December – praznik kiča

Včasih mi je to nekako čudno. Na trenutke se počutim celo neprijetno. Takrat, npr., ko se spomnim na stresno iskanje daril, na neznosne gneče v nakupovalnih mega-centrih in na ulicah, na kičaste novoletne stojnice, na ljudi, ki jim pijano-veseli nasmešek z obraza nikoli ne spolzi … Pa na številne (večino na pol službene ali poslovne) zabave, ki znajo biti prav naporne in dolgočasne. Ni čudno, da se popije na hektolitre alkohola …

In ta mesec norosti se potem stopnjuje, ko se približuje sam Božič. Čestitke, takšne in drugačne. Pa telefonski klici, prijateljev pa tudi mimobežnih znancev, ki se podeseterijo, vsi so tako osladno … sladki. V zraku ljudje ustvarijo nekakšen umeten občutek nekakšnega blaženega pričakovanja, nekakšnega božjega upanja. Hej, pa kaj je drugače decembra? Ljudje, zakaj ne morete biti enako prijazni in veseli tudi januarja, februarja, marca …

Pa se ta neprijeten val evforije tudi pri meni kaj kmalu spremeni v nekaj lepega. Zakaj? Ponavadi zaradi kakšnega otroka. Ja, otroka. Mogoče tistega, ki z globokimi in nedolžnimi očmi strmi v številne lučke, ki osvetljujejo središča naših mest. Ali pa vidim otročiča, ki poln prvinskega veselja stopiclja med vsemi temi lepimi stvarmi po trgovinah. Ali pa se spomnim mojega nečaka Gašperja in njegove sestre Mance, ki zanosno in prav po udarniško okrasujeta novoletno jelko in pomagata babici pri peki peciva … In potem se spomnim še na mamo in očeta, kako srečna sta v trenutkih, ko imata ob sebi prav vso družino (še posebej pa vnuke in vnukice). Ob smrečici, v topli dnevni sobi, ko se odvijajo (pa čeprav simbolična) darila, postane življenje kar naenkrat umirjeno, spontano in lepo. Blaženo.

Takrat, najkasneje v tistih minutah in urah, se zavem, da se zelo motim. Da se ne smem jeziti na december. Da se ne smem jeziti na mesec kiča. In da je čas, da tudi sam v mesecu decembru počnem kaj lepega. Zato naj bo moja naloga v najdaljšem mesecu približno takšna:

Prebrati knjigo ali dve, pogledati nekaj odličnih filmov
Rad berem. Samo časa in energije mi zmanjkuje, se več-ali-manj nonstop opravičujem sam sebi. Resnica je nekje v zlati sredini. Če bi imel pravo voljo in veselje do branja, bi pač bral. No, je pa večinoma tako, da največ preberem na morskih počitnicah in pa tudi decembra. Ponavadi zaradi tega, ker si takrat vzamem nekaj „pravih” dopustniških dni. In enako je s filmi. Naši tv-programi niso ravno dobro založeni z odličnimi filmi, zato je decembrsko veselje odlična priložnost, da si sposodim nekaj odličnih dvd-filmov in jih pogledam v blaženem miru.

Skuhati nekaj zares dobrega (in tudi zdravega)
Zakaj se vsako leto v decembru zredim za nekaj kilogramov? Saj vem. Jem preveč. Jem običajne obroke, pa potem še odlične decembrske sladice, pa potem so tukaj zabave, ki se vlečejo globoko v noč, te tudi ponujajo bogato obložene mize. Da ne pozabim na vse sodelavke, ki v službo nosijo same domače dobrote. “Poskusi tole, probaj tole, mmm, kako je okusno …” Letos bi rad naredil vsemu temu konec. Pa ne, da se sekiram zaradi kakšnega dodatnega “decembrskega kilograma”, bolj mi gre na živce moje slabo počutje, ker sem preprosto “prenažrt”. Pa, saj poznate ta občutek, ne? Treba se je obnašati bolj odgovorno do lastnega telesa. Zakaj torej ne bi letos tudi jaz skuhal nekaj bolj zdravega? Saj je lahko zdravo tudi dobro! Kakšni predlogi?

Z (veliko) družino in najbližjimi prijatelji preživeti nekaj lepih uric
V Jani so zapisali takole: “Pogosto je tako, da smo s sosedom prijaznejši kot z lastnim možem (ženo) ali otroki. Kaj bi se zgodilo, če bi sosed pri vas polil kozarec soka? Najbrž bi ga pomirili, da ni nič hudega, in za njim ustrežljivo pobrisali. Kaj pa, če sok polije vaš otrok?” Prav imajo novinarji Jane, zdi se, da ne znamo več brezpogojno sprejemati svojih otrok, svojega partnerja, včasih tudi sami sebe ne.

In zgleda, da je do podobnih ugotovitev prišel tudi naš priznani etnolog Damjan J. Ovsec, ki je za Delovo prilogo Polet podal naslednjo izjavo: “Nekdanja družabnost je minila. Osebno mislim, da so bili ljudje z malim bolj zadovoljni in so se za praznike pogosteje smejali. Drug k drugemu so prihajali na obiske, v domačem krogu so veliko peli.” Ovsec kritično dodaja še: „Tradicionalni odnos in identiteta izginjata. Nekdaj si se za novo leto lepo oblekel in šel na ples. Zdaj ljudje ne znajo več niti tega. Slovenci ne damo kaj dosti nase, primanjkuje nam erosa”.

Sam bi rad to spremenil, še letos. Dovolj imam prerekanja, praznične sitnobe, slabe volje, predvsem pa decembrskega stresa, tokrat bom – obljubim – ob majhnih malenkostih, ki me motijo, zamižal na obe očesi … in se imel lepo. Se mi boste pridružili?!