Preberite tudi prvi del o Vilni.
Med Vilno in Neris
Le nekaj korakov južneje pod gričem pa na odprtem trgu stoji svetla katedrala sv. Stanislava in sv. Vladislava. Prvo cerkev na tem mestu je dal postaviti veliki vojvoda Mindaugas v 13. stoletju. Današnja stroga klasicistična podoba, ki se trudi čim bolj spominjati na antično arhitekturo, je seveda bistveno mlajša. Prenova v 18. stoletju pa ni bila edina, že pred tem so katedralo večkrat obnavljali zaradi požarov, vsakič pa so njeno arhitekturo prilagodili modernim časom. Zvonik je danes ločen od osnovne zgradbe, s čimer je še bolj poudarjena njegova veličastnost.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=3K9oHAVfH1g[/youtube]
S trga pred katedralo vodita dve znameniti ulici. Avenija Gediminas vodi vse do mostu čez Neris. Tam stoji tudi Seimas, dolgočasna zgradba litovskega parlamenta. Med ostalimi pomembnimi državnimi in gospodarskimi institucijami, ki imajo svoj sedež na tej glavni mestni ulici, je tudi Muzej žrtev genocida. V isti stavbi so do leta 1991 delovale malodane vse sovjetske represivne institucije, ki so odločale o življenju, prisilnem delu in smrti.
Največ pa se dogaja na petsto metrov dolgi ulici Pilies in v njenem nadaljevanju Didžioji, kjer se dnevno življenje zjutraj začne v kavarnah, skozi dan nadaljuje v raznih trgovinicah in zaključi šele pozno ponoči v nočnih klubih. Le nekaj korakov stran stoji vilniuška univerza in na drugi strani Univerzitetne ulice predsedniška palača. Predsednik države se je vanjo vselil šele pred dobrimi desetimi leti. V njeni predhodnici so po zaključku pokristjanjevanja živeli škofje, dokler niso oblasti prevzeli Rusi.
Didžioji je ena od najstarejših vilenskih ulic in vodi do mestne hiše. Ta s pročelja močno spominja na katedralo, zato ni težko sklepati, kdaj so jo postavili. Predhodnica je na istem mestu stala približno tri stoletja prej, poleg mestne oblasti pa je v njej zasedalo še sodišče, skladišča pa so bila polna zakladov, državnih arhivov in orožja.
Že pred mestno hišo pa se splača skreniti na zahod, v srednjeveško židovsko četrt, ki se je razprostirala vzdolž uličic Stiklių, Žydų in Gaono. Žide so po Evropi preganjali že od nekdaj, Vilna pa jim je prišla naproti in jim, tako kot ostalim pridnim rokam, ponudila mirno in, kar je bil najbolj pomembno, nizko obdavčeno okolje. Morda je bilo mesto zelo uspešno tudi zaradi odprtosti do tujcev… Žal se je idilično življenje v četrti z ogromno sinagogo, ki je lahko sprejela več tisoč vernikov, med 2. svetovno vojno končalo. Nacisti so jo zaprli v židovski geto, v katerem je bilo ujetih prek deset tisoč duš vseh družbenih razredov. Pod sovjetsko oblastjo ni bilo dosti bolje. Bogato kulturno dediščino so uničili, tudi židovsko knjižnico in sinagogo. Vseeno pa ostaja četrt zanimiva, saj so ulice in stavbe ohranile značaj izpred stoletij.
Vilno so v začetku 16. stoletja zaščitili z obzidjem s petimi mestnimi vrati. Do danes so se ohranila le južna, imenovana Vrata zore, ki so po zaslugi kapele ena od najbolj turistično obiskanih točk v mestu. Pravzaprav ni kapela tista, ki privlači množice, ampak slika Blagoslovljene Device Marije, imenovana tudi Vilenska Madona. Vidite jo lahko tudi v številnih drugih cerkvah po svetu, a ne renesančnega originala iz 17. stoletja! Le nekaj sto metrov od nekdanjih mestnih vrat pa je oddaljena renesančna utrdba, pravzaprav mestnemu obzidju priključen stolp s podzemnim rovom. Trenutno je utrdba zaradi obnove zaprta, vseeno pa se je vredno sprehoditi mimo na poti v Republiko Užupis.
Republika Užupis
Pa nikar ne pozabite ključavnice žabice: podobno kot na italijanskih mostovih, pari tudi tu zaklepajo svojo ljubezen. Vsaj štiristo let star predel mesta je nekdaj slovel po mlinarstvu, nekaj časa po bordelih, v revščino pa je zatonil po nacističnem in kasneje še komunističnem terorju. Dolgo je veljal za najrevnejši predel mesta, kjer so zatočišče poleg družbenega dna iskali kvečjemu alternativni umetniki. Po prenovi je postal Užupis, podobno kot newyorški Harlem, ena od najprestižnejših četrti, znana predvsem po skulpturi angela na trgu Užupis.
Četrt na desnem bregu Vilne pa je še vedno dom umetnikov, ki so leta 1997 razglasili neodvisnost in samostojno državo z lastno ustavo, predsednikom in celo obrambnimi silami, ki so sestavljene iz ducata vojakov. Vse to seveda ni hec, Užupis jemlje svoje delo resno. Že kmalu po razglasitvi so dosegli postavitev spomenika rockerju Franku Zappi, ki sicer stoji na drugi strani reke.
Napoleon bi jo kar s seboj odnesel
Trenutno se ne spomnim kraja v Evropi, kjer bi na istem trgu stali dve tako impozantni cerkvi, kot sta cerkev sv. Ane in cerkev sv. Frančiška in sv. Bernarda. Od daleč bi lahko celo izgledalo, da gre za en in isti objekt. Zunanjost cerkve sv. Ane je ostala od leta 1500, ko so jo postavili, praktično nespremenjena, bolj burno zgodovino pa je imela Frančiškova in Bernardova cerkev. Nekaj časa je bila celo del že omenjenega obrambnega sistema, takrat so ji dodali obrambne stolpe s posebnimi linami za lokostrelce. Na prehodu iz 16. v 17. stoletju so jo povsem prenovili in njeno prvotno gotsko podobo prilagodili baročnim smernicam. Ko je v Vilno prijezdil Napoleon, ga je najbolj očarala mogočna opečnata cerkev sv. Ane. Veliki imperator nizke rasti pa vendarle ni bil dovolj mogočen, da bi jo v pesti odnesel nazaj v Pariz, kot si je bojda zaželel.
Vilna je posejana tudi s številnimi zelenimi površinami, najbolj privlačen in obiskan pa je park Kalnų, ki se pravzaprav drži Gediminasa. Obiskovalce najbolj navdušuje hrib s skulpturo treh belih križev, ki ponuja tudi lep razgled na mesto, predvsem prek reke proti Užupisu. Okrog treh križev, ki so tu prvič stali v 17. stoletju, se je spletla legenda o sedmih menihih frančiškanskega reda, ki so v litovskih poganskih časih širili krščanske nauke. Prebivalcem Vilne to ni bilo po godu, pa so jih menda križali. Ni pa znano, čemu so v resnici postavili spomenik s tremi križi, ki se je skozi zgodovino večkrat zamenjal. Zadnja skulptura je nastala leta 1989 ob začetku osvobodilnega gibanja, ko je nadomestila leta 1950 porušenega predhodnika.
Na stičišču kultur
Podobno sem naslovil že članek o Sarajevu in Vilna si zasluži vsaj podoben podnaslov. Kljub precejšni oddaljenosti od zahodne Evrope, morda pa prav zaradi distance, so bili Litovci vedno odprti do tujcev. Sama zase govorijo že imena ulic, tako v Vilni tesno skupaj najdemo Nemško, Rusko, Židovsko in Tatarsko ulico. Nekaj časa je bila Vilna tudi središče beloruskih umetnikov, ves čas pa tudi prebivališče precej velike skupine Italijanov, pretežno gradbenikov in arhitektov, ki so zaslužni za številne baročne zgradbe. Vilna je najsevernejše mesto z značilnostmi južno in zahodnoevropske baročne arhitekture.
Tujcem ni bilo v Vilni nikoli težko. Je bilo pa mnogokrat težko vilniuškim prebivalcem zaradi tujcev.
Preberite tudi prvi del o Vilni.
