Dokler naju smrt ne loči

Pred časom mi je sin tako mimogrede povedal, da se je poročil. »Kaj? Daj nehaj, no… S kom?« sem ga začudeno vprašal. O tem nisem vedel absolutno nič. »Z mojo prijateljico,« mi je suvereno odgovoril. Povedal mi je še, da na veseli dogodek nista povabila nikogar od članov družine, ker sta se odločila bolj na hitro.

Poročila sta se, ker sta v nekem trenutku spoznala, da se imata rada. Menda je cel dogodek trajal vsega nekaj minut, preprosto sta zaplesala in bila sta – poročena. Imela bosta otroke, postala bosta starša. »Ampak ne še zdaj, zdaj sva še premlada,« je pristavil. Nasmehnil sem se, mu obul čevlje, nato pa sva se skupaj odpravila proti vrtcu, kjer ga je v njegovi skupini ‘Slončkov’ na vratih pričakala njegova ‘žena’.

Pet let šteje moj mali ženin. Po mojem mnenju so to daleč najlepša leta. Nedolžna, naivna in enostavna. Vse je tako enoznačno in preprosto – celo poroka.

Tudi sam sem bil v vrtcu ‘poročen’. Ime ji je bilo Vesna. Nosil sem ji darila, jo branil in ji kot edinemu dekletu dovolil, da se je igrala z mojimi avtomobilčki. Vendar zakaj se pravzaprav ‘poročajo’ otroci? Seveda vse skupaj dojemajo kot igro – za abstraktne pojme ljubezni in zvestobe so seveda premajhni. Na ta način posnemajo svoje starše, odrasle sorodnike ali znance. Poročajo se, ker je poroka pač sestavni del življenja, pravzaprav pogoj za odraslost. Če si poročen, si odrasel. Če si poročen, si lahko starš. In kar je najbolje: če si poročen, ti ni treba ubogati staršev.

Po kakšnem pravilu pa se za poroko odločamo starejši? Morda del te otroške naivnosti še vedno počiva v nas. Se poročamo, ker se moramo poročiti? Se poročamo, ker nam okolica od nekdaj govori, da je to nekaj, kar je treba storiti? Jasno je, da ljubezen, zvestoba in družina danes nikakor več niso ideali, ki bi brez zakonske zveze ostali nedosegljivi. Kaj nas torej vodi, ko kupujemo zaročne prstane, brskamo po koledarju in izbiramo datum? Zakaj načrtujemo razkošno ohcet, včasih z več sto povabljenimi gosti? Sam poznam pare, ki so za poroko celo jemali kredite in si izposojali denar.

Ko razmišljam o tem, me pravzaprav preseneča, da se ob vseh sodobnih tržnih prijemih še ni uveljavila poroka na leasing … Ko bi leasing odplačal, pa bi se preprosto ločil in si vzel novo nevesto ali ženina. Takšnega kot bi ti tisti trenutek odgovarjal. Potem zvestoba verjetno ne bi bila več takšen problem, tudi zakonskih težav in prepirov bi bilo bistveno manj – ostale bi zgolj žurke, medeni tedni in prvih nekaj (srečnih) mesecev ali let zakona…

Vendar v realnosti žal ni tako. Ko se odločamo za ta (usodni) korak, imamo v mislih večnost. Dokler naju smrt ne loči! Danes in za vedno. In potem se veselimo, zaplešemo s svojo nevesto ali ženinom, se ga napijemo, do jutra rajamo z družino ter prijatelji, domov pa se odpravimo polni evforije in pričakovanj o tem, kaj nam bo prineslo novo zakonsko življenje.

A tisti, ki so (bili) poročeni dlje časa, vedo povedati, da zakon ni vedno zabava in šampanjec. Niso vedno šopki in podvezice. Prej ali slej pride čas, ko nehote pozabiš na evforijo in izgubiš zalet, ki si ga čutil tiste prve dni zakona. Pridejo težave. Pri nekaterih v komunikaciji, pri drugih v postelji, tretji se partnerja enostavno naveličajo, četrti pa ugotovijo, da je sosedovo pač boljše in jih dajejo takšne ali drugačne skušnjave. Če zveza že v startu ne temelji na čvrstih, zdravih temeljih, se tovrstne težave lahko spreobrnejo v travmo, zakon pa spremeni v ječo. Nekateri najdejo pot na prosto, drugi pa preživijo velik kos življenja nezadovoljni in zagrenjeni.

To pa seveda ne pomeni, da so vsi zakoni obsojeni na propad. Poznam kar nekaj parov, v katerih po dolgih letih zakona oba še vedno čutita, kar sta čutila tiste prve dni, le da je izginila prvotna naivnost. Nista skupaj zgolj iz navade, veže ju spoštovanje, prijateljstvo, občutek varnosti in sreče. Morda je prav to tista prava ljubezen, ki jo iščemo in čakamo vsi. Dvigne se iz odnosa dveh zrelih, odraslih oseb, ki sta preživela skupaj vse vzpone in padce, jih skupaj premagala, se iz njih učila ter gradila svoj odnos. V to trdno verjamem in upam, da bo uspelo tudi meni. Nama.

Pred nekaj dnevi sem imel še en pogovor s sinom. »Veš, tudi oči se bo končno poročil,« sem mu dejal. Bil je vesel. Povedal sem mu še, da podobno kot on, tudi midva ne bova povabila veliko ljudi. Ne bo bogate ohceti in velike zabave do jutra. Niti ne kreditov ali leasinga. Zmedeno me je pogledal, zato sem ga dvignil v naročje, se nasmehnil in mu pojasnil: »Veš, cel dogodek bo trajal samo nekaj minut. Preprosto bova zaplesala in bova – poročena …«