Če ste že nekaj let na svetu, ste preživeli že kar nekaj kriz. Seveda so zaznamovale vaše življenje in življenje vaše družine. Kaj je najbolj pomembno je, da ste vsako preživeli. Ne samo preživeli, ampak vas je vsaka naredila močnejše. Kar te ne uniči, te utrdi. Tudi sedanja kriza je za določen del ljudi res kriza, za ostale pa samo nekoliko slabše možnosti ali majhne prilagoditve. Tisti, ki veste, kako je, če ne dobivaš redno plače, če je ne dobiš nekaj mesecev in predvsem, če so tu majhni otroci, ki ne razumejo najbolje, zakaj ne moreš nekaj, kar lahko naredi nekdo drug, veste, o čem govorim.
Zakaj o krizi? Ponavadi takrat, ko ni denarja ali ga ni toliko, večina ljudi začne »varčevati«. Varčevanje zanje pomeni, da si ne privoščijo določenih stvari, ki so si jih privoščili v preteklosti. Varčevanje ni nekaj, v kar smo prisiljeni, ker nimamo druge možnosti. Varčevanje je zavestna odločitev, da ne bomo potrošili del denarja, ki smo ga prejeli. Torej ne gre za to, da ne trošimo, ker nimamo, ampak ker smo se tako sami odločili. Kar je pomembno, je odnos staršev do varčevanja. Gre za odnos, ki ga otroci sprejemajo samo skozi zgled. Vse ostalo je kot bob ob steno. Ali je res tako pomembno, da je odnos do varčevanja nekaj, kar moramo privzgojiti otrokom?
KAKO PA NAJ VARČUJEM, LEPO VAS PROSIM?
31. oktober je bil razglašen za svetovni dan varčevanja leta 1924. Na srečanju v Milanu so se zbrali predstavniki 700 hranilnic iz 27 držav in z razglasitvijo posebnega dneva varčevanja opozorili na pomembnost varčevanja posameznikov in držav. V razmerah globalne gospodarske krize je varčevanje še pomembnejše.
Slovenija sodi med tri države Evrope, ki imajo največjo stopnjo varčevanja.
Kdo je pred nami? Nemčija in Švica. Vam to kaj pove o Slovencih?
Kaj sploh je stopnja varčevanja? Gre za delež vseh razpoložljivih sredstev, ki jih namenimo varčevanju. Ne govorimo o »čistem« varčevanju, ampak tudi o investiranju. Nekoliko kasneje tudi o tem.
Še vedno se Slovenci v prvi vrsti odločamo za varčevanje v bankah, saj smo še vedno izrazito konzervativni. A vseeno se že velik del sredstev, ki jih ne porabimo, nameni tudi za druge oblike naložb (predvsem vrednostne papirje in nepremičnine). Bistevo je, da se še vedno manj zadolžujemo kot varčujemo.
A pustimo Slovenijo kot celoto in se vrnimo k posamezniku. Vedno več družin komaj poveže konec meseca z začetkom.
Vprašanje, ki se jim postavlja je : kako pa naj varčujem? Saj mi vendar nič ne ostane!
Ni bistveno, koliko varčujete, ampak vztrajnost.
Priporočajo, da bi naj 10% svojih mesečnih prejemkov (plača, dodatki, vse, kar prejmemo v enem mesecu) privarčevali.
Družina, ki ima 1.000 EUR prihodkov, bi naj privarčevala 100 EUR mesečno. Kako pa naj to izvedemo? Verjetno je res izredno težko pri takšnih prejemkih privarčevati 100 EUR mesečno povprečni štiričlanski družini.
Enaka družina, ki zasluži dvakrat toliko, si to lažje privošči. A vseeno bi morali razmišljati, da ni pomembno koliko, ampak vztrajnost in stalnost. Če bi privarčevali vsak mesec n.pr. 3% teh sredstev, bi privarčevali v enem letu 36% svojih mesečnih prejemkov. Saj to ni nič!? Morda res ne, a vseeno 360 EUR več, kot bi jih imeli, če sploh ne varčujemo. Predvsem pa … toliko denarja lahko privarčujemo tudi ob takšnih prejemkih.
SEGEDIN GOLAŽ, A VSEENO … ?!
Najprej ugotovitev : statistika je segedin golaž! To vsi vemo. Eni jedo meso, drugi zelje, vsi skupaj pa segedin golaž. A bi se vseeno dotaknila podatkov Statističnega urada Republike Slovenije o razpoložljivih in porabljenih sredstvih slovenskih gospodinjstev od leta 2000 do 2008. Osnova so bile izvedene ankete znotraj gospodinjstev. Nekaj zanimivih ugotovitev. Vsaj po moje zanimivih! Vsi podatki so na povprečnega člana povprečnega gospodinjstva naše male deželice. Seveda ni en sam samcat človek istočasno zaposlen, samozaposlen, upokojen in dela preko študentskega servisa. Vse, kar zaslužimo ljudje v Sloveniji (povprečna razpoložljiva sredstva) in vse, kar porabimo (porabljena sredstva) so vrgli v eno vrečo, premešali in razdelili med vse Slovence. Od dojenčkov do študentov, delavcev in upokojencev. Dva milijona duš, kot bi rekli duhovniki.
Če upoštevamo podatek na povprečnega člana gospodinstva, kakor jih tudi prikazuje anketa, lahko dobimo primerljivo sliko povprečenega posameznika Slovenije v teh letih. Segedin golaž? Seveda je, tako kot vsak statistični podatek. A odraža predvsem določena gibanja (predvsem na ravni zaslužkov) ali obnašanja glede naše porabe, ki sem jih lahko razbrala iz primerjave teh podatkov. Pa gremo po vrsti! Najprej poglejmo, kako je z razpoložljivimi sredstvi (dohodek iz zaposlitve, samozaposlitve, pokojnina, prejemki od prodaj, ipd.).
Mesečna razpoložljiva sredstva so od 351 EUR v letu 2000 zrasla na 666 EUR v 2008 (uh, tri šestice; če nima to nekaj opravit z hudičem, potem pa tudi ne vem?!); najbolj se je povečalo študentsko delo in najmanj dohodki iz samozaposlitve (njihov delež je padel od 11% v 2000 na 8% v 2008). Seveda to ne pomeni, da so se n.pr. dohodki iz samozaposlitve povečali samo za 38%, študentsko delo pa zraslo za 213%. Lahko se je povečalo tudi število ur študentskega dela, ne pa porasla njegova tarifa. Lahko se je zmanjšalo število samozaposlenih (vsem znani s.p.).
Največji delež razpoložljivih sredstev predstavljajo dohodek iz zaposlitve (v 2008 59%), pokojnina z dodatki (22%), dohodki iz samozaposlitve (8%) in drugi socialni prejemki (4%). Povprečen Slovenec je sestavil tistih 666 EUR razpoložljivih mesečnih sredstev nekako takole : 308 EUR iz neto plače, 144 EUR iz pokojnine z dodatki, 51 EUR iz samozaposlitve, 19 EUR iz dejavnosti, približno enak znesek na mesec predstavljajo še prevoz, prehrana in regres in 7 EUR za študentsko delo. Nekaj več kot 80 EUR so socialni dodatki, prejemki od prodaj (tudi vrednostnih papirjev) ter podobna sredstva.
Kako je s povprečno porabo na povprečnega člana gospodinjstva? Mesečna porabljena sredstva povprečnega Slovenca so se gibala usklajeno z razpoložljivimi sredstvi. Vse do leta 2008 so rasla vsako leto nekoliko počasneje kot razpoložljiva sredstva, v tem letu pa je bila njihova rast večja. Od 2000 do nekako 2004 so porasla za dobrih 9% na leto (v primerjavi s predhodnim letom), med 2004 in 2007 za dobrih 5%, med 2007 in 2008 pa za dobrih 12%. Ima kaj s tem prehod na euro? Kdo bi vedel?!
Zanimiva je struktura porabe. Poglejmo leto 2008. V tem letu smo porabili za življenjske potrebščine dobrih 84% (563 EUR na mesec) vseh porabljenih sredstev in 16% za druge izdatke (od tega za stanovanja in hiše kot nakup ali kredit 11,2% oz. 75 EUR na mesec). Ostala poraba sledi:
• za hrano in brezalkoholne pijače : 13,8% vseh porabljenih sredstev (92 EUR na mesec na povprečnega Slovenca)
• najemnino za stanovanje in stroške stanovanja : 10,9% (73 EUR)
• obleko, obutev : 7% (47 EUR)
• pohištvo, gospodinjsko opremo in tekoče vzdrževanje stanovanja : 6,6% (44 EUR)
• transport : 14,5% (97 EUR)
• komunikacije : 4,4% (29 EUR)
• rekreacija, kultura : 9,2% (61 EUR)
• kavarne, restavracije, ipd. : 3,6% (24 EUR)
• različne storitve (finančne, zavarovanje, nega, ipd.) : 9,7% (64 EUR)
To je že 531 EUR od mesečnih 563 EUR. Kaj še manjka? Malenkosti. Zanimivo je, da smo porabili več za cigarete in alkohol (2%) kot za zdravje (1,9%), izobraževanje (0,8%), časopise in knjige (1,1%).
Delež določene porabe se zmanjšuje vsako leto (n.pr. hrana od 18,2% v 2000 na 13,8% v 2008). Delež druge porabe narašča vsako leto (n.pr. komunikacija od 2,8% v 2000 na mesec na 4,4% v 2008; izdatki za stanovanje in hišo, kjer je mišljen nakup, od 7,2% v 2000 na 11,2 % v 2008). Delež določene porabe se periodično menjava (n.pr. transport, ki se nekoliko zmanjša in znova narašča ter spet zmanjša).
JE KJE REZERVA ALI JE NI?
Zakaj vse to? Začeli smo pri varčevanju in tistem stavku : kako naj varčujem pri taki nizki plači?
Tisto, kar dobimo, res večkrat ne moremo povečati. Lahko pa vplivamo na strukturo tega, kar potrošimo.
In kje troši povprečni Slovenec? Bolje bi se bilo vprašati, kje imamo rezervo! Če bi gledala povprečnega Slovenca iz “segedin golaža” nedvomno transport.
Zakaj? Tisto, kar damo povprečno za transport, predstavlja v veliki meri nakup vozila (47 EUR na mesec) in delovanje vozila (46 EUR na mesec). Ostanejo 4 EUR, ki jih damo za javni transport.
In potem govorimo o varčevanju z energijo, onesnaževanju zraka, ipd.. Dejstvo je, da bi lahko zmanjšali svoje lastne stroške, če bi bolj koristili javni prevoz. Seveda je žoga na strani javnega prevoza. Ne moremo čakat na avtobus, ki bo ali morda ne bo prišel dvajset minut ali več, ampak morajo avtobusi voziti pogosto in točno. Seveda bi lahko bila vozovnica ob polnem avtobusu bolj poceni. Ja, in ni potrebno menjavati avtomobil vsakokrat, ko pride na trg novi model. Samo primer. Rezerve so, le poiskati moramo svojo. Seveda na primeru »segedin golaža« ne moremo delati predlogov za vsako posamezno družino.
VARČEVANJE IN INVESTIRANJE … JE RES ENAKO?
Pomembno je, da poznamo razliko med varčevanjem in investiranjem. Razumevanje razlike je bistveno za nas same, da se izognemo tveganjem izgube premoženja. Ne razmišljajmo o investiranju, če nimamo nekaj sredstev privarčevanih. Kadar varčujemo, se zavestno odločimo, da del sredstev ne bomo porabili. To pomeni, da sredstva ostajajo na našem računu ali jih morda vsak mesec sproti vežemo v depozitna sredstva. Bistveno je, da gre še vedno za denarna sredstva, za katera dobimo v banki sicer obresti, a ni prvi namen varčevanja dohodek iz tega denarja. Pri varčevanju nam gre namreč v prvi vrsti za oblikovanje neke rezerve denarnih sredstev, ki jih bomo lahko uporabili za tekočo porabo v primeru nepredvidenih izdatkov ali začasne izgube vira denarnih sredstev. Na ta način sami sebi zagotovimo, da ne koristimo dragih kreditov ali limitov za negativno stanje na naših računih, za katera plačujemo visoke stroške zavarovanja in obresti. Predvsem pa si zagotovimo bolj mirno spanje in življenje brez stresnih situacij, ki jo lahko povzročijo nenapovedani stroški ali zamik v plači.
Ocenjujejo, da bi morala imeti vsaka družina privarčevanih toliko denarnih sredstev, kolikor potrebuje denarja za pol leta, da lahko pokrije najnujnejše stroške hrane, stanovanja, obleke in podobnega. Šele nato lahko razmišljamo o investiranju. Zgodba je tu drugačna, saj denarna sredstva vložimo v določeno obliko naložbe. Osnovni cilj je povečanje premoženja, saj nam ta oblika naložbe prinaša večji donos kot denar na banki. Bistveno je, da sredstva, namenjena investiranju, prinašajo donose na daljši rok. Daljši rok je obdobje, ki je daljše od petih let. Odvisno je seveda od vrste naložbe. Če smo torej prisiljeni spremeniti naložbo nazaj v denar, ker potrebujemo denarna sredstva, se nam lahko (največkrat je tako) zgodi, da imamo pri tem celo izgubo, ne pa pričakovanega dobička. Obstaja torej razlika med varčevanjem in investiranjem, ki izhaja predvsem iz namena plasiranja teh sredstev izven porabe.
ODNOS DO VARČEVANJA KOT VZGOJA V BODOČO FINANČNO STABILNOST
A vrnimo se k varčevanju. Zakaj je pomembno, da varčujemo, smo povedali. Z varčevanjem dajemo tudi zgled otrokom.
Če se sami obnašamo razsipno in zapravimo vse, kar zaslužimo, ali se celo zadolžujemo za stvari, ki nimajo dolgoročne vrednosti ter predvsem pomembnosti, ne moremo pričakovati drugačnega obnašanja od otrok. Seveda sta možni obe poti. Če sami redno dajemo »na stran« del naše plače (ni pomembno koliko, pomembno je, da to stalno delamo), bomo tudi otroci delali podobno. Svoje žepnine in zaslužen ali dobljen denar ne bodo takoj zapravili, ampak ga bodo del privarčevali. Seveda bo namen njihovega varčevanja drugačen. Morda si bodo kupili kolo, fotoaparat, nekaj, kar si res zelo želijo.
Bistveno je, da se bodo v trenutku, ko dobijo denar, znali odpovedati trenutnim užitkom za stvari, ki so jim pomembnejše.
Včasih smo ves mesec oktober odhajali v banko, kjer smo praznili svoje hranilnike. Spomnim se, da smo imeli tudi v šoli hranilnico. Razredi so varčevali za šolski izlet, posamezniki za skrite želje. Takrat so bile še hranilne knjižice. V oktobru smo večkrat prejeli kakšne nagrade za varčevanje s strani bank, nove hranilnike, ki so bili drugačnih oblik, včasih tudi kakšne nagrade v obliki manjših daril.
Kdo danes varčuje? Ste se kdaj vprašali? Res imamo visoko stopnjo varčevanja, a zelo visok delež varčevanja predstavljajo upokojenci ali vsaj starejši ljudje.
Mlajšemu rodu smo s svojim skeptičnim odnosom do denarja (saj tako ali tako izgublja vrednost) prepustili slabo popotnico za jutri.
Pa naj bo spet izrek : Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Včasih smo rekli dinar na dinar, danes euro na euro … finančna stabilnost.
Predvsem za to namreč gre.
S svojim odnosom do varčevanja otrokom privzgojimo takšno ravnanje, ki jim bo enkrat, ko bodo finančno ali ekonomsko samostojni, omogočalo finančno stabilnost.
Se vam zdi to majhen izkupiček? Ne znesek, vztrajnost in odločnost sta tista.
Kako že pravijo : počasi se daleč pride. Ja, tudi tale čisto drži, kajne?
