Ali pa On: Spet zvoni telefon!?! Kdo je bil? Služba? Ven greš? Že spet? Nisi bila že prejšnji teden zunaj? Nimate v službi dovolj časa, da se zmenite, kar je treba? Zakaj pa tvoje prijateljice ne pridejo raje sem na obisk? Zakaj se zmeraj dobite v gostilni Pri Joževcu, je kakšen »lušten kelner« tam?
Ljubezensko ljubosumje – o njem bom namreč danes napisal nekaj odstavkov – se začne že dolgo pred temi dokaj težkimi besedami, ki »že mejijo na bolezensko stanje«. Mnogo prej, pred temi izrečenimi mislimi, se nam v trebuhu naseli en takšen tih, pa vendar zahrbten zajedalec, ljubezni izdajalec, ki dostikrat povzroči, da gre naša veza narazen, po zlu.
Ljubosumje, ki bi ga zdravniki večinoma opisali kot »čustveno reakcijo na strah pred razpadom obstoječega odnosa ali pa kot neomajno prepričanje človeka, da ga partner – na takšen ali drugačen način – vara«, se ponavadi pojavi pri ljudeh, ki imajo dokaj nizko raven samozavesti, samospoštovanja. Torej, po domače, ljubosumni so predvsem tisti, ki se sprašujejo nekako takole: Zakaj je on/ona z mano? Saj jaz nisem tako lep/a in »nasploh super«.
Manj je tistih, ki so ljubosumni zaradi tega, ker so v življenju doživeli kakšno slabo, neprijetno izkušnjo, prav mogoče je tudi, da imajo ljubosumneži premalo življenjskih izkušenj (so nekako ne znajdejo v medosebnih odnosih, mogoče so celo samotarji, skratka zafrustriranci) ali pa preprosto nikomur ne zaupajo.
Potrebno se je zavedati, da ljubosumnost ni poper ljubezni oziroma dokaz ljubezni (sirski pregovor pravi: ljubosumje prihaja, ljubezen odhaja). Čeprav smo do neke meje ljubosumni skorajda prav vsi, je treba vedeti, da stalnih sumničenj, zasliševanj, vpitja, groženj in 24-urne družinske drame ni lahko prenašati.
In tudi zaradi tega naj nas ne čudi, če tudi 30 odstotkov parov zahteva ločitev zaradi ljubosumnosti enega izmed partnerjev. Ali še huje, ste vedeli, da je ljubosumje pogostokrat smrtno nevarno? Statistične raziskave v nekaterih državah namreč dokazujejo, da je ljubosumje tretji najpogostejši vzrok za umor!?!
In kaj nam je storiti, da tudi nas popolnoma ne »premaga« psihološka motnja, ki jo zdravniki imenujejo patološka ljubosumnostna blodnjavost, in je zlahka primerljiva tudi, med ljudmi dokaj dobro poznano, s shizofrenijo?
Predvsem skušajmo ljubosumje razumeti, se ga zavedati in ga v partnerskem odnosu tudi čimprej priznati. Le takšni začetni koraki nas lahko vodijo k temu, da »ne bomo čisto znoreli«, da se bomo znali kontrolirati in da bomo na koncu koncev tudi premagali to gomazečo požiralko ljubezni.
Obstaja še nekaj »samoterapevtskih« korakov, ki jih lahko uspešno prakticiramo. Najprej, delajmo na naši samozavesti. Pri tem naj nam pomaga tudi naš partner. Pohvali naj nas redno, z majhnimi koraki se daleč pride. Zelo pomembno je tudi naslednje: »Ustavimo grde, črne scenarije, ki jih vrtimo v naši glavi«. Naša domišljija je »prekleto pokvarjena«, ustvarja namreč napačne predpostavke o tem, kaj naš partner v določenem trenutku počne (ponavadi drži, da imamo v službi mnogo dela in da nimamo prav mnogo časa za »med-spolno igračkanje in zafrkancijo«).
Skratka, ko vas prime, da bi »spet pisali scenarij«, se vzemite v roke in raje počnite kaj bolj konstruktivnega (pojdite na svež zrak, poglejte kakšen dvd-film, zaplešite ob glasbi …).
Obstajajo tudi druge tehnike samopomoči, ki pa se jih morate naučiti s pomočjo knjig ali »trenerjev«. Če pa postane zadeva le prehuda, pa se odločite tudi za obisk terapevta – psihologa. Ne bo vam žal, kajti ljubosumnost brez razloga uničuje še tako dobre temelje ljubezni ter hkrati manjša možnost, da razvijemo zares zdravo in srečno partnersko zvezo.
