Vilna, evropska prestolnica kulture, 1. del

Preberite tudi drugi del o Vilni.

Pot od slovenske do litovske prestolnice je dolga kar 1500 kilometrov, torej za dva cela dneva vožnje. Kar težko je verjeti, da leži v središču Evrope. Ne le zato, ker bo v letu 2009 evropska prestolnica kulture. Govorim o matematičnem oziroma geometrijskem izračunu, ki pravi, da je geometrijsko središče Evrope 26 kilometrov severneje od Vilne. Če ne verjamete, le vzemite v roke zemljevid Evrope in upoštevajte, da sega še globoko na vzhod do gorske verige Ural.

Vilnius

Vilna je marsikateremu slovenskemu popotniku dobro poznana še po čem drugem kot po zloglasni vilenski izjavi. Skozi mesto vodi pot na Finsko in mnogi združijo križarjenje med finskimi jezeri z obiskom glavnih mest treh baltskih držav. Potem ko je bila Litva dolgo del Sovjetske zveze, se je podoba Vilne precej spremenila predvsem med pripravami, da poleg geografskega, postane še kulturno središče stare celine.The Lithuania

Celinsko mesto je od vzhodne sosede Belorusije oddaljeno približno trideset kilometrov. Nastalo je na sotočju rek Neris in Vilne, ki tu konča svojo pot. Vprašanje, ali se je reka poimenovana po mestu ali obratno, je uganka, s katero se tokrat ne bomo ukvarjali. Nekaj več besed pa o temperaturah, ki lahko v zimskem času padejo tudi petindvajset stopinj pod ledišče, zato le previdno z nafto in plinom, če ste avanturisti in gor rinete pozimi. Zato pa so lahko poletja prav prijetna ali celo vroča, ko se živo srebro dvigne celo nad trideset stopinj.

Uresničene sanje

Vilna je tako daleč in pozimi tako mrzla, da do nje niso prišli niti v sandale obuti stari Rimljani. Tako jo pisni viri prvič omenjajo šele globoko v srednjem veku, ko je veliki vojvoda Gediminas po Evropi pošiljal pisma oziroma vabila pridnim nemškim rokam. Med prišleki je bilo poleg katolikov tudi veliko Židov, ki so postali do 2. svetovne vojne kar pomembna manjšina. Sicer je Vilna skoraj gotovo obstajala že daleč pred letom 1323, ko je bila v pismih označena za prestolnico Litve, čeprav legenda pravi, da je bil njen ustanovitelj prav Gediminas, ki je bil sicer pogan, a je kasneje v blagor lastnega prebivalstva sprejel krščansko vero. To so s svojimi pohodi vsilili tevtonski vitezi, nemški red, ki je od 13. stoletja dalje pokristjanjeval Prusijo in Baltske države.

Katedra w WilnieNekoliko neatraktivna legenda o Vilni pravi, da je Gediminas po celodnevnem lovu sanjal o jeklenem volku na vrhu hriba, pod katerim je tulilo na stotine ostalih volkov. Za razlago sanj je Gediminas povprašal kar poganskega duhovnika Lizdeiko, ki mu je bržkone želel le polaskati, razlagajoč, da jekleni volk predstavlja grad, ki naj bi ga zgradil sam veliki vojvoda in ga napravil za litovsko prestolnico.

Ujeta med velikane

Mesto se je v zlatih litovskih časih silovito razvilo, vrhunec pa je doseglo, ko je sredi 16. stoletja vanj svoj kraljevi sedež prenesel kralj Sigismund August. Že leta 1579 je Vilna dobila tudi prvo univerzo s precej kompliciranim imenom Almae Academia et Universitas Vilnensis Societatis Jesu, ki je še danes največja litovska univerza. Uveljavili so jo v času zveze med Poljsko in Litvo, ki je v drugi polovici 16. stoletja nastala z miroljubno združitvijo obeh kron, poleg Poljske in Litve pa je obsegala še ozemlja Latvije, Estonije, Ukrajine in Belorusije. Vilna je bila, tako kot v času Gediminasa, tudi v tem obdobju različnim kulturam odprto mesto, ki je rado sprejemalo tujce, ki so vsak po svoje prispevali k njegovemu razvoju. Težke čase je preživljala le v času trinajstletne ruske okupacije v drugi polovici 17. stoletja, a se je kmalu pobrala. Toda leta 1795 je bila ponovno priključena Ruskemu cesarstvu. Prek Vilne je na vojni pohod proti Moskvi potoval tudi Napoleon, kot vemo, pa se mu načrti niso izšli. Razvoj je resno zastal slabih štirideset let kasneje, ko so zaprli vilniuško univerzo in v naslednjih letih litovsko ljudstvo tako zatrli, da je od njega ostala le manjšina med ostalimi narodi.

Po 1. svetovni vojni, ko je pripadala Nemškemu cesarstvu, so jo imeli pod nadzorom različni narodi, na koncu pa je pristala pod Poljsko. S ponovnim odprtjem univerze, ki skoraj celo stoletje ni delovala, je Vilna doživela ponoven razcvet. S predvojnim sporazumom med Molotovim in Ribbentropom je pristala v Sovjetski zvezi, že dve leti kasneje pa jo je zajela nemška vojska. Komunistični totalitarizem je v gulage izbrisal 40 tisoč političnih nasprotnikov, nacistični pa pomoril prek 250 tisoč Judov. The Cathedral of the Theotokos

Konec leta 1990 je bila Litva prva država Sovjetske zveze, ki je razglasila neodvisnost, kar je Vilna plačala tudi s sovjetskim vojaškim napadom na televizijski stolp, kjer je življenje končalo trinajst civilnih žrtev.

Zgodovinsko zaporedje dogodkov je torej nekoliko drugačno, kot v doslej opisanih mestih, pa zato toliko bolj zanimivo. Predvsem v zadnjih dveh stoletjih je mogoče najti marsikatero vzporednico s prav tako majhno Slovenijo, na katero je pritiskala Avstro-Ogrska, poleg Ruskega cesarstva še en močan igralec na takratnem političnem zemljevidu.

Television tower, Lithuania, Vilnius,Kavarna nad mestom

Zgodovinsko uspešnost Vilne dokazuje tudi velik labirint uličic starega mestnega jedra, ki je s prek 1200 stavbami eno od največjih med evropskimi mesti. Večina ogleda vrednih znamenitosti je zgoščena ob sotočju obeh mestnih rek. Še preden se napotite v center, pa si je mesto vredno ogledati s ptičje perspektive. Televizijski stolp je kar daleč od središča mesta, zato pa precej blizu kampa in je lahko prva točka za ogled mesta. S 326, 5 metri višine je stolp celo višji od Eifflovega, je pa res, da kar 136 metrov odvzame antena. Vrteča kavarna 165 metrov nad tlemi oriše krog točno v eni uri, kar je lahko izvrsten začetek dneva ob kavi (stolp vsak dan odprejo ob 10. uri, zaprejo pa ob 21.) z razgledom prek tipičnih socialističnih blokov v del, kjer je bilo mesto rojeno na eni in širno podeželje na drugi strani.

02-mesto-z-gediminasa

Pobliže pa si lahko srednjeveško mesto ogledate z edinega preostalega stolpa Gornjega gradu. Tako kot štirideset metrov visok grič, na katerem stoji, se tudi stolp imenuje Gediminas. Kot številna že opisana mesta se tudi Vilna ponaša z vzpenjačo, ki nima prav dolge poti, le dobrih sedemdeset metrov, a nudi izvrsten pogled na reko Neris. V stolpu je tudi izpostava litovskega narodnega muzeja; razstava prikazuje zgodovino vilniuškega gradu. Glavnino zbirke, ki govori o litovskem kulturnem in zgodovinskem izročilu, pa narodni muzej drži v stavbi tik pod Gediminasom.

Preberite tudi drugi del o Vilni.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.