Ni problema, sem jim rekel, vedoč, da bom z vsako napačno zapisano mislijo samemu sebi pripravil kalvarijo za obdobje, ko bom moral za nazaj brati, kaj sem kot aktiven in čil mladenič pri šestintridesetih (kot urednik Humornika) zapisal o (lastni) starosti.
Začel sem razmišljati, zakaj starostniškemu obdobju življenja pravzaprav rečemo »zlata leta«. Že drži, da je zlato žlahtna kovina, vendar ali naj to res pomeni, da mora imeti vsakdo, ko se prebije čez magično mejo, ki se za starost zapiše tam nekje pri številki 60, vse zobe zlate?
Verjetno se fraza »zlata leta« tudi ne nanaša na to, da bi morale starejše gospe svoj srebrni nakit skriti v spodnji predal in si končno omisliti zlat nakit, češ, če si ga vse življenje nisem mogla privoščiti, si ga bom privoščila vsaj zdaj. Bolj bi rekel, da je besedna zveza »zlata leta« povezana s spominom in spomini.
Če nekoliko laično predpostavljam, da človek ponoči ne bi mogel zaspati, če podnevi ne bi naredil vsaj enega dobrega dela, potem je treba razumeti, da je nekdo, ki je pred nekaj urami praznoval šestdeseti rojstni dan, v svojem življenju naredil najmanj 21.900 dobrih del. (Ali pa povedal 21.900 šal, kar je isto.)
Do neke mere idealiziram starost, prav res, zato bom rekel, da starostnemu obdobju rečemo »zlata leta« zato, ker je večina starostnikov dobrih ljudi z zlatim srcem, ki lahko v obilici prostega časa, ki ga ima, mirno neguje spomine na malo manj »zlate čase«, ki jih je že preživelo.
Seveda poznate eden drugega bistveno bolje, kot vas poznam jaz, zato dobro veste, da vsi pa tudi niste tako zlati kot o vas govorijo knjige, in da tudi pri vaših letih ni vse zlato, kar se sveti. Največkrat se zlato-sijoče sveti ravno pleša, če pa je kje ostal še kak las, se ta osamelec več ne svetlika v zlatih odtenkih, temveč v srebrnih.
Ampak naj vam bo v tolažbo, da sem kljub vsej svoji »mladosti« tudi jaz srebrn v glavo, in zdi se mi, da gre mojemu dedu zaradi tega vedno malce hudomušno na smeh, ko ga obiščem.
Humor povezuje generacije. Že kot otrok sem čutil, da med menoj in mojim očetom zeva nekakšen prepad, neenakost in nekomunikacija. Sprva sem krivil njega, potem svet, vmes tudi sebe, toda kadarkoli sem pomislil, kaj je bila najbolj pomembna stvar, ki sem jo dobil po njem, sem se spomnil na vtise njegovega smeha med gledanjem televizije.
Moj oče je, mimogrede, še vedno zelo živ in niti šestdesetice ni preskočil – da ne bo kdo mojih dramatičnih besed kdo razumel napak -, toda njegov krohot ob nemih filmih vselej resnega komika Busterja Keatona bo zame vedno ostal nepozaben! Teh filmov dandanes ne vrtijo več, a moja ušesa še vedno poslušajo njegov smeh in še vedno je to najlepše, kar je kadarkoli prišlo iz njegovih ust. To povem zato, da ne boste mislili, da govorim o kakšnem velikem humoristu oz. družabnemu pripovedovalcu šal. Nikakor.
Govorim o navadnem očetu, ki je nenavaden samo v toliko kot ste vi svojim potomcem nenavadni, ker ste njihovi.
Želim izraziti zgolj dragoceno izkušnjo, da nekje v podzavesti vaši najdražji s seboj vedno nosijo vaš smeh kamorkoli gredo in kjerkoli že so. In ne glede na to, kaj pod soncem se bo postavilo med vas in vaše bližnje, bo temu vedno tako.
Obstaja veliko vrst humorja in mogoče se komu zdi, da določen tip humorja ni preveč dober, ali pa da je kak drug tip humorja edini pravilen. Ne predajajte se tovrstnim zmotam, kajti smeh je smeh in smeh ni greh. In humor povezuje generacije! Resnično. Ta stavek si zapomnite za vsa leta ali pa mesece, tedne, urice in sekunde, ki jih še imate pred seboj.
Vem, vaše navade glede humorja je v veliki meri vzgojil povojni čas in tedanji humoristi na čelu z velikim Pavliho. Toda on ni bil humorist, temveč časopis! Pavliha je bil za večino od vas samoumevni spremljevalec življenja, ki ste mu nekoč rekli »sodobno« in četudi časnika niste redno prebirali, je moralo biti nepredstavljivo, da bi tovrsten satirični list kadarkoli ugasnil.
Toda ugasnila je Jugoslavija in pred skoraj dvajsetimi leti z njo tudi Pavliha, posledica tega pa je, da vaši vnuki niti ne vedo, da ga pogrešajo! V zadnjih tednih sem ob različnih predstavitvah humorističnega almanaha Humornik govoril z različnimi ljudmi in prav mladi so tisti, ki ne razumejo, kaj je to »satirični list« ali »revija za humor«.
Vzporedno se je zgodilo še nekaj drugih katastrof: med mladimi pisatelji ni takšnih, ki bi pisali šaljive kolumne, takšnih, ki bi pisali humoreske in takšnih, ki bi pisali aforizme; za nameček se tudi med mladimi karikaturisti komajda najde kakšen, ki z zavzetostjo in predanostjo riše smešnice.
Kaj se je v Sloveniji zgodilo, da je temu tako, niti ni tako velika skrivnost: prišli so računalniki in internet, prišel je Facebook, mobilna telefonija in na desetine revij, ki nastajajo po enakem kopitu; obveščajo nas o svetovnih grozotah ter neskončnemu politikanstvu Slovenije, ali pa nam neprekinjeno delijo puhle nasvete, kako do mladosti in lepote. Kar dvajset let pa ni bilo revije za humor in satiro!
Ampak na srečo še ni vse izgubljeno. Ena od stvari, ki jih mladi dandanes poznajo, je takoimenovana »stand-up« komedija. Boljšega slovenskega izraza zaenkrat še ni. Gre za humoristov nastop na odru, kjer mnogoglavemu občinstvu v petnajstih minutah pove kakšnih 50 vicev.
Ta pojav poznate zelo dobro, saj ste najverjetneje spremljali Nelo Eržišnik, Dudeka in Vinka Šimeka, ki so na odru zbijali šale in norčije v prejšnjih časih. Ampak ne boste verjeli – danes je tovrstnih mladih šaljivcev in šaljivk, ki nastopajo po Sloveniji, na desetine in desetine. In na odrih žanjejo bučne aplavze in salve smeha.
Ker se na televiziji zaenkrat pojavljajo zelo redko, predlagam, da svoje vnuke pobarate, naj vas kar se da hitro peljejo na ogled takšnega dogodka, ker se – verjemite mi – želite smejati skupaj z njimi. Nekega dne se vas bodo tudi vnuki spominjali po vašem smehu in prav je, da jim ga prikažete v vsej polnosti. Da si ga bodo dobro zapomnili! In potem bodo tudi oni dolžni poskrbeti, da bodo svoj smeh – kakor bodo vedeli in znali – posredovali naprej svojim otrokom in svojim vnukom …
Do prihodnjič … bodite dobro!
