vedenja preden je začela popuščati v šoli, opis medsebojnih odnosov v družini in kako se vede izven družine.
Pomembno je, koliko časa se dekle že tako obnaša in ali je njeno uporniško vedenje vezano na družino, ali pa po vedenju izstopa tudi med vrstniki. Zavedati bi se bilo tudi dobro, da je čas odraščanja naporen, saj otrok dozoreva na čustvenem, mišljenjskem in socialnem področju v odraslo osebo.
Če je hčerkino vedenje omejeno na družinski krog, je najverjetneje težava v medsebojnih družinskih odnosih. Torej ne bi govorili o problematičnosti vaše hčerke, pač pa bolj o nerazrešenih odnosih v vaši družini. V tem primeru bi se morali vprašati, kakšni so odnosi v vaši družini in kakšna je vaša osebna vloga pri tem.
Kljubovalno vedenje pa lahko nastopa tudi izven družine. Vzkipljivost, prepirljivost, izzivanje, odklonilnost, so lahko različno močno izraženi. Taki mladostniki vstopajo v konflikte, vendar ne zmorejo oceniti lastne krivde za to. Tudi v šoli so manj uspešni, izostajajo iz šole, ponočujejo, se opijajo, drogirajo, kadijo.
Pogosto lahko težave same od sebe minejo. Odklonilnost okolja hčerki lahko škoduje v nadaljnem razvoju precej bolj, kot njeno vedenje v tem obdobju. Bližnje osebe, mati, oče, brat, ji s primerno spodbudo in razumljivimi omejitvami, predvsem pa z lastnim zgledom, lahko nudijo občutek varnosti, sprejemanja in zaupanja. V takem okolju se bo tudi lažje posvetila učenju.
Sami morate sedaj oceniti, ali se v družini lahko pogovorite o težavah in potrebah vaše hčerke ter o tem, kako problem rešiti. Ni nujno, da se vse zgodi čez noč, opredeljevanje problema in iskanje rešitev vam lahko vzame kar nekaj časa. Če menite, da potrebujete pomoč, se lahko zatečete k psihiatru, vendar morate sprejeti dejstvo, da se bodo v obravnavo morali vključiti tudi drugi družinski člani. Upanje pa vsekakor obstaja.
obupani mami bi priporočila, naj prebere knjigo “na pomoč, najstnika imamo!” -pa očetu tudi, seveda!
obupani mami bi priporočila, naj prebere knjigo “na pomoč, najstnika imamo!” -pa očetu tudi, seveda!