Zato zadnjih dvajset let težko prenašamo, da se uspešna država, ki smo jo gradili, ruši, da tisti, ki jih vsake štiri leta volimo za lokalne in državne politične voditelje, dopuščajo, da se bogatijo spretni, pogoltni in brezobzirni na račun zmanjševanja kakovosti življenja večine in naraščajočega siromašenja vsaj tretjine prebivalstva. Pogoj za uspešno družino in družbo je, da močnejši skrbijo za šibkejše. Samo to neki družbi zagotavlja kakovostno preživetje. Izkoriščanje šibkejših prinaša nezadovoljstvo, kriminal in bedo posebej ranljivih skupin prebivalstva. To lahko v slovenskih medijih dnevno zasledujemo.
Slovenski politiki se tako radi sončijo med najbolj razvitimi. Zavestno odrivajo vedenje, da najbolj razviti drugih ne cenijo po tem, koliko imajo bogatašev, pač pa po tem, kako skrbijo za najbolj ranljive.
Če se bo hotela Slovenija pridružiti klubu najbolj razvitih, bo morala obrniti trend, ki ga je politično kapitalska zaveza zastavila in preveč uspešno izvajala zadnjih dvajset let. Kakovostni vrtci in šole morajo biti dostopni vsem otrokom. Študij na univerzitetni ravni mora biti enako dostopen vsem, ki so sposobni študirati. Mladi ljudje potrebujejo delo, zato bodo načrtovalci razvoja morali zaustaviti trend odnašanja dobrih programov iz države, pa četudi bo treba spet podržaviti podjetja. Država bo morala več sredstev in energije posvetiti zaščiti zdravja delavcev, prav tako pa bo morala pomagati delavcem, ki so se pri delu ponesrečili ali zboleli in jim ne zniževati prihodkov, kot to načrtuje v novi pokojninski reformi. Sprejeti bo morala mehanizme, ki bodo delavcem omogočili, da bodo želeli delati do 65. leta in dlje in prisiliti delodajalce, da bodo z različnimi programi starejšim delavcem omogočili delo na mestih, ki so primerni njihovi starosti in izkušnjam. Če zaposlujemo delavce, ki prihajajo od drugod, moramo poskrbeti tudi za kakovost njihovega preživetja pri nas. Tudi odnos slovenske države do teh ljudi kaže, da ne sodimo v razviti svet. Zelo podobno se slovenska država obnaša do Romov in do tujcev, ki pri nas poiščejo zavetišče.
Socialna država mora poskrbeti za potrebe teh posebej ranljivih skupin prebivalstva. Upokojenci smo v povprečju 33 let varčevali za pokojnine, zato nam je družba dolžna zagotoviti pokojnine, ki nam bodo omogočile normalno preživetje.
Polovica upokojencev ima danes pokojnine, ki so nižje od izračunanega praga revščine, kar je nedopustno za razvito državo. Pokojnine niso vstran vržen denar, ampak so vir za plače naših potomcev. Mnenjski voditelji morajo prenehati ignorirati prispevek starejših k kakovosti življenja naših potomcev in k medgeneracijskemu sožitju in sprejeti programe, ki bodo vzpodbujali reintegracijo izkušenih, modrih starejših v sodobno družbo. Izkušnje zadnjih dvajsetih let kažejo, kam vodijo družbo mladi, ki zavržejo modrost starih. In končno, ker bo vsak od nas nekoč umrl, moramo zaradi lastne koristi vsi poskrbeti, da bo umiranje čim bolj humano, čim manj boleče in tudi čim bolj racionalno. To je naloga vseh nas.
