Ugotovite, ali je pridni dedek Vladek res samo neumoren skrbnik razvajenega Murija ali nevaren spletkar, ki zna v svoje načrte vplesti celo branjevko na tržnici. Obenem je Dedek zgovoren prikaz neslutene moči besed v naših življenjih.
Dedek (David Sipoš, 2008)
Tako kot sem to po navadi počel, sem se tudi tisto soboto odpravil na obisk k svoji omi. Tisti dan je imela pripravljeno prav slastno prekmursko gibanico in spet sva zapadla v dober star pogovor o davnih časih, medtem ko se je v kuhinjo prikradel majhen črn muc, mislim, da je bil ravno Muri, in se začel plesti pod ominimi nogami.
Da bi naju muc nehal nadlegovati, se je oma vstala, posadila Murija pred polno mačjo posodico z briketi in odprla še en čisto nov Kitekat. V že tako polno skledico je natresla še prav dobršno mero dodatnih briketov (nabrž misleč, da Muri ne bi stradal lakote), tako da so na koncu padali že preko roba. Takrat sem si rekel, da moram ta pripetljaj nekega dne spraviti na film.
[vimeo]http://vimeo.com/4335319[/vimeo]
Več kot pol leta pred nastankom filma smo v kavarni NUK-a sedeli dobri stari prijatelji in razpravljali o idejah, ki bi nekoč lahko nastale v film. Čeprav smo večkrat poskusili, da bi zgodbo napletli okrog mlajših ljudi, ta dan enostavno ni bil za to – vse ideje so se tikale starčkov. Starčki so vedno zanimivi! Toliko je dogodivščin, ki si jih lahko predstavljam samo z babico in dedkom v glavni vlogi. Dedek je sprva dobil obliko kratke zgodbe (http://docs.google.com/Doc?id=ddq9b4cs_54fz27b2sq) in se nato razvil v še par različic scenarija, ko je končno bil zrel, da smo ga konec oktobra 2008 posneli.
Pisanje scenarija je norija. Scenarij lahko vsebuje vse neumnosti, ki človeku padejo na glavo, pa bo še vedno scenarij. Ko pišeš scenarij, si lahko predstavljaš najbolj nemogoče stvari, pa jih vseeno lahko preliješ na papir in upaš, da se bodo kdaj prelile na platno.
Scenarij je lahko nor, vendar vsaj v produkcijskih stroških in rekvizitih mora ostati na realnih tleh. Sam sem si med pisanjem scenarija zamislil en malce težje pridobljiv element – grozno debelega in zavaljenega mačka. Še dan pred snemanjem ga tako nisem našel in scenarij se je prvi dan snemanja kajpada moral spremeniti in debelega mačkona je nadomestilo suhceno preplašeno živinče (mali muc), seveda z nekaj popravki s scenariju.
Snemanje filma je norija. Film je lahko odbit, absurden ali že skoraj nemogoče nor, venadar vseeno mora ostati toliko prizemljen, da lahko gledalec poveže elemente, ki nastopajo v filmu, in jih sestavi v kolikor toliko smiselno fabulo. Na snemanjih je po navadi pravi žur.
Ko smo tako drugi dan snemali do druge ure zjutraj in smo imeli za posneti le še eno sceno s črnim mačkonom (ker je bil tako majhen, bi mu skoraj lahko rekel mala črna podgana), smo nastavili luči in kamera je začela teči. Nakar je Igor Golob, igralec za vlogo dedka, rekel, da čuti nekaj toplega. In tako je bilo, ko je Muri krstil svojega soigralca s toplim rumenim curkom, ki ga je neslo v velikem loku izpod njegovega repa.
Podobno posrečeno je delovala scena, ko se je Lenča Ferenčak, babica, podila po majhnem klancu na Ptuju z vozičkom za pomoč pri hoji znova in znova z vso hitrostjo navzdol, ljudje pa so le opazovali in se čudili.
Ob ustvarjanju filma človek počne marsikaj, na kar prej niti pomislil ni. Tako sta tudi ustvarjalca glasbe, David Veber in Matija Krečič, za uglasbitev svojega prvega filma igrala na inštrumente, ki jih prej še nista poprijela, mnogi so odigrali svoje prve vloge, ne da bi kdaj prej mislili, da bodo nekoč filmski igralci in tako sem tudi sam prvič posnel film o dogodivščinah starih ljudi, čeprav so mi skoraj vsi stari starši umrli že zgodaj v otroštvu in od njih nisem mogel pobrati toliko dogodivščin, kot bi jih hotel.
Od nastanka Dedka čas teče dalje vedno hitreje. Pa ne, da bi se sam počutil že starega in bi vzdihoval „Od, kako ta cajt hitro teče!”, vendar vsak film pomeni prelomnico v življenju in vsak izdelek te popelje globlje v vode filma. Vedno več se dogaja in opazovanje sveta okoli sebe se zdi kot gledanje filma na “fast forward”.
Starčke videvam vsepovsod. Trenutno mi po spominu in domišljiji najbolj pleše stara gospa, ki sem jo nekoč videl v kinu Komuna v Ljubljani. Preden si je šla ogledat film, je vratarju pomolila vrvico s psom ter mu rekla, da ga naj popazi, medtem ko bo gledala film. Kdo ve, mogoče me ravno ta motiv kdaj požene do inspiracije za nov film. Če lahko starčki mirno uživajo ob filmih, zakaj ne bi tudi mi uživali ob filmih o starčkih.
Spletno stran Davida Sipoša lahko najdete na http://www.siposh.com. Filmska ekipa Dedka: David Sipoš (režija in scenarij), Simon Gosnik (direktor fotografije), Matija Krečič in David Veber (glasba), Luka Klavž in Gabrijela Qualizza kot desni roki ter mnogi ostali.
