Spolni napadi na osebe, mlajše od 15 let, se žal dogajajo ves čas, odkrito pa jih je le toliko, da predstavljajo vrh ledene gore. Torej tisti majhen kos, ki gleda iz morja. Pod gladino pa je grozljiva statistika spolnih zlorab, ki verjetno ne bo bodo nikoli odkrite in prijavljene.
Kazenski zakonik RS, 173. člen, o spolnem napadu na osebo, mlajšo od petnajstih let: (1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let. (2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. (3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let. (4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do petih let.
Policija ukrepa, le prijaviti je treba
S Policijske uprave Maribor so mi ob pripravi članka takole sporočili: »Policija je o sumu spolnih zlorab otrok obveščena na različne načine. Ponavadi gre za prijave Centra za socialno delo (CSD), izobraževalnih in vzgojnih institucij, nevladnih organizacij, društev, neposredne prijave žrtve policiji ali tožilstvu in lastna dejavnost policije. Vrstni red, komu naj se dejanje prijavi, ni pomemben. Bistveno je, da do policije čim prej pride glas o sumu spolne zlorabe in policija bo takoj ukrepala ter se povezala z drugimi pristojnimi službami.«
Je res lažje molčati in pogledati stran?
Vse preveč ljudi je, ki se ob kakršnem koli nasilju, ne samo spolnem nadlegovanju oz. spolnih napadih, obrne stran, tiho so, čeprav globoko v sebi vedo, da se taka dejanja ne bi smela dogajati. In s tem, ko so tiho, zavestno ali nezavedno podpirajo taka dejanja.
Še težje je razumeti, da se spolno nasilje dogaja v ožji družini, kjer bi vsak njen član moral vedno imeti vso popolno podporo in spodbudo za pozitivna dejanja, kjer bi imel vsak njen član zavetje in pomoč. Starši, ki preživijo nekaj časa s svojim otrokom, vedo, kdaj je otrok vesel, kdaj žalosten, kdaj je v stiski. Skoraj nemogoče se mi zdi, da ne bi eden od staršev videl spremenjenega obnašanja otroka.
Prav tako pedagoški delavci, ki v vrtcih in šolah spremljajo otrokov razvoj. Da ne naštevam vseh po vrsti, tudi sosedje so tisti, ki vedo ali slutijo, da se v kateri od družin dogaja neznosno nasilje, ne samo spolno.
Se nekateri res tako zelo bojijo reakcij nasilneža, da ne prijavijo spolnega napada na osebo, ki jo poznajo in vedo, da je tako nemočna, da si ne more sama pomagati in se rešiti pekla? Ali pa so trdno prepričani, da se v trpljenje nekoga nemočnega ne vtikajo. Zakaj?
Morda je vzrok v tem, kar so mi povedali nekateri pedagoški delavci na nekaj mariborskih osnovnih šolah: »Ne upamo prijaviti, ker nismo trdno prepričani. Kaj če nas starši, ki v resnici niso krivi, tožijo.« Vsi so rekli, da so te zadeve izredno občutljive. Zaradi suma spolnega napada pretehtajo vse možnosti, preden policijo ali CSD opozorijo. Hkrati pa so vsi opozorili tudi na to, da bi morali biti socialne delavke bolj obzirne do žrtev in se stvari lotevati bolj humano, bolj prijazno. Naj se.
In lepo prosim, da ne boste zdaj planili po socialnih delavkah, policiji in še kaki ustanovi, češ da ne opravljajo dobro svojega dela. Ta članek ni namenjen temu, da boste vsevprek besedno udrihali po ljudeh. Ta članek je bil napisan zaradi otrok, ki v svoji nemoči tiho kričijo in neslišno prosijo pomoči. Ne razumevanja ali gledanja stran.
Sostorilci so med nami
Na CSD Maribor so mi takole povedali in zelo se strinjam z njimi: »Vsi, ki izvedo za spolne zlorabe otrok in mladostnikov, lahko pokličejo policijo, CSD, tožilstvo. Lahko se predstavijo, lahko ostanejo anonimni. Če jim je otrok ali mladostnik zaupal svojo stisko, pomeni, da kliče na pomoč. Klica ne smemo spregledati. Neodziv pomeni sostorilstvo. Zlorabljen otrok ne potrebuje usmiljenja, temveč pomoč.«
Poenostavljam, da bo ja jasno: Če boste videli zlorabljenega otroka, pa se vam bo zasmilil, naredili pa ne boste nič, da bi resnica prišla na dan, otrok pa bi dobil potrebno pomoč, ste naredili slabo. Namesto da bi dali otroku možnost rešiti se iz pekla, ste ga pustili tam. Če se vam je zaupal, vi pa ste se obrnili stran ali bili gluhi ob klicu na pomoč ali ga neumno tolažili, da to pa ja ni nič takega in da bo tako ali tako kmalu odrasel, pa bo lahko pozabil vse skupaj, ste pa najboljša cvetka v najslabšem pomenu. Nudite otroku pomoč. Če ne veste, kako, se obrnite na strokovnjake.
Ko otrok razkrije spolno zlorabo, je zelo pomembno, da: - si vzamemo čas in ostanemo v pogovoru čim bolj mirni, - mu sporočimo, da mu verjamemo, da ni kriv za spolno zlorabo, da je zelo pogumen in da je naredil prav, ker je povedal, - otroku ne postavljamo vprašanj tipa 'Zakaj?' (npr. Zakaj se je to zgodilo ravno tebi?) in sugestivnih vprašanj, - omogočimo mu, da pove s svojimi besedami in le toliko kot želi, - povemo mu, da ni edini, ki se mu je to zgodilo in da je za zlorabo odgovoren le storilec, - ne obljubljamo nekaj, kar ni mogoče storiti (npr. da ne bomo nikomur povedali).
Naša dolžnost je, da vsako zlorabo, tudi spolno, nemudoma prijavimo ustrezni instituciji (Centru za socialno delo ali policiji)!
Prijave so lahko anonimne
Ni nujno, da se prijavitelj predstavi. »Policija je dolžna enako postopati tudi, ko je o sumu spolne zlorabe obveščena z anonimno prijavo. Vsekakor je bolje in priporočljivo, da se prijavitelj osebno oglasi na policiji in takoj nudi vse znane in potrebne podatke. Če prijavitelj vseeno hoče ostati anonimen, ima na razpolago anonimno telefonsko številko 080 1200,« pravijo na PU Maribor. Enako velja za vso Slovenijo.
Grozljiva statistika
Žrtve teh dejanj so tako dečki kot deklice. Starost otrok se giblje od treh (!) do petnajstih let. Spolne zlorabe otrok se, po podatkih policije, največkrat dogajajo v domačem okolju. Osumljenci so največkrat očetje, očimi, dedki, strici, bratje, redkeje so storilke ženske, npr. matere. Od poklicev noben posebej ne izstopa, zastopani so tako neizobraženi kot visoko izobraženi ljudje. Redkeje se kot storilci pojavljajo tudi osebe, ki jim je otrok zaupan v varstvo, npr. učitelji, vzgojitelji, zdravniki, duhovniki. Če povzamemo, se najhujše tragedije dogajajo v družinah, kjer naj bi se imeli radi in skrbeli za svoje otroke.
Policija svetuje: Nasvet za žrtve in tiste, ki vedo za zlorabo, je, da dogajanje takoj naznanijo policiji ali socialni službi. Zelo je pomembno čim prej zaznati takšno kaznivo dejanje in prekiniti nasilje nad otrokom ter nuditi takojšnjo zaščito in pomoč žrtvi. Ne glede, katera institucija dobi prijavo ali prva zazna primer, je dolžna obvestiti tudi policijo, ki dejanje preišče in ukrene vse potrebno za prijetje storilca, zavarovanje dokazov in v sodelovanju s CSD za zaščito žrtev. Pomemben je čas, zato je dejanje treba brez odlašanja naznaniti.
Komu zaupati, če si žrtev spolnega nasilja
Na CSD Maribor pravijo, da otroci v veliki večini primerov svojo stisko zaupajo osebam, s katerimi imajo zelo pristen odnos. Prav je, da ta oseba nudi otroku pomoč in prijavi zlorabo. Zloraba se lahko prijavi na vse načine, ki so na razpolago: osebno, pisno, po telefonu, po elektronski pošti. Uradne institucije, ki zvedo za zlorabo ali jo prepoznajo (zdravniki, šole, vrtci, ali katera koli druga institucija), so zadevo dolžne prijaviti, na z zakonom predpisan način.
Nudenje pomoči otrokom žrtvam na CSD
Z otroki, žrtvami spolnih zlorab se ukvarjajo socialni delavci in psihologinja, ki imajo za to posebna znanja. Za to področje so morali sodelovati na posebnih usposabljanjih ali pa imajo končano katero od psihoterapevtskih šol. Delo poteka svetovalno, z otrokom in s sodelujočim članom družine. Žrtve v skladu z oceno strokovnega tima napotijo tudi v druge strokovne institucije, ki sodelujejo v izdelavi načrta dela z otrokom in družino. Najpogosteje sodelujejo z Zdravstvenim domom – dispanzerjem za pedopsihiatrijo, Svetovalnim centrom za otroke in mladostnike.
Obravnavani primeri na CSD
Glede na izkušnje socialna delavka, ki je odgovarjala na moja vprašanja, ocenjuje, da so dečki žrtve spolne zlorabe v enakem številu primerov kakor deklice. Problem vidi v tem, da ima družba do spolnih zlorab fantov višjo toleranco oziroma je spolna zloraba dečkov zaradi vsesplošnega razumevanja in odnosa do spolnosti še vedno tabu tema. Posebej poudarja: »Vse kaže, da je družbena toleranca do nasilja še vedno zelo in nedopustno visoka. Če ne bi bilo tako, zagotovo ne bi obstajalo toliko primerov spolnega suženjstva, kot smo jim priča v zadnjem času.«
Otroci in mladostniki, ki so se znašli v stiski, lahko pokličejo na TOM - telefon za otroke in mladostnike v stiski 080-1234 To je brezplačna telefonska linija za zaupno pomoč in svetovanje otrokom in mladostnikom v stiski. Tom izvaja psihosocialno pomoč otrokom in mladostnikom v obliki svetovalnega pogovora.
Telefonska številka za anonimne prijave: 080 - 1200
Najlepša hvala za odgovore predstavniku PU Maribor Bartolu Lampretu in socialni delavki CSD Maribor Ružici Petrovič.
