To ne pomeni, da jim bi socialna država zagotovila le prepotrebna sredstva za nujno preživetje, temveč, da bodo na podlagi svojega dolgoletnega aktivnega dela in prispevkih imeli takšno pokojnino, ki jim bo zadoščala za dostojno kvaliteto življenja, ki se bo v okviru danih družbenih možnosti kar najbolj približala tisti, ki so jo živeli še v času, ko so bili aktivni.
Starejši prepoznavajo socialno državo tudi po tem, ali jim bodo, ne glede na starost, zagotovljene potrebne učinkovite ter kakovostne zdravstvene storitve.
Socialna država pomeni za starejše tudi to, da bodo lahko takrat, ko bodo potrebovali tujo pomoč za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij, le-teh pa jim ne bo mogoče zagotoviti v družinskem okolju, dobili prepotreben prostor v domovih za starejše in to po ceni, ki bo v skladu z njihovimi dohodkovnimi zmožnostmi.
Socialno državo pojmujejo tudi tako, da bodo lahko svoje proste urice kvalitetno preživeli v zdravi naravi, se nadihali dobrega zraka in vonja prečudovitih rož po naših poljih, ki jih bodo spominjala na lepe trenutke iz njihove mladosti.
Še zlasti pa je socialna država tista, ki bo preko vzgoje in izobraževanja vseh generacij zagotavljala spoštljiv odnos do starejših ter krepila medgeneracijsko sožitje in solidarnost.
Upoštevajoč znanje, modrost in izkušnje starejših, pa starejši od socialne države pričakujejo, da jim bo omogočila, seveda če in ko bodo to želeli, da bodo skupaj z drugimi generacijami lahko sodelovali pri oblikovanju politike, pomembne za blaginjo vseh.
Socialne države si ne predstavljajo tako, da se obravnavajo kot »družbeno breme«, saj s svojo kupno močjo, skrbijo za otroke in vnuke, razbremenjujejo mlajše, še zlasti, ko številnim, ki ne najdejo službe, omogočajo preživetje.
