Kako se bolje razumeti?

V najstniških letih se tako za najstnike, kot tudi za njihove starše popolnoma spremeni svet. Najstniki postajajo čedalje bolj odgovorni, želijo si več samostojnosti, izražajo svoja mnenja, svoje misli ter se želijo uveljaviti kot samostojna odrasla oseba. Oblikujejo se osebnosti, njihove lastne misli in vrednote, starši pa so pri tem spreminjanju le stranski dejavnik.

Ne dojamejo kako se jim je njihov mali sinček ali hčerkica začel upirati ter jih ne ubogati, prav tako pa še vedno želijo svojega otroka (ki se sedaj že počasi spreminja v odraslo osebo) obvarovati pred negativnimi vplivi ter mu nuditi pomoč. Prav zaradi tega, ker se najstnik hoče čim hitreje osamosvojiti, starši pa želijo imeti vse rokah vse niti, pride do nasprotij.

Nasprotja se sprevržejo iz majhnih prepirčkov v prepire, odnosi se zaostrujejo, starši stopnjujejo pritisk, njihov najstnik pa se čedalje bolj odmika ter se popolnoma prepusti vplivu družbe ali pa se le zapre v samega vase. Tako ekstrem popolnoma podivjanega najstnika, kot tudi protiutež zaprtega, mirnega najstnika ne deluje pozitivno tako na najstnika, kot tudi na celotno družino. In prav zaradi dejstva, da bi se konflikti prelevili do takšnih ekstremnih razsežnosti je treba ukrepati že prej.

Eden najboljših preventivnih (pa tudi poznejših) ukrepov je vsekakor komunikacija. Prav z njo lahko dosežemo nek pristen odnos, ki pozitivno vpliva tako na najstnike kot tudi na starše. Seveda pa dobro komunikacijo ni tako lahko doseči.

Največji problem v komunikaciji se pri večini primerov pokaže v samem pogovoru. Ker se najstnik želi čim prej osamosvojiti, starši ne morejo razumeti, da jih kar naenkrat kritiziraš, ne poslušaš ter želiš uveljaviti svojo voljo in svoj prav. Prav tako se starši še nočejo sprijazniti, da je iz majhnega Janezka zrasel visok, postaven Janez ter je že skoraj popolnoma samostojen. V njihovih očeh bo majhen Janezek, ki je komaj shodil, tudi čez 30 let ostal majhen Janezek.

Zaradi navzkrižja interesov ter mnenj se vnamejo prepiri, to pa se ponavadi ne konča tako hitro, temveč se le stopnjuje. In prav zaradi tega dejstva, je za znosno preživljanje časa s starši potrebno upoštevanje nekaterih pravil pri pogovoru. Že sama definicija pogovora navaja, da gre za izmenjavo mnenj in misli, in brez tega ni odnosa.

Zatorej, potrudite se tako starši kot najstniki in preberite teh nekaj pravil ter se jih poskušajte držati. Vsaj deloma.
– IZBERITE PRAVI ČAS. Če se staršem mudi na delo, ali najstniku na kakšno zabavo, to vsekakor ni primeren čas za pogvor. Takrat, ko se ne enemu, ne drugemu ne mudi nikamor ter sproščeni preživljate prosti čas, pristopite eden k drugemu ter se pogovorite.
– NE BODI ŽALJIV. Takšen nasvet lahko največkrat zasledimo v kakšnih priročnikih za najstnike, vendar so pri tej stvari enako pomembni tudi starši. Prav vi namreč dobro veste, kaj je za vašega otroka žaljivo ali nesramno, zatorej ga ne spodbijajte s takšnimi besedami. Najbolje je, da sta obe strani spoštljivi in iskreni ena do druge.
– OPRAVIČILO JE VČASIH POTREBNO. Opravičila nobenemu ne gredo ravno iz ust ter jih včasih komaj izrečemo. Pa vendar, včasih je potrebno pozabiti na stare zamere ter se iskreno opravičiti.
– SPREJMI KOMPROMIS. Ker gre pri pogovoru za izmenjavo mnenj, včasih tudi malce popusti pri svojem ter poslušaj tudi druge. Morda boš sprevidel/-a, da imajo včasih tudi drugi prav ter se jim boš lahko na koncu še zahvalil/-a.
– POGLEJ Z OČMI STARŠEV/NAJSTNIKA. Najstniki se čudijo kako to, da se ne smejo zabavati zunaj do jutra, starši pa nikakor ne morejo razumeti, kako lahko njihov najstnik v šolo hodi oblečen popolnoma v črno ter si je pustil rasti lase skoraj do tal. Oboji se malce poglobite v to,ter poglejte malo globlje.

Tako, zdaj ko si prebral/-a te nasvete se jih lahko tudi vsaj deloma poskušaš držati. Če pa ti še vedno ne bo uspelo, ter se bodo prepiri nizali kot za stavo, pa ti priporočam, da prebereš še naslednjih pet dodatnih nasvetov za lažjo komunikacijo s starši.

In prav tu je pet dodatnih nasvetov za lažjo komunikacijo s starši:
1.) Vedno imej v mislih, da so prav starši odgovorni zate; vsaj do tvoje polnoletnosti. Povsem normalno je, da jih skrbi zate in se počutijo nelagodno, ko te ni ter ne vedo kje si ter kaj počneš. Le pomisli kako bi bilo, če tvoje starše nikoli ne bi zanimalo kam greš ter bi ti dovolili popolnoma vse. Na začetku bi se ti najbrž zdelo zelo dobro, vendar bi prej ko slej ugotovil/-a, da je bilo prej bolje. Verjemi.
2.) Prepričan/-a si lahko, da ti starši želijo pomagati. Na takšen ali drugačen način. Vsekakor ti želijo, da bi se čim bolje znašel v življenju ter bil v življenju predvsem srečen. Morda se tebi ne zdi tako, vendar če dobro premisliš, boš sprevidel, da to drži.

3.) Upoštevati moraš, da so to tvoji starši (kot piše že v sami definiciji starša: moški in ženska v odnosu do svojega otroka) in ne popolnoma tuji neznanci. Na očeh so te imeli že od zgodnjega otroštva, zato si ne moreš misliti, da te bodo kar tako spustili iz rok. Kljub temu, da si želiš večjo samostojnost ter dejstvo, da si sedaj že skoraj odrasla samostojna oseba, moraš včasih upoštevati tudi njihov prav.

4.) Starševsko ljubezen je včasih težko razumeti, vendar se kljub temu poskušaj postaviti v njihovo kožo. Poskušaj razumeti njihovo obnašanje in dejanje ter da ti želijo le dobro, da bi te radi obvarovali pred slabimi izkušnjami ter napačnimi odločitvami.
5.) Razumi da si še vedno del družine in da še vedno nimaš popolnoma vseh pogojev, da postaneš čisto samostojen. Še vedno živiš s starši ter še vedno ti prav oni plačujejo hrano in oblačila.