Ah, saj ne pije dosti … ali toleranca do alkohola

Posebej zanimivo je, da večkrat celo ljudje okrog alkoholika ne razmišljamo o alkoholiku in njegovem »problemu« (pretiranem pitju alkohola) kot o problemu. Za alkoholika je seveda normalno, da sebe ne vidi kot alkoholika in svojega ravnanja, pretiranega pitja alkoholnih pijač, kot nekaj, kar ne obvladuje. Dejansko alkohol obvladuje njega. Večina ljudi si zatiska oči pred resnico in niti ne razmišlja, da ima dejansko problem. Ravno odnos ostalih do tega problema nam pokaže, kako zelo tolerantni smo do alkohola v naši družbi.

Ja, kako pa naj bo drugače? Seveda ne more biti. Vsi dogodki, ki imajo neki pomen v našem življenju, so »zaliti« z alkoholom. Ne samo, da pomembne dogodke spremlja (pretirano) pitje alkohola. Ne, postali smo mojstri v oblikovanju dogodkov z namenom pretiranega pitja alkohola. Kriteriji opredelitve alkoholika so postali zelo fleksibilni. Iz njih »izpade« večina alkoholikov.

Alkoholiki so ljudje, ki potrebujejo alkohol, da lahko normalno delujejo. Alkohol je sestavni del njihovega življenja.

Ne, alkoholiki niso samo pijanci, ki s prazno steklenico ležijo nekje v obcestnem jarku. To so tudi poslovneži v kravati, ki morajo vsak dan po službi »presekati« s petimi, šestimi ali več steklenicami piva. Seveda samo zaradi stresa. Alkoholiki so tudi ljudje, ki se vsak vikend že v petek nalijejo in prepijejo v glavnem vse trenutke do naslednjega delovnega dne.

IZDAJALSKI PRIJATELJ

»Pameten človek se ga mora kdaj pa kdaj napiti, da lahko vzdrži med bedaki, ki ga obkrožajo«, je nekoč izjavil pisatelj Ernest Hemingway. In drago plačal. Pri triinšestdesetih si je s šibrovko razstrelil glavo. Po pričevanju njegovega brata, ki je napisal knjigo »Moj brat Ernest Hemingway«, je šlo za trezno in pogumno odločitev. Po mojem mnenju je bil na obeh straneh enačbe prisoten alkohol. Za kaj je šlo?

Ernest Hemingway je imel že nekaj časa težave z zdravjem. Po zadnjih preiskavah ga je zdravnik soočil z resnico: »Tako ne bo šlo več naprej.« Kljub temu, da je Hemingway veljal za športnika in je živel zelo aktivno življenje, so bila zaradi pogostega uživanja alkohola hudo načeta njegova jetra. Da bi preživel, bi se pisatelj moral popolnoma odpovedati alkoholu.

Hemingway je kot mnogo drugih verjel mitu, da aktivno življenje varuje pred škodljivimi posledicami alkohola. Da se telo s fizičnim naporom »očisti«.

Prav tako pa je tudi verjel stereotipu, po katerem mora pravi »dedec« prenesti veliko pijače. Ponosen je bil na to, da je celo po celodnevnem pijančevanju v dvoboju s pestmi lahko premagal treznega nasprotnika, ki je bil poklicni boksar. Tudi poklic novinarja – še posebej vojnega dopisnika – je vključeval pogosto vdajanje alkoholu. V obdobjih med posameznimi obiski na fronti so vojni dopisniki v hotelu v Madridu neusmiljeno pijančevali. Nekaj zaradi tega, da bi laže preboleli prizore s fronte, nekaj zaradi tega, ker jim je bolj in bolj postajalo jasno, da bo republikanska stran izgubila. Nekaj kar tako, iz dolgočasja.

Hemingway nikoli ni ustrezal klasični definiciji alkoholika.

Bil je uspešen in neizprosno discipliniran. Vstajal je ob štirih zjutraj in do zajtrka napisal več, kot kdo drugi v vsem dnevu. Snov za svoje romane je iskal v ekstremnih doživetjih. Družil se je s klateži in kriminalci, tihotapci, bikoborci in ljudmi, ki so pogosto izzivali smrt. Pogosto se je v pustolovščine podajal skupaj z njimi, da bi lažje neposredno opisal, kar so doživljali. Bil je oboževalec izjemnega, ekstremnega.

Njegov brat pripoveduje, da se kot tak ni mogel sprijazniti z življenjskim slogom ostarelega bolnika, kar so od njega zahtevali zdravniki. Raje se je ustrelil.

Da je bil za njegove zdravstvene težave v veliki meri kriv alkohol, ni nobenega dvoma. Toda mogoče je trditi, da je tudi odločitvi za samomor botroval alkohol.

Pogosta uporaba alkohola namreč poveča nagnjenost k depresiji.

Torej je alkohol dvorezna tolažba.

V trenutni situaciji sicer prinese olajšanje in omili bolečino, jezo ali osamljenost, ki jo čutimo, toda dolgoročno povečuje nagnjenost k otožnosti in prepričanje, da ni drugih izhodov. Poleg tega se človek, četudi ni telesno odvisen, nanj naveže.

Celo tako močno, da se laže loči od življenja, kot od tega zahrbtnega prijatelja in tolažnika. Po mojem se je to zgodilo Hemingwayu.Iskanje tolažbe v alkoholu lahko torej na dolgi rok pripelje do točke, ko je smrt še edini izhod.

Z ALKOHOLOM SE SPOZNAMO V DRUŽINI

V moji družini je bil alkohol tako rekoč družinski član.

Pa ni bilo v njej nobenega »pravega« alkoholika. Deda nihče nikoli ni videl pijanega – v smislu, da bi se opotekal, govoril nesmisle ali požiral besede. Toda kot član društva Penatov je živel precej bohemsko in zgodilo se je, da je po prihodu iz gostilne zaspal s cigareto v roki in prežgal rjuho.

Oče se ga je kdaj pa kdaj napil. Včasih tudi ob neprimernih priložnostih, kot bratrančeva poroka ali poslovni obisk. Zaradi tega se nihče ni preveč sekiral. Spravili smo ga spat in se zabavali dalje. Včasih se ga je napil kar tako. Prišel je domov s steklenico, se usedel in začel piti. Kar tako, ker mu je pač »zapasalo«. Nehal ni, dokler ni popolnoma pijan zaspal. Ni razgrajal, ni se prepiral, nikogar ni teroriziral.

To je veljalo za normalno obnašanje.

Ko sem na drugi strani sam v nekem obdobju kot vrhunski športnik popolnoma abstiniral, so me imeli za malo »čudnega«.

Saj ne, da bi mi ravno očitali – vsaj ne bolj kot samo dejstvo, da sploh hočem biti športnik, pa vseeno. Ko sem po koncu najbolj ekstremnega športnega obdobja z očetom na neki zabavi spil nekaj kozarcev vina, sem lahko naravnost videl njegovo olajšanje, ker sem končno postal »normalen«.

Kasneje se je tudi meni zdelo normalno, da posebno po zelo napornih ali stresnih dogodkih poiščem olajšanje v alkoholu.

V tem nisem videl nič spornega ali motečega. Pameten človek se ga pač mora občasno napiti, da lahko prenese vse sranje, s katerim ga obremenjuje življenje.

Ko sem opazil, da nekatere v moji okolici, posebno ženo, to moti, se mi je zdela čudna ona. Saj nisem težil, razgrajal ali se prepiral. Družina je razpadla. Ne samo zaradi tega, ampak najbrž vsaj malo tudi zaradi tega.

Odnos do alkohola otroci prevzamejo od svoje družine. V Sloveniji smo na splošno do alkohola in njegovih učinkov preveč tolerantni.

MLADOSTNO POSTAVLJANJE

V naši kulturi prevladuje Hemingwayeva zabloda. Velika večina verjame da so športniki na alkohol bolj odporni kot drugi. Res je sicer, da v nekaterih športih pijejo manj in v tekmovalnem obdobju celo sploh ne, ampak to nadoknadijo v mrtvi sezoni. Nekateri, denimo deskarji, smučarji, ekstremisti, plezalci – sploh tisti, ki po Hemingwayevsko radi hodijo po robu, pa alkoholno žuranje celo gojijo kot del svojega športnega imidža. Ne tako redko gre za dokazovanje, kdo prenese več.

Najnovejša norost, ki je osvojila Hrvaško, igra »Drinkopoly«, je prav v duhu takšnega dokazovanja. Gre za igro, podobno bolj znanemu Monopoliju, vendar na posameznih poljih ne kupuješ delnic ali nepremičnin, ampak moraš zaužiti določeno količino alkohola in potem izvršiti določeno nalogo. Zmaga tisti, ki najdlje ostane sposoben izvrševati zahtevano. Poraženci »padejo dol« ali bruhajo.

Ne glede na to, ali gre za športnike ali ne, so posledice tovrstnega postavljanja uničujoče.

Mlademu organizmu se sicer to ne pozna, vendar se nabira in se bo poznalo pozneje. Gre za vprašanje, ali bo posameznik sposoben tudi pri sedemdesetih ali celo pri osemdesetih živeti zdravo in aktivno, ali pa mu bo življenje že pri petdesetih ali šestdesetih, tako kot Hemingwayu, izstavilo račun.

Psihološko gre za samouresničujočo se prerokbo. »Ni žura brez pijače«, in »Kakšen smisel sploh ima potem življenje?« sta dve izjavi, ki bi ju Hemingway brez oklevanja podpisal. Toda vanju verjamejo celo tisti, ki tega ne priznajo na glas.

Z gojenjem takšnega postavljaštva se potihem ustvarja prepričanje, da je življenje brez alkohola dolgočasno in nesmiselnno.

Pa je prej res obratno.

Prej ali slej se namreč vsakemu pivcu zastavi Hemingwayeva dilema:

Ali nadaljevati in naglo umreti, ali se alkoholu odreči in živeti naprej. Ker niso vsi dovolj močni, da bi se odrekli pijači, ali odločni kot Hemingway, največkrat ne storijo nič. Zgodba se konča z leti, preživetimi doma in v bolnišnicah, v najslabšem primeru v zavodih za dementne ali kako drugače hendikepirane. To je šele dolgočasno!

Tu so izvzeti tisti, ki alkohol uživajo pametno. Kozarček vina tu in tam ob jedi je hrana, ne pijača. Nepreklicno pa ta zakon velja za vse, ki se opijajo.

ALKOHOL UNIČUJE DRUŽINE

Dr. Janez Rugelj, znan po svojih ekstremnih stališčih, je nekoč za neko revijo izjavil, da so alkoholiki impotentni in bolestno ljubosumni. Oboje je seveda treba razumeti simbolično, ne dobesedno. Čeprav so bili nekoč, v Dickensovih romanih ali v zgodbah o divjem Zahodu, alkoholu vdani predvsem intelektualci, posebno zdravniki, je potreba po alkoholu vseeno priznanje, da mi nekaj manjka. Razpon tega “manjka” je lahko zelo širok. Lahko gre za osamljenost intelektualca med primitivci, za nerazumljenega genija, za nesposobnost soočiti se z eksistencialno osamljenostjo človeka, za priznanje, da v ljubezni ne najdem želene potešitve.

V vsakem primeru gre za priznanje neke temeljne nemoči.

Prav za to pa gre pri impotenci, ne le za to ali mi penis otrdi ali ne.

Človek, ki se v osnovi zaveda svoje nezadostnosti, seveda ne more verjeti, da bi ga kdo lahko imel rad zaradi njega samega. Zato v vsakem odnosu išče še druge motive – koristoljubje, goljufijo, prevaro. Počuti se ogroženega, potencialni tekmeci so vedno toliko boljši od njega. V vseh do zdaj opravljenih raziskavah izkazujejo alkoholiki značilno, nižjo raven samospoštovanja, kot ostali. Ni pa še raziskano, kakšno je bilo njihovo samospoštovanje pred razvojem bolezni. Upam si trditi, da je prav to vzrok ali eden od vzrokov, nadaljnji padec pa je seveda lahko še dodatna posledica.

To lahko pokaže ali ne, ampak temelj za nezdrav odnos je že prisoten. Takšen človek je občutljivejši, zahteva več pozornosti, več obzirnosti. To pa je že tisti del zgodbe, ki zastrupi tudi otroke.

Namesto normalnega, zdravega zakona, ki temelji na enakopravni zvezi dveh samostojnih odraslih ljudi in od njiju odvisnih otrok, se oblikuje vzorec posredno odvisne družine.

En partner in vsi otroci svoje vedenje zavestno ali nezavedno prilagajajo enemu od staršev. Ta je predmet negovanja vse družine. Otroci, namesto da bi imeli pravico do neobremenjenega otroštva, so na nek način »negovalci« prizadetega starša.

Nadzorujejo svoje reakcije, omejujejo svoja dejanja in prevzemajo odgovornosti, ki jih ne bi smeli. Morda družina, v kateri odraščajo, zaradi tega celo ne razpade.