Kako priti iz osebne krize

Veliko razlag oziroma rešitev smo vedno poskušali najti v naravi in v naravnih pojavih. Saj narava »deluje« že milijarde let in še vedno obstaja. In kdo poskrbi zanjo? Sama! Tako kot ljudje na koncu vedno ostanemo sami. Vedno moramo sami poskrbeti zase, saj na koncu vedno mi sprejemamo odločitve. Karkoli naredimo, vedno se moramo odločiti. In ko smo na koncu res sami, moramo biti na to pripravljeni. Biti moramo dovolj močni, da se srečamo sami s sabo, da ne pademo pod težo bremen, ki smo si jih natovorili.

Sporočam vam,
Da odprite oči,
Kajti prišel je čas vaše odločitve,
Ko boste prebrali tole knjigo,
Boste stopili korak s časom
In začeli novo življenje,
Premagali boste strah,
Postali gospodar vesolja
in samega sebe.

VENDAR PAZITE!
Vsak človek ima svoje meje.
(uvod v knjigo Bojevnika brez obraza, 1994, Milan Krajnc)

Nauk vseh rekov, lepih besed… je, da moramo sami sebe poznati dovolj dobro, da si lahko pomagamo. Svetovalci, terapevti, učitelji, guruji … nam samo pokažejo pot in nas naučijo veščin, da smo pripravljeni na trenutek, ko se srečamo sami s seboj. Sami zaidemo v krizo in sami moramo iz nje.

Sedaj pa na pot in nazaj k naravi.
Za primer bomo vzeli kar tok potoka. Ko potok teče, je piten in bister, ko se nekje zajezi, postane voda v njem slabega okusa in vonja. Bistvena razlika pa je temperatura. Potok v toku je hladnejši. In če pogledamo, kje smo ljudje rajši? Na toplem. Zato bi lahko rekli, da se radi malo ustavimo in pogrejemo.

Skoraj vedno iščemo udobje oz. bolje rečeno lagodje. In stanje potoka v zastoju je enako stanju človeka v zastoju. Ko se v neki situaciji počutimo dobro oz. varno, se tja poskušamo »zasidrati«. Ta varnost je v bistvu samo občutek in se imenuje »cona udobja«; tam nam je toplo in zakaj bi se premaknili, če nam je lepo, obvladamo situacijo. Morda celo podobno reku: Bolje je prvi na vasi kot zadnji v mestu”.

In kadar nam postaja topleje, se vedno težje premaknemo. Če se vrnem k potoku, tistemu delu, kjer smo ga zajezili – mrtvemu rokavu, bi lahko rekli, da je vedno bolj topel, vendar tudi vedno bolj »smrdi«, da o okusu ne govorimo. Torej govorimo o coni udobja. Sami pa to čutimo kot slabo počutje, nezadovoljstvo sami s seboj, tudi okolica nas ovira… lahko bi rekli, da smo začeli čutiti prve znake osebne krize. Pritožujemo se, pa ne vemo zakaj, saj nam v osnovi nič ne manjka.

Če povzamem, kadar je potok tekoč, je bister in piten; kadar smo v »gibanju – se razvijamo – osebno rastemo«, smo zadovoljni sami s seboj, smo srečni. Ko se potok zajezi – mrtev rokav, je voda slabega okusa, moten in slabega vonja; kadar že dalj časa delamo eno in isto, se ne razvijamo, pričnemo biti nezadovoljni sami s seboj, smo depresivni, vse okoli nas je »narobe«. Pomeni, da se moramo spraviti iz te cone udobja kljub temu, da nam je toplo in udobno. Saj bomo v tej mlaki »zasmrdeli« in vsi se nas bodo izogibali, čeprav je v takšnih mlakah po navadi gneča. Žab pa tudi nihče nima rad.

»Cona udobja« imenujemo stanje, ko se načeloma dobro počutimo, vendar vemo, da ni vse v redu, in se kljub temu ne premaknemo, dokler še ni krize. Je najnevarnejša cona, saj nas lahko zelo hitro zavede, zniža nam samozavest in izgubimo občutek za realnost. Prijatelj je pred desetimi leti dejal, da „en joint na teden ga pa res ne more »ubit«, sem vsaj eno uro na teden brez skrbi”; včeraj sem bil na njegovem pogrebu, ker je umrl zaradi prevelike doze heroina; sedaj pa je brez skrbi, za vedno. Kadar vstopamo v cono obdobja, moramo biti predvsem stabilni, primerna pa je le za kratek počitek. Daljše zadrževanje je lahko »smrtno nevarno«. V vsakem primeru si z njo odpremo vrata v temen svet, ki ga imenujemo osebna kriza. Osebna kriza se najprej prične v naši glavi, potem pa počasi prične prehajati na fizične organe, kar se najprej kaže s prehladih, glavoboli… in konča z rakom.

To sedaj ne pomeni, da bo vsak, ki se bo malo usedel in si odpočil, umrl za rakom, pomeni pa, da nikoli ne smemo pozabiti na sebe.

Pot iz osebne krize vedno obstaja. Vendar ne na tako lahek način, kot smo prišli v njo. Če se vrnem k potoku, bi to pomenilo, da moramo odstraniti jez, da potok steče in šele čez nekaj časa, ko je dovolj hiter, se znebi neprijetnega vonja in slabega okusa. Torej tudi v naravi ne gre vse tako hitro. Ljudje pa bi radi rešitev čez noč. Naša »odlična« lastnost, nestrpnost, nam pa pri tem pomaga. Tukaj se prvič srečamo sami s seboj. Sprejeti je potrebno odgovornost. Sami smo prišli sedet v to mlako in sedaj moramo tudi sami iz nje, vendar zunaj je hladno. Preden se bomo ogreli na temperaturo novega okolja, pa bomo morali malo »potrpeti«.

Spremembe se lahko dogajajo hitro, če se jim ne upiramo, v nasprotnem primeru se vedno vračamo nazaj v »toplo vodo«. Ti prehodi so vedno naporni. Ker je sama pot iz osebne krize naporna, nam takšno sprehajanja samo jemljejo dodatno energijo.

Pot iz osebne krize si moramo zadati kot projekt, postaviti si zelo jasen cilj, kaj bi radi dosegli in potem mu slediti skorajda kot v vojski. Ko ga dosežemo, pa si moramo postaviti nove cilje, kjer pa ne sme biti toliko pomemben cilj kot sama pot k cilju.

Faza, reševanje osebne krize se imenuje »preživetje«, faza po rešitvi krize pa »življenje«.
Pri krizi se moramo zavedati, da je ne moremo rešiti v enem delu, temveč jo moramo razdelati na več manjših delov, da pravzaprav vidimo, kaj in zakaj smo v krizi.

Res, da smo v začetku napisali, da se ne bomo ukvarjali, kako in zakaj smo v krizi, vendar bomo samo nakazali, v katerem delu se moramo vsaj malo obrniti čez rame.

Lahko bi rekli, da se vsak od nas že rodi z nekim poslanstvom. In tega naj bi se najbolj zavedali ob svojem rojstvu. Vendar takrat se šele pričnemo pripravljati na življenje. In če bi imeli to moč, da bi takrat že sledili svojemu življenjskemu poslanstvu, nikoli ne bi padali v krize. Žal pa imamo to »srečo«, da se nam vmes postavijo starši, ki nas učijo življenja, tako kot sami najbolje znajo.

Opozorilo: niso oni krivi za našo krizo in ne smemo se vse življenje izgovarjati na njih. Oni so ravnali tako, kot so najbolje znali. Tudi vi boste morda starši; si želite, da vaši otroci »trpijo« zaradi vas do konca življenja?

Človekov karakter se namreč oblikuje v prvem letu in pol starosti. Tako starši z vsemi omejitvami in vedenjem oblikujejo naše reagiranje, zaznavanje in omejitve. Pričnemo dobivati podobo naših staršev, kar se z leti samo utrjuje – seveda, če nas vzgajajo kot svojo »lastnino«. Starši bi morali biti kot trenerji, kar pomeni, da nas ne bi smeli vezati nase, temveč nas učiti, kako se imeti rad, kako se postaviti zase, kako spoštovati druge … Tako se naše bistvo prične prikrivati in izgubljamo stik s samim sabo. Temu bi lahko rekli, da se nabere veliko »psiholoških smeti«. Zato je prvi korak čiščenje na vseh področjih.

Naslednji koraki bodo izgledali kot nek recept iz krize. Vendar ni, so samo dejstva, ki se odražajo v realnem življenju.

 Pospravljanje: Pričeti moramo s pospravljanjem pisalne mize, vseh osebnih informacij, omar, bivalnih prostorov, okolice… saj je odraz našega notranjega nereda. Pa brez čistilnega servisa, ta naj bo samo za večje stvari. Kar smo skuhali, še sami pojejmo. Zunanji svetovalci nam lahko pomagajo pri načrtovanju, a ključni del bomo morali narediti sami.

 Spoznavanje samega sebe: Vzporedno moramo pričeti spoznavati samega sebe. Kdo sem? Kajti samo tako bomo lahko naredili spremembe, da bomo spoznali sami sebe. To je tudi osnova, da si postavimo cilj, kaj bi sploh radi. Največji problem, ki ga zaznavam pri ljudeh, namreč je, da sploh ne vedo, kaj bi radi in kdo so. S spoznavanjem samega sebe pravzaprav šele odkrivamo bistvo življenja in samega sebe. To naredimo s preprosto vajo, pri kateri upoštevamo dejstvo, da so osebe okoli nas naše ogledalo. Izberemo pet nam najbližjih oseb in napišemo njihove lastnosti, ki so nam všeč in ki nas motijo. Čez pet dni jih ponovno preberemo, kot da so to naše lastnosti. Tako bomo dobili svojo realno sliko, kdo smo. Lastnosti, ki jih ne moremo sprejeti kot naše, jih vsak drugi dan ponovno preberemo in tako bomo pričeli v sebi odkrivati, kaj vse še skrivamo.

Spoznali bomo samega sebe, kdo sploh smo. Iz vseh teh lastnosti bomo videli, česa si pravzaprav sploh ne želimo in ravno nasprotno bodo naše želje. Tako dobimo odgovor: »Katere lastnosti želimo spremeniti«, kaj bi radi! Prvi pogoj pa je, da jih sprejmemo, da so to naše lastnosti. Tako imamo sploh osnovo, da pričnemo karkoli spreminjati. Teh lastnosti ne moremo spremeniti čez noč, a bomo že s tem, ko bomo pričeli o njih razmišljati in jih ne bomo več odrivali, pričeli proces spreminjanja. Dovolj je samo, da razmišljamo. Popolnoma enaka zgodba torej kot zgodba s potokom. Neka lastnost se je zajezila in ko jo bomo sprostili, se bo pričela razvijati, ne bo več postala moteča, temveč se bo razvila v neko drugo nam bolj prijazno lastnost.

Če želimo priti iz »mlake«, v kateri se namakamo, moramo vedeti, kam iti. Zato je pri poti iz osebne krize najpomembneje, da si postavimo nov cilj. Kdo smo, kaj bi radi? In ravno to je največji problem, ker si ne znamo odgovoriti na ta vprašanja. Odgovore pa vedno najdemo v sebi. Vendar ne vemo, kam smo jih založili. Zato je prvi korak pospravljanje po sebi in spoznavanje samega sebe.

 Telesna kondicija: Pri vsem tem razmišljanju ne smemo pozabiti na telo, redno moramo biti v telesnem gibanju. Predvsem v obdobju reševanje osebne krize moramo biti zelo aktivni do 4-krat na teden zelo intenzivno, saj je pot zelo naporna in moramo biti pripravljeni na njo. Prav tako moramo paziti na hrano. Jemo tisto, kar nam je dobro, predvsem pa mora telo dobiti vse, kar potrebuje. Najpomembnejša pa je voda, vode mora biti veliko, da nam sproti razstruplja telo in daje telesu svežino. Predvsem pomembna sta kondicija in telesna moč, kajti tako bomo krepili tudi psihološko moč in kondicijo. Oboje sestavlja samozavest.

 Stopimo z »avtoceste« življenja: Na tej poti iz osebne krize moramo paziti, da ne pademo v kak drug zastoj, zato je pomembno, da znamo stopiti iz začaranega kroga. Odlična vaja zato, ki deluje v zelo kratkem času, je naslednja. Če imamo možnost, da si na uri ali mobilnem telefonu nastavimo več različnih alarmov, si jih nastavimo na različne ure v dnevu – tri ali več. Tako ob pisku zapustimo prostor, v katerem se nahajamo, ne glede kaj počnemo (tudi če je zelo zahtevno delo), razen če je z nami nekdo in se nekako osamimo. Vprašajmo se, kaj čutim, kdo sem? Po treh tednih ponavljanja bomo znali zelo enostavno stopiti iz kakršnekoli situacije. Namen te vaje je, da lahko kadarkoli stopimo iz kakršnekoli situacije. Rekli bi, da lahko na sebe pogledamo kot na tretjo osebo. V vsakdanjem življenju srečujemo enake težave kot pri sebi pri svojih prijateljih. Vendar njim lahko pomagamo sebi pa ne. Zakaj? Ker smo izven problema, oni pa so notri. To je enak paradoks, kot če lastnik podjetja zaposli kriznega managerja. Krizni manager postane del problema in ga nikoli ne bo rešil. Zato obstajajo zunanji svetovalci, da na problem pogledajo neobremenjeno. S to vajo lahko na nek način postanemo svetovalci sami sebi.

Sedaj smo glavne stvari že naredili, premaknili smo se iz mrtve točke, vendar to ne pomeni, da smo že rešeni. Stopiti moramo dalje k cilju z dvignjeno glavo. Rek, ki to odlično kaže, je: »Če si do vratu v dreku, ne skloni glave!«

 Odpuščanje: Na sami poti je pomembno, da se ne obračamo nazaj in obžalujemo stvari, ki smo jih naredili oz. česa nismo storili. Zavedati se moramo, da smo naredili to, kar smo najbolje lahko v tistem trenutku. Sedaj moramo iti samo še naprej. Na poti k uspehu bomo namreč srečevali veliko ovir, bomo na različnih preizkušnjah. Zato je pomembno, da si predvsem veliko pišemo na temo, kaj si želimo. Preizkušnje, ki jih bomo dobivali, bodo predvsem negativne izkušnje z drugimi ljudmi ali kakšne stare zamere. V tem obdobju moramo odpusti vse stare zamere. Odpuščanje je sicer zelo težko, predvsem če nas je kdo zlorabljal, goljufal… Vendar je zelo veliko olajšanje, ko naredimo naslednjo vajo. Vsak drugi večer si izberemo eno osebo in razmislimo o njej, zakaj smo jezni na njo. To jezo zapišimo na papir in list na koncu zažgimo.

Primer: Mama jezen sem nate, ker me nisi obvarovala, ko so me sosedje zmerjali. Ljubim te in oproščam ti, ker sem sam tako izbral.

Teh zamer je na listu do ene osebe lahko neskončno. Ko pričnemo raziskovati zamere ugotovimo, da jih je veliko več, kot smo mislili. Vendar pa bomo na koncu prišli do ene ugotovitve: da smo v osnovi jezni sami nase; zakaj smo si to dopustili. Sprejeti bomo morali sebe takšnega, kot smo in se nehati obtoževati ali pretvarjati za nekaj drugega. To je del čiščenja psiholoških smeti, sami bomo pri tem ugotavljali, da je breme na ramenih manjše.

Pot, po kateri gremo, je Projekt. Projekt je enkratno dejanje, ki je razdeljeno v več manjših korakov, kjer je zelo natančno definiran cilj in pot. Cilju moramo zelo natančno slediti, tudi ko bomo imeli občutek, da nismo na pravi poti ali nam bo zelo naporno, čustveno in fizično, moramo iti preko tega in nadaljevati pot. Pot je zelo naporna, vendar je ne smemo končati, kajti potem je osebna kriza še slabša, saj smo končali nekje sredi poti. Potok v mrtvem rokavu ni več tako topel, temveč je razburkan in zelo neprijetnega vonja. Poti nazaj ni! Sprehoditi se moramo do konca.

 Organizacija: Zelo pomembno je, da si pričnemo organizirati dan. Če smo v službi ali šoli, lahko pa tudi samo doma, si vsako jutro napišemo, kaj bomo ta dan naredili, čez dan pa se tega napisanega urnika poskušamo držati. Ob koncu aktivnosti preverimo, kaj vse smo naredili in razmislimo o njih. Potem si naredimo plan za drugi dan, zjutraj ga samo preletimo oz. dopolnimo. Če tak plan izvajamo v službi, potem nam bo za 30 odstotkov zmanjšal obremenitev ali stres. Iz dnevnega načrta si naredimo tedenskega, tako bomo pričeli gledati bolj v prihodnost.

Vsi nasveti, ki ste jih prebrali do sedaj, ne pomenijo, da so to edine poti, so pa preverjene v več kot 1000 primerih. Vsak dobi v roke tisto orodje, ki ga takrat najbolj potrebuje. Seveda je od nas samih odvisno, kako dobro ga bomo znali uporabiti. Če pa so navodila preslaba, pokličemo »proizvajalca« in nas bo z veseljem naučil uporabiti vsa ta orodja.

Seveda morate vmes tudi živeti. Kar pomeni, hoditi v službo, se družiti s prijatelji… v osnovi vam tovrstne aktivnosti ne vzamejo več kot 30 minut na dan, vsak dan.

Pot iz krize traja eno leto, tako kot je naravni cikel. To ne pomeni, če smo 1. 1. pričeli z akcijo, da se bomo 1. 1. naslednje leto zbudili drugačni, pomeni pa, da bomo takrat pričeli živeti spremembe. Spremembe se namreč dogajajo ves čas, vendar olajšanje pričnemo čutiti šele z »življenjem«.

Pot iz čustvenega zastoja, osebne krize… ali kakorkoli že imenujemo zastoj potoka v mrtvem rokavu, ni ravno enostavna, je pa rezultat, občutek olajšanja neverjeten in na koncu si lahko rečemo, da nam ni žal niti za sekundo, ki smo jo preživeli. Ko enkrat začutimo, da smo drugačni, da dihamo, da v sebi nimamo ovir, da stojimo na drugih temeljih… bi lahko rekli, da smo iz krize, da smo na drugi poti. Da nismo več tisti, ki smo se poznali. Sedaj smo gospodarji samega sebe.

Zavedati se moramo, da ne bomo nikoli več takšni, kot smo bili, sedaj smo drugačni, pri tem smo tudi osebnostno zrasli, kar pa ne pomeni, da se ne bomo več vrnili v krizno stanje.

Vaje, ki so bile podane, so malenkostne, vendar nas tudi malenkosti pripeljejo oz. zapeljejo v krizo. Predvsem je poudarek na redu in disciplini. Določenih pravil se moramo držati neko obdobje v življenju. Če mislite, da je ravno tukaj največji problem, da nimate reda oz. se pravil ne morete držati, si poiščite trenerja.

V tistem trenutku, ko resnično pri sebi začutimo spremembe, moramo tudi spremeniti način življenja. Pot iz osebne krize je bila zelo trda in stroga, sedaj moramo vsa ta pravila popustiti in se sprosititi. Pomeni, da smo projekt zaključili. Sedaj več ni važen cilj, važna je pot. Cilj se imenuje živeti, pot pa življenje.

In kaj zdaj?
Živimo!

V tem obdobju smo se precej ukvarjali sami s seboj, pri tem smo pozabili na svoje bližnje, najbrž smo delovali zelo egoistično. Sedaj se jim približajmo, ni se potrebno opravičevati, samo stopimo korak z njimi. V življenju nismo več pomembni samo mi!