Drava: Flosarska zabava

Na 749 kilometrov dolgi poti teče Drava 145 kilometrov tudi po slovenskih tleh. Izvira 1450 metrov visoko med italijansko-tirolskimi gorami, na Toblaškem polju v bližini Toblacha. Teče čez avstrijsko Koroško, med avstrijskim Labotom in slovenskim Dravogradom pa dobre štiri kilometre označuje državno mejo. Dravska dolina je do Maribora tesno zaprta: na jugu jo po vsej dolžini zapira Pohorje, s severa pa Kozjak. Samo na tem območju je šest hidroelektrarn. Ko se Drava zasvetlika pod mariborskim Lentom, posije nanjo več sonca, kajti dolina se široko odpre v Dravsko polje. Med štajersko prestolnico in Ptujem je človek izkopal več kot dvajset kilometrov dolg kanal za hidroelektrarno Zlatoličje, medtem ko del Drave teče po stari strugi. Drava potem v enem rokavu teče le skozi Ptuj in jugovzhodno od mesta napolni umetno Ptujsko jezero, kjer se spet loči v dva tokova; južni krak kmalu zapusti Slovenijo, severni pa poganja hidroelektrarno Formin, zadnjo slovensko na Dravi. Pri Ormožu se, tik ob meji, rokava združita. Tu je Ormoško jezero, ki si ga sosedi delita: Dovodni kanal potem teče po Hrvaški k Hidroelektrarni Varaždin, Drava pa v lenih okljukih še večkrat prečka državno mejo, teče nekaj časa tudi po Madžarski in se tik za Osijekom izlije v Donavo. V spodnjem toku je Drava sila lena reka, kar sem imel priložnost videti med potovanjem po Balkanu. V spodnjem toku je še danes precej prometna, medtem ko pri nas staro gospodarsko panogo rečnega transporta gojijo le še v turistične namene.

Od transporta do hidroelektrarn …

Moč reke je dovolj velika, da osem slovenskih dravskih hidroelektrarn – kako si sledijo po vrsti, bi morali vedeti še iz osnovne šole – prispeva kar četrtino vseh slovenskih potreb po električni energiji. Toda Drava je bila gospodarsko pomembna že v časih, ko so si še svetili s svečami in leščerbami. Tedaj je vsa Dravska dolina živela od bogatih zalog lesa, ki so ga nasekali na gozdnatih pohorskih in kozjaških pobočjih. Ves ta les so morali pretovoriti; fijakanje se ne bi izplačalo, zato je bila edina logična izbira močan vodni tok, čeprav je v Dravi prežalo nešteto čeri, ki so naganjale strah v kosti golobradim koroškim splavarjem, ki so se šele prvič odpravljali na rajžo. Po Dravi so pluli že stari Rimljani, ki so les za gradnjo Poetovie vozili tudi iz koroških gozdov. Da so tovor s splavi prevažali najkasneje konec 13. stoletja, pa vemo zaradi listine Ota Velikovškega, ki je v Velikovcu na avstrijskem Koroškem postavil mitnico za splavarje. Tedaj naj bi po reki tovorili vse sorte, med drugim tudi vojaško opremo in vojake, transportne splave za les pa prvič omenjajo v drugi polovici 14. stoletja. Prvi splavi so bili manjši, sestavljeni iz povezanih debel, verjetno podobni tistim, ki jih vidimo v filmih.

Z zamudo na lenštat

Tudi najboljšim se zgodi: na splavarski pristan na Gortino, ki mu na Koroškem pravijo lenštat, smo po moji krivdi prispeli pol ure kasneje, kot smo bili dogovorjeni oziroma na minuto točno. Splav je prav luksuzen. Opremljen je s klopmi in mizami, zavarovan s streho, motorni pogon pa poskrbi, da se splav ne prekucne čez jez hidroelektrarne Vuzenica. To me je pred odhodom celo tako skrbelo, da sem že prej spraševal, kako nas bodo spravili nazaj.

Po stari slovanski navadi so nas za dobrodošlico pogostili z domačim kruhom in soljo ter šilcem žganja, ki je že na začetku poskrbelo, da nas sredi čudežno hladnega oktobra ob nadležnem vetru, ki je vlekel po dolini, ni pretirano zeblo. Če ni zalegel šnops, so pa flosarske frajle in muzikanti s pesmijo poskrbeli, da se je družba hitro zavrtela. Po stari flosarski navadi smo pred izplutjem zavriskali. S tem so fantje sporočali, da jih vsaj dva tedna ne bo domov, menda zato, da so se žene in župnik pripravili … S krepkimi zavesljaji, na sprednji in na zadnji strani so po tri krmila, so nas flosarji odrinili od reke. Težaško delo je bilo to, a flosarji so se izkazali za krepke dedce. Pa saj ni čudno, da so bili hrusti. Če so bile šajke, plovila, dolga 14 metrov in široka 6 metrov, še razmeroma majhne, so lahko na njihove naslednike, italijančke imenovane (široki so bili 6 in dolgi kar 32 metrov), naložili v obliki piramide od 60 do 80 ton lesa! Ves ta tovor je upravljalo šest flosarjev. Ko so spravili les v dolino, so italijančka sestavili v zgolj treh dneh. Flosarski gospodar, ki je bil pravzaprav lastnik gozda in lesa, je ostal doma, red na flosu pa je delal kormoniš. Za glavnega krmarja so imeli ravnjaka – ta je bil najsilnejši od vseh. Drugi štirje na splavu so bili hlapci – menda so največ delali in najmanj zaslužili. No, tako je bilo takrat, tako, pravijo nekateri, je še danes.

Nevarna pot po vodi in po kopnem

Ali so bili flosarji tudi v tistih težkih časih tako zabavni kot danes, ne vem. Na splavu smo več kot dve uri umirali od smeha. Ste vedeli, kakšna je razlika med ledičnim (ledig, neoženjenim) in poročenim moškim? Saj je vendar jasno: ledični moški ima vse ženske rad. Poročeni ima pa tudi vse ženske rad. No, razen ene. In tako dalje in tako naprej, v pravem koroškem dialektu, nezlaganem kot recimo v raznih televizijskih serijah. Toda kako je bilo včasih?

Marsikdo se bo začudil. Koroški flosarji so rajžali do Donje Dubrave na Hrvaškem, tako kot Miha Koritnik, najstarejši še živeči splavar, ki je bil tudi z nami na flosu. Toda splavarili so še veliko dlje: po Donavi do Beograda ali celo do Črnega morja. Pot je bila seveda naporna: najtežje je bilo takoj na začetku – ne ker so krenili od doma, ampak zaradi divje vode. Splavarili so od pomladi do martinovega, pozimi pa ne, kajti voda je bila takrat prenizka in rajža prenevarna, skoraj nemogoča. Drava ima ledeniški rečni režim, torej je največ vode, ko se topi sneg v gorah. Na cilju so fantje splav razstavili in prodali še preostali, sicer dobro namočen les.

Samo od sebe se pojavi vprašanje, kako so se flosarji vrnili domov. Peš! A na poti so nanje prežale tudi nevarnosti. Precej gostiln, ki so jim izropale žepe, je bilo na poti, a čakali so jih tudi roparji. Vedeli so, kje potujejo flosarji domov, in vedeli so, da je njihov zaslužek dober in žepi polni denarja. Pa si mislim: fantje so za več tednov ženo samo pustili v milost in nemilost sosedom, trpeli so najprej na flosu in se nato domov vrnili brez denarja, kjer jih je žena še z valarjem pričakala. Flosarska je bila težka!

… do turizma

Ko so med letoma 1857 in 1863 v Dravski dolini zgradili Koroško železniško progo, je začelo splavarjenje počasi zamirati. Vseeno so leta 1934 splavili več kot 1000 splavov! Med drugo svetovno vojno so morali dejavnost opustiti, saj jo je okupator prepovedal. Po vojni pa so kmalu začeli graditi hidroelekrarne. Splavarstvo se je poslovilo, Korošci so morali najti nove vire preživetja. Pred leti so ugotovili, da lahko iz splavarstva ustvarijo odličen turistični produkt. Splavarjenje je postalo zabava.

Nisem si prav dobro predstavljal, kaj bomo počeli na splavu več kot dve uri. A minilo je, kot bi mignil. Menda se nas je vkrcalo okoli sto. Krepkejši možje so se preizkušali za krmili. Čeprav jih ni bilo malo skupaj, so proti flosarjem delovali kot šolarčki. Če sta kormoniš in Miha, stari splavar, za nekaj časa utihnila, se je oglasila harmonika in pod je zaječal pod plesnimi koraki. Nimam pojma, kaj so flosarji nekoč jedli – lahko si mislim, kaj so pili, saj pravijo, da z alkoholom težav niso imeli. Razen če ga je zmanjkalo. No, nam so postregli s flosarskim golažem in polento z grumpi. Pri nas jim rečemo ocvirki.

Za konec, ko smo skoraj že prispeli nazaj na lenštat, je flosarski župnik še krstil dva začetnika. Pa se krsta ne gre bati – malo so jih osmešili, malo pretepli in malo namočili, nič takšnega torej, da ob koncu ne bi zapeli Kol’kor kapljic, tol’ko let. Sezona splavarjenja se pred zimo zaradi mraza konča in se spet nadaljuje spomladi, ko vas bodo koroški veseljaki z veseljem sprejeli. Brez skrbi bodite, če niste v večji skupini. V visoki sezoni izplujejo večkrat na dan in majhne skupine radi priključijo večjim.