Biti ženska je v našem času prekleto naporno opravilo. Pustimo ob strani rojevanje otrok in menstrualne bolečine, s katerimi nas je (baje) kaznoval sam bog, pa pomislimo na celo paleto ostalih pričakovanj, s katerimi nas družba sooča – dandanašnji mora biti ženska lepa. Pametna. Izobražena. Iznajdljiva. Dobra mama. Super žena. Seks simbol. Ljubimka, prijateljica, sopotnica, organizatorka, kuharica … Povprečne ženske pač ne zanimajo nikogar.
No, tako sem vsaj verjela, dokler nisem začela malo bolj redno spremljati televizije. Pa interneta. In brati razno raznih revij. Vsi našteti mediji so polni žensk. A kakšnih? Če se mene vpraša – so to polovične ženske. Ali le ženske četrtinke. Ženske pač, ki jim nekaj manjka.
Nekatere so izjemno lepe, a ne ločijo etike od etikete, spet druge malo bolj pametne, a svoj intelekt skrivajo za razvlečenimi puloverji in mastnimi lasmi.
Osebno me najbolj fascinirajo – histerične kokoši. To so relativno lepe ženske (lepota je pač relativen pojem), ki se zanašajo – edinole na svoj videz. Prepozna se jih po vedno sveži barvi las, urejenih nohtih in globokih dekoltejih. Neusklajene barve ali kakršnokoli pretiravanje v obliki prekratkih oblačil, dišav ali ličil, vas lahko zgolj potrdi v veri, da je pred vami – kokoš. Običajno se ponašajo tudi z nenormalno visokim in piskajočim glasom, celo paleto medmetov (besedni zaklad je nekoliko bolj omejen) in neverjetno čustveno odzivnostjo. Prerekanja, podtikanja, vreščanja in praskanja so dnevno na urniku. Prototipe teh žensk lahko spremljamo v trenutno precej gledanih resničnostnih šovih – ‘Naslednji top model’.
Zelo zanimive se mi zdijo tudi karieristke. Ženske, ki jim je več do hlačnega kostima in polikanih las, kot pa do kave s prijateljem, normalnega klepeta ali, bog ne daj, kakršnekoli oblike družabnega življenja. Take gospe in gospodične napolnjujejo zadnje kotičke fitnes in masažnih studiev, manikur, pedikur in solarijev, vstajajo pa dve uri pred normalnimi smrtnicami – samo zato, da pred službo skočijo še k frizerju. Razen dolgih sestankov in kupov papirja od življenja nimajo nič. Ob šestih zvečer utrujene padajo v postelje, seksajo le s kupljenimi pripomočki (ja, v to kategorijo sodijo tudi osebni tajniki in serviserji dvigal), na svoji smrtni postelji pa se lahko pohvalijo le z večjim številom diplom ter čirom na želodcu. Vsaj eno gospodično karierističnega tipa boste zagotovo našli v vsaki ameriški nadaljevanki, ki se dogaja v pisarni.
V tesnem sorodu s karieristkami so športnice, ki pa se od karieristk razlikujejo predvsem v nekoliko bolj razvitem socialnem čutu. Večina športov (tudi individualnih) pač zahteva druženje, bodisi s trenerji bodisi s soigralci, to pa pomeni nekoliko več komunikacije in prilagajanja. So pa športnice močno nagnjene k pretiravanju – tako v športu kot kje drugje, recimo postelji, kuhinji in kopalnici. Na žalost pretiravajo v čudni smeri – seksati je potrebno čim manj, prav tako kuhati in jesti, umivanje in drgnjenje pa je obvezno za preživetje.
Posebna kategorija žensk so tudi ‘feministke’, ženske, ki jih je že davno povozil voz časa, a se še vedno obnašajo, kot da se jim na svetu godi krivica, ker se niso rodile kot moški. Vse po vrsti to možnost (da si v resnici želijo biti moški) vneto in ogorčeno zavračajo, a vseeno – nosijo kravate in moške spodnje hlače, se oblačijo v črno in si ne depilirajo nog. Najdemo jih v različnih oblikah – od nogometašic do intelektualk, od pesnic do prodajalk v lokalnem supermarketu.
Feministk ne gre zamenjevati z ženskami, ki imajo rade – ženske. Čeprav dopuščamo možnost, da iz zagrenjene feministke zrase kaka zagrenjena homoseksualka, je večina teh pač ugotovila, da jim je ljubši – odnos z žensko. Hvala bogu, moški so na trenutke prav neprijetni. Gospe, ki so jim všeč gospe, nam televizije vneto prikazujejo v nekoliko bolj poznih večernih urah, to so ure, ob katerih naslednji tip polovičarski tip ženske – mati, že spi.
Ne govorimo seveda kar o vseh materah, ampak onih, ki se jim zdi materinstvo edino življenjsko poslanstvo, katerega nujna sestavina je tudi najti in omrežiti primernega moškega (beri: moškega, ki mu je poroka sveta in ki ga ne motijo povešene prsi in neobrite noge). Take ženske hodijo v službo le, če je to nujno za preživetje družine, družijo se zgolj in le s sebi podobnimi, glavna tema pogovorov pa je objokovanje usode. Edina oblika zabave za nesrečne matere so slavnostna družinska kosila, nedeljski izleti (seveda ne vsako nedeljo) in enkrat letno – družinske počitnice, ki spravijo ob živce vsakega normalnega potomca. Televizija nam tovrstne ženske ponuja v obliki humorističnih nanizank, običajno starejšega letnika izdelave.
Poznamo tudi super ženske. To so neverjetno sposobne ženske – lepe, fizično močne in za piko na i- še blazno razgledane. Poznamo jih iz raznih nanizank in nadaljevank, kjer rešujejo svet in kot po tekočem traku pobijajo neverjetno močne nasprotnike. Skoraj zagotovo pa imajo nekje v družini zlobnega ali bolnega starša, v preteklosti so doživele hudo travmo in niti pod razno jim ne uspe vzpostaviti normalnega odnosa z moškim. Ti se jih pač bojijo.
Približno tako kot se jaz bojim vseh teh polovičarskih žensk, ki mi dajejo vedeti, da smo ženske lahko resnično izjemne le na enem področju – kot celota pa ne funkcioniramo. Lahko smo lepe, a ne pametne, lahko smo matere, a potem ne moremo imeti dobre službe, lahko se pretepamo, ampak potem – ostanemo samske.
Že dolgo namreč mi noben medij namreč ni posredoval ne resnične in ne fiktivne zgodbe o povprečni, a srečni in zadovoljni ženski. Ženski, ki ima več talentov, da nekaj nase in hkrati – razmišlja s svojo glavo, ženski, ki je mama, karieristka, prijateljica in ljubimka. Nekaj, kar naj bi, po mojem vsaj, bila ali si želela biti vsaka ženska.
Tolaži me, da mediji pač prodajajo zgodbe in ljudi, ki z resničnostjo verjetno nimajo prav velike zveze. Tolaži me misel, da vseeno poznam kar nekaj žensk, ki uspešno krmarijo skozi življenje in v svojih vlogah uživajo. Ženske smo pač – sposobne. In talentirane. Le včasih – na to pozabimo.