München je Monakovo, 2. del

Preberite si tudi prvi del prispevka München je Monakovo.

Sredi Münchna… krave
Kot že vemo, so menihi v Münchnu živeli še pred mitničarji. Svoj samostan so imeli menda že v 8. stoletju na griču Petersbergl. Staro cerkev je konec 12. stoletja nadomestila cerkev, ki je danes najstarejša münchenska zgradba. Romaneskno zasnovo so kasneje dodelali v gotskem slogu, naknadno pa dodali še renesančno konico zvonika, ki je danes visok prek 90 metrov.

Tik za cerkvijo Sv. Petra se v nebo pne še peti zvonik – zvonik Cerkve sv. Duha, ki so jo zgradili že kmalu po cerkvi Sv. Petra. Glede na zagnanost pri gradnji katoliških cerkva se res ne gre čuditi protireformatorskemu duhu, ki je v Münchnu zavel v 16. stoletju.

Sila živahno pa je poleg cerkve, na tržnici Viktualienmarkt, kjer vse do šestih zvečer, na nekaterih stojnicah pa celo do osmih, ponujajo specialitete za gurmane vseh vrst. Ne samo tradicionalnih bavarskih jedi in sestavin, temveč tudi eksotične začimbe, sadje, ribe, sire, sokove in cvetje. Pozor, tržnica je večja kot si utegnete misliti – konec koncev so jo v začetku 19. stoletja prestavili iz Marienplatza zato, ker je postal premajhen.

Pa bodi dovolj cerkva. Na poti proti trem zanimivim muzejem v okolici sodobne sinagoge se lahko ustavite na Rindermarkt, ime bi lahko neposredno prevedli v Goveji trg. Moderna skulptura je vodnjak, na katerem dominirajo goveda, ki meščane spominjajo, da so nekoč s kravami trgovali kar sredi mesta. Šele sredi 19. stoletja so se govedorejci umaknili, verjetno zaradi upada povpraševanja v industrijsko razvijajočem se mestu. Kjer pač ni prostora za tovrstno govedo.

Danes strpno mesto
Leta 1923 je Hitler v mestu izvedel svoj prvi puč, ki ga je sicer stal zapora, a mu prinesel tudi slavo in čas, da je napisal knjigo Moj boj (Mein Kampf). V drugem poskusu mu je uspelo in München je postal središče nacional-socialistične stranke, v Dachauu, ki leži le nekaj kilometrov severno od mesta, pa je nastalo prvo koncentracijsko taborišče. Nacistični madež je München stal bombardiranja med 2. svetovno vojno, a mesto so hitro obnovili in mu dokončno slavo modernega mesta vrnili z olimpijskimi igrami leta 1972. Žal so bile druge nemške olimpijske igre prizorišče palestinskega terorističnega napada na izraelsko športno reprezentanco in s tem najbolj tragične igre v zgodovini.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=U3p51pyW7QE[/youtube]

München danes ni več antisemitistično, ampak multikulturalno mesto, kjer imajo veliko prostora za svoje kulturno udejstvovanje tudi Judje. Sinagogo Ohel Jakob (Jakobov šotor) so inavgurirali leta 2006, na 68. obletnico pogroma nad Judi, ki se ga je zaradi razbitega stekla judovskih izložb oprijelo ime Kristalna noč. Nova sinagoga stoji na mestu stare, ki so jo zrušili že nekaj mesecev pred pogromom. Za sinagogo so uredili Center judovske skupnosti in Münchenski judovski muzej.

V okolici sta še dva zanimiva muzeja: Mestni muzej Münchna navdušuje z zbirkami iz mestne zgodovine, filmografsko in fotografsko zbirko ter z razstavami gledaliških lutk in glasbil. Ker je med obiskovalci Münchna precej ljubiteljev piva, pa še omemba Nemškega pivovarskega muzeja, ki je tudi v bližini: prikazuje zgodovino in tehnološki napredek pri varjenju piva, najstarejši eksponat pa je več kot 5000 let stara pivska skodelica!

Zeleno mesto
München je bil središče nemškega baroka in rokokoja. Najlepša baročna zgradba je teatinska Cerkev sv. Kajetana (Theatinerkirche) na Odeonsplatzu, trgu na mestu nekdanjih mestnih vrat Schwabinger Tor. Cerkev, ki je bila sprva načrtovana brez zvonikov, so sezidali do leta 1690, pročelje pa so dodelovali še skoraj 70 let. V okolici je še cel kompleks, imenovan Rezidenca (Residenz). Gre za največjo palačo v strogem centru mesta, ki je s svojimi arhitekturnimi elementi prava mala šola za občudovanje renesančne, baročne, rokoko in klasicistične umetnosti. Nasproti Rezidence je dal bavarski elektor Maximilian I. v začetku 17. stoletja postaviti Hofgarten, park v slogu italijanske renesanse z osrednjim paviljonom, ki je danes ena od najbolj priljubljenih točk za sprostitev. Severno od Hofgartna pa se münchenske zelene površine nadaljujejo z Angleškim vrtom (Englischer Garten), ki je eden od največjih mestnih parkov na svetu.

Na račun olimpijskih iger leta 1972 je mesto pridobilo še Olimpijski park (Olympiapark). Park je razmeroma blizu mestnemu centru, bogata infrastruktura pa omogoča organizacijo največjih kulturnih in športnih dogodkov. Nogometni primat je stadionu v Olimpijskem parku sicer odvzela Allianz Arena, ki so jo v severnem predmestju postavili za svetovno nogometno prvenstvo leta 2006. Allianz Arena, ki sprejme slabih 70 tisoč navijaških glav, je pravi okras münchenske obvoznice, ki ga vidijo vsi, ki v mesto prihajajo s severa, iz smeri Nürnberga.

Skupaj z olimpijskim stadionom, ki je imel v osnovi sicer prostora celo za 80 tisoč navijačev, danes pa jih sprejme 69 tisoč, ima torej München kar 138 tisoč sedežev za navijače. Ko že govorimo o Olimpijskem parku, je potrebno omeniti še telekomunikacijski Olimpijski stolp (Olympiaturm), z 291 metri višine edino zgradbo, ki presega zvonika Frauenkirche. Obiskovalci pa se lahko z dvigalom povzpnejo na 190 metrov visoko razgledno ploščad.

Sončna stran Alp?

München je slovenskim popotnikom razmeroma blizu. Tudi primerjava bavarske in slovenske kulinarike bi dala dokaj podobno sliko. Kaj bi sicer še lahko povedali o milijonskem mestu, ki je od Alp proti severu oddaljeno približno toliko kot Ljubljana proti jugu? Veliko pove že podatek, da gre za najdražje nemško in eno od najdražjih mest na svetu, kar seveda za seboj potegne tudi kakovost življenja v mestu, ki je socialno, kulturno in prostočasno na izredno visoki ravni. Kot pravo nasprotje ne tako oddaljene temačne zgodovine je mesto na nek način podobno Berlinu. V obeh mestih so se na primeren način soočili z obdobjem obeh totalitarizmov.

Danes v Münchnu gradijo na strpnosti, ki je na eni od najvišjih ravni v Evropi.
Enodnevni izlet prav gotovo ne bo dovolj, sploh, če si želite ogledati tudi enega od najboljših tehničnih in znanstvenih muzejev na svetu, Nemški muzej (Deutsches Museum) na otoku na reki Isar ali pa še BMW-jev avtomobilistični muzej. O tem pa kdaj drugič.

Preste, pivo in klobase
Weissbier, izraz bi prevedli kot »belo pivo« je med najbolj znanimi nemškimi zvarki. Pšeničnemu pivu Nemci sicer pravijo Weizenbier, a pivo, ki ga varijo v bavarskih pivovarnah Erdinger, Paulaner, Franziskaner in ostalih, ima posebno ime. V ostalih nemških pokrajinah izven Bavarske pa Weissbieru rečejo pogovorno kar »Weizen«. Gre za pivo, fermentirano pri razmeroma visoki temperaturi, kar mu da močnejši okus, vsebuje pa tudi manj CO2, zato je bolj piten. Torej se ne gre čuditi, da na Oktoberfestu spijejo enormne količine tega svetlega piva! Weissbier se loči na več vrst: Heffeweiss vsebuje več kvasa, zaradi česar je pivo bolj motnega videza. Kristallweiss je, nasprotno, bolj filtriran in zato zelo bister. Dunkelweiss pa je na račun bolj temnega slada temnejši.

K Weissbieru se prileže Weisswurst, tradicionalna bela klobasica, ki po tradiciji ne bi smela slišati opoldanskega zvonjenja. V časih, ko še ni bilo hladilnikov, se je namreč pokvarila že nekaj ur po tistem, ko so v svinjsko črevo natlačili mešanico drobno sesekljane teletine, sveže svinjske šunke in začimb: peteršilja, limone, muškata, čebule in ingverja. Nad deset do dvanajst centimetrov dolgimi in približno dva centimetra debelimi klobasicami se marsikdo zmrduje, saj ne ve, da je potrebno klobasice izkožiti. Kakorkoli, poleg postrežejo sladko gorčico, »weisswurstsenf«, in presto.

Pravi naslov za pivce in jedce je splošno znana pivnica Hofbräuhaus am Platzl, le nekaj sto korakov je oddaljena od Marienplatza. Postavili so jo že leta 1607, ko so v zgradbi varili pivo, kot pivnico pa so jo za javnost odprli šele dobrih 200 let kasneje. V pivnico zahajajo tudi domačini, kar je še vedno najboljši dokaz kvalitete, toda še bolj pristna je Hofbräukeller, tradicionalna bavarska restavracija, ki jo najdete na drugem breku reke Isar. Več si lahko preberete na spletni strani www.hofbraeuhaus.de.