Borat in njegov uspeh? Hm, Slovenci smo zavistni in vase zaprti, Britanci so dolgočasni in najraje na tem svetu sledijo pravilom, Nemci živijo od piva in klobasic, Rusi pa se družijo z mafijo, vodko, ali kar obema. Vsak narod na svetu se spopada s takšnimi ali drugačnimi stereotipi, o katerih kroži nešteto vicev in na račun katerih si je kariero ustvarilo ogromno komikov, a prav noben izmed njih ni tako globalno zavladal svetu, kot Borat Sagdijev.
Da je kazahstanski novinar Borat le izmišljen lik britanskega komika Sache Barona Cohena, ki ga je javnosti predstavil v “Da Ali G Show”, čivkajo že vrabci na strehi. Cohen, ki je sicer specializiran za intervjuje, v katerih intervjuvance po domače rečeno nategne, je kot v vlogi Borat-a uprizoril že marsikatero potegavščino, kot npr. to, da je ameriški agenciji za zmenke dejal, da išče dekle z izkušnjami pri oranju, ali sklical sestanek uradnikov Oklahoma Cityja, na katerem so se z desetminutnim molkom družno poklonili spominu na (izmišljeni) pokol pri Tišniku, pripravil pa je celo bar, poln kavbojcev, da je zapel pesem, katere refren gre nekako takole: “Vrzi Žida v vodnjak, da bo moja država lahko svobodna, zgrabiti ga moraš za rogove, potem pa bomo imeli veliko zabavo.”
Prav Borat-ov antisemitizem je sekretarja kazahstanskega veleposlaništva Romana Vassilenka pripravil, da se je na njegove potegavščine odzval z javnim pismom, v katerem je Cohena okrcal zaradi uničevanja ugleda njegove države, ki jo predstavlja kot nazadnjaško in necivilizirano. V Borat-ovi verziji Kazahstana je najpopularnejši film v državi “Umazani žid”, ironija pa je, da je Cohen prav tako Jud. Kljub temu ga je zaradi njegovih komičnih udejstvovanj obsodilo tudi judovsko združenje proti klevetam, ki meni, da parodija ni razumljiva vsem gledalcem.
Temu vskakor ne moremo oporekati, saj je druga najpomembnejša sestavina Cohenovega filma Borat: Cultural Learnings of America for Make Benefit Glorious Nation of Kazakhstan prav nerazgledanost in lahkovernost Američanov. Le kje bi lahko izjave o tem, da Kazahstanci svoje ženske zapirajo v kletke, da je nacionalni šport streljanje psov, da obstaja poklic lovilca ciganov in da je kazahstansko vino narejeno iz fermentiranega konjskega urina, naletele na bolj naivno zaupljiv sprejem, kot pri Američanih, ki tako ali tako mislijo, da npr. Francozinje preprosto ne nosijo nedrčkov in še niso slišale za depilacijo podpazduh?
In ko smo že pri ženskah, so te pri Borat-u verjetno še bolj na udaru, kot Judje. Kako Kazahstanec dobi ženo? Tako, da jo s petnajstimi galonami insekticida odkupi od njenega očeta. Med Kazahstanskimi najljubšimi športi naj bi po Borat-u bili plesanje na disko glasbo, mečevanje, posiljevanje in namizni tenis, rad pa tudi omeni raziskavo, ki je dokazala, da ima ženska manjše možgane kot veverica; predstavljajte si šele Borat-ovo presenečenje, ko je čez lužo izvedel, da lahko Američanke volijo.
Kdo je pravzaprav Borat? Obstaja že od leta 1994 in čeprav je kljub svoji popularnosti v oddaji Alija G-ja svetu resnično zavladal šele letos, Cohen že razmišlja o njegovi upokojitvi in osredotočenju na Bruna, avstrijskega modnega oblikovalca. Borat ima sicer dva brata, od katerih je en duševno moten in sestro, ki je prostitutka (ocenjena kot številka dve ali tri med kazahstanskimi prostitutkami), s katero se včasih rad pretvarja, da sta mož in žena. Njegova mati si želi, da bi jo “posilil kakšen drug moški”, njegova žena pa je bila po nesreči ustreljena na polju, saj je lovec mislil, da gre za medveda. Nekoč je imel tudi domačega ljubljenčka, pujska Igorja, ki pa ga je njegova družina pojedla za večerjo. Občuduje Stalina, poleg Judov pa sovraži tudi ljudi afriškega porekla, ki jih naslavlja “čokoladno-obrazi”.
Nič čudnega ni torej, da je Sacha Baron Cohen, sicer potomec Britanca in Izraelke iz srednjega razreda, za vlogo Borat-a, deležen tolikšne kritike in da so teden pred napovedano premiero v ZDA število kinodvoran, ki bodo predvajale kontroverzno komedijo, iz 2000 zmanjšali za več kot polovico, na 700 dvoran (distributer za ameriški trg se je sicer izgovoril na slabe odzive pri testnem občinstvu). Cohen se medtem brani le s tem, da je njegov namen uprizoriti očitno satiro, ki dreza v človeško ignoranco in nevednost. Komik, ki je zaročen z igralko Islo Fisher (spomnimo se je kot z Vinceom Vaughnom obsedeno rdečelasko iz Lovcev na družice), se pravzaprav v javnosti ta čas pojavlja striktno kot Borat in tudi intervjuji, ki jih želijo mediji iz vsega sveta opraviti z njim, so lahko le pogovori z Borat-om, ne človekom in ustvarjalcem, ki stoji za njim.
Čeprav se film o Borat-ovem raziskovanju Amerike ne norčuje toliko iz Kazahstancev, kot iz okostenelih predstav, ki jih imajo Američani (in še marsikateri narod) o neprepoznavnih deželah, ki jih zaradi nevednosti še najraje tlačimo tja nekam med države tretjega sveta (brez skrbi, marsikdo bi tja prostodušno priključil tudi Slovenijo), pa ogorčenje Kazahstancev pri enačenju z malodane barbari pade na jalova tla, ko jih povprašate o njihovi nacionalni športni igri, imenovani kokpar. Gre za predhodnika pola, kjer se jahači spopadajo za kozo. Pardon – za obglavljeno kozo.
Toda ob ogledu filma Borat ne pozabimo nečesa, v čemer bi lahko uteho iskali tudi užaljeni Kazahstanci – Cohen se pravzaprav ne norčuje iz njihovega naroda, temveč na humoren način s prstom pokaže na predsodke in nevednost, ki jih gojijo ljudje o “tujcih”. Prav s tem pa se lahko bolj ali manj uspešno tolažimo tudi Slovenci, ko v filmu Ali G Indahouse ob ne preveč privlačni mladenki zaslišimo stavek: “Go back to Slovenia.”
noro
noro
noro
noro