Ko beseda meso postane

Tu je december, stresen kot vsako leto; hitenje v mokrih čevljih, nakupi, lučke in njih zezajoče utripanje, strašljiva megla in prekleti mraz, gneča vsepovsod, zadnji delovni roki v službi, brez sonca mrak, nad sodelavkami slinasti šefi, za bruhat sindikalne in vse ostale zabave, pazi-kako-se-boš-oblekel-na-gala-kulturni-večer(ji), »glavo-boleči« mački (predstavljaj si zvok nohta po šolski tabli), tečne družinske vojaško-organizacijske priprave na božič ter na upanja polno novo leto, šmrkajoče-kričeči in energetsko neustavljivi otroci vseh družin, zažgani kuhinjski recepti moje »najdražje polovice« (decembra ima ta beseda vsekakor dvojni pomen!), na telefonu vsak dan panična mama, snežna brozga in roke-lomi-poledica, žalosten je šport brez nogometa – samo naši padajoči smučarji in nič zadevajoči košarkarji, super mastna hrana in štirinajstdnevna konstantna slabost v itak »prenažrtem želodcu«, kapitalistični božički in socialistični dedki Mrazi, zbiranje in odpiranje več ali manj neumnih daril, cing-cangl zvončki, sveta noč ob 24.00, preutrujenost križana z neprespanostjo in denar, ki kar kopni iz žepa.

Vmes pa slike veselih ljudi, ki jih, žal, ne poznam, in kopica jeznih pogledov, tečnob, ki jih, žal, poznam. Potem pa še tesnoba v nas samih, samota v množici, nerazumevanje, iskanje »nečesa večjega in višjega«, obračun, samospraševanje, in na koncu SREČNO NOVO, ki ga komaj čakamo, ker imamo vsega dovolj, ker smo ravno pred tem, da nam poči film. V snegu stopinje, ki ne peljejo nikamor … Porkaduš!

Pa vendar, zakaj si ne bi pomagali, zakaj se ne bi ustavili za trenutek (vseeno kje in vseeno kdaj) in si rekli (ne glede na vse posledice):

1 – RAD TE IMAM (LJUBIM TE)
Veš, mi res ni čisto jasno, zakaj ti tega ne povem večkrat na leto. Sapo zajemajočega januarja, pa pustnega februarja, »zvončko-trobentičastega« marca ali pa muhastega aprila, zaljubljenega maja bi se to itak spodobilo. Pa junija, julija in avgusta, ko je zunaj najbolj veselo?! Mogoče septembra? Tudi oktober, ko se sprehajava v rdečem listju je lep. No, letos se nisva, drugo leto pa zagotovo. Brcala bova odpadlo listje, tako močno, da bo zletelo v tečni november. Takrat ti bom pripravil dva deci kuhanega vina in te vso vročo odpeljal v posteljo. In mogoče bom to delal tako dolgo, da bo že december. Takrat bom otrokom za miklavža dal darilo, ki si ga zares želijo. Rekel jim bom: »Froci, rad vas ‘mam!«. No, ja, se ve, darilo bom tudi kupil, brez panike …

2 – POGREŠAM TE
Nisi predsednica uprave nobenega večjega gospodarskega sistema, ne hodiš na dolga službena potovanja, pa vendar, kdo mi lahko govori, da te ne smem pogrešat’, ko si pri frizerju ali na faksu? Ali ti misliš, da te jaz nikoli ne pogrešam? Niti takrat, ko sem zares lačen in bi zares rad jedel nekaj zares dobrega? Nekaj tvojega! Ali pa, ko se po nerodnosti udarim v prst v garaži? Misliš, da takrat ne pogrešam tvojega nagajivega nasmeška? In tudi, ko jezna zaloputneš vrata po prepiru, misliš, da te ne pogrešam že naslednjo minuto? Kako se motiš … Pa tudi, ko nimam nobene zlikane srajce, kje si? Ali pa takrat, ko bi najraje nekoga razbil zaradi težav v službi? Misliš, da te takrat ne pogrešam? Pa takrat, ko čisto slučajno vendar, s »tv-daljincem« zaidem na nočni pornič? Misliš, da te takrat ne pogrešam? O, ja, takrat te zelooooo pogrešam! Tako kot sedaj … Kje si? Kaj delaš? Misliš kaj name? Povej … naglas!

3 – PONOSEM SEM NATE
Nisi znanstvenica, niti izumiteljica. Pa kaj?! Misliš, da ne znam ceniti tvojega dela? Kako se motiš! Veš, samo tako težko mi gre to iz ust … Vsi računi so pravočasno plačani. Otroci so »popedinani«. Še na dodatne izobraževalne tečaje hodiš … Kako ti to uspe? Odkod ti energija? Pa popoldanske telesne aktivnosti za lepše telo in boljše zdravje. Vem, da ti je v službi težko, pa vendar tudi doma večinoma ti vse stvari postoriš. Nakupuješ. Organiziraš izlete in obiske. Se pametno pogovarjaš s prijatelji. Pripraviš prtljago za na dopust. Zadnja leta še k vulkanizerju avto sama odpelješ. Tudi z mojo mamo si v »nekem čudnem simpatičnem paktu«. Dobre volje si skorajda zmeraj. Kako ti to uspe? Zvečer sedeš k meni in skupaj gledava televizijo po mojem izboru. Zakaj? Ti kmalu, seveda, utrujeno zaspiš. Veš, žal mi je, ker ti nisem pogosteje rekel (ko si pred spanjem umivaš lepe zobe): Hej, mišek, faca si!
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=TBdYM0B8-lg[/youtube]

4 – BODI Z MANO
Trmast sem. In »moški«. Kavboj. Trd, jeklen (redko jočem, mogoče le takrat, ko »moji zmagujejo« v ligi prvakov ali ko vidim Michelle Pfeiffer v Nevarnih razmerjih). Torej, še enkrat, trmast. Ker … Ker … Veš, včasih čutim, da bi bilo lepo, da bi rekel: »Kako mi je lepo s teboj!« Pa ne rečem. Ker sem »čuden«. Pa včasih, ko mi je hudo, ali pa kar tako, bi se rad sredi dneva (tudi v trgovini, če je treba) stisnil k tebi in ti na uho zašepetal: »Ne zapusti me. Nikoli!« Tudi, ko ti – zmeraj redkeje – telefoniram, bi bilo na koncu lepo reči: Hej, »seksi maček«, kaj če bi se samo midva nekam skrila za dva dni? Pa tega ne storim. Ker sem bedak. Kako naj ti to povem? Ne morem. Ne znam. In neskončno upam, da razumeš, kaj mislim …

5- ŽAL MI JE (ODPUSTI MI)
Kaj bi tajil, nisem »supermen«. Konstantno delam neumnosti. Pozabljam, oziroma ignoriram, najine dogovore. Stalno zamujam iz službe (najprej 15 minut, sedaj že do dve uri na dan). Delo nosim domov, zate in pa za otroke imam zmeraj manj časa. Pa mi rečeš: »Kaj imaš od tega? Večjo plačo? Te šef sploh kdaj pohvali? Te direktor sploh pozna?« Otrpnem, ker vem, da ima prav. Zmeraj se kregava, ko bi morala iti v nakupovanje. To sovražim. Nakupovanje in kreganje. Pa vem, da so vrečke težke. Da ni pošteno, da sem jaz ta čas s kolegi na košarki. Na pivu, mogoče celo dveh ali treh. Pa to ni tako hudo. Bolj me moti (tebe pa še bolj), da se včasih jezim brez posebnega razloga. To imam v krvi. Pa ti kdaj (zaradi tega) rečem »oprosti«? Nikakor. Moški tega ne počno. Kdo me je tega naučil? Zakaj se tako obnašam? Ne vem natančno … Saj sem že povedal, čuden sem. Upam le, imaš rada »čudake«.

In da si prebrala ta tekst.

3 KOMENTARJI

  1. […] In zgleda, da je do podobnih ugotovitev prišel tudi naš priznani etnolog Damjan J. Ovsec, ki je za Delovo prilogo Polet podal naslednjo izjavo: “Nekdanja družabnost je minila. Osebno mislim, da so bili ljudje z malim bolj zadovoljni in so se za praznike pogosteje smejali. Drug k drugemu so prihajali na obiske, v domačem krogu so veliko peli.” Ovsec kritično dodaja še: „Tradicionalni odnos in identiteta izginjata. Nekdaj si se za novo leto lepo oblekel in šel na ples. Zdaj ljudje ne znajo več niti tega. Slovenci ne damo kaj dosti nase, primanjkuje nam erosa”. […]

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.