Preberite si tudi drugi del prispevka Lizbona na koncu sveta.
Zgodovinsko pa je dokazano, da je estuar Teja prve prebivalce, trgovce in pomorščake, pritegnil pred dobrimi tremi tisočletji. Svoj sloves je mesto ohranjalo tudi v naslednjih stoletjih. Lizbona se razprostira na obeh bregovih reke Teja. Južno je Região Lisboa, severno, kjer so zbrane vse znamenitosti, ki nas zanimajo, je Grande Lisboa. 
Ker je izliv estuarski, je reka tudi na najožjem delu široka kar dva kilometra. Šele leta 1966 so zgradili prvi most, Most 25. aprila (Ponte 25 de Abril), ki je na prvi pogled identičen mostu Golden Gate v San Franciscu, seveda, saj ju je zasnovalo isto podjetje. Tako kot San Francisco, tudi Lizbona leži na potresnem območju, zadnji katastrofalni potres, ki je zahteval kar 30 ali celo 40 tisoč žrtev in tudi usodno spremenil podobo mesta, je bil leta 1755. Zato ta podobnost med mostovoma, ki sta potresno oba na visoki ravni. Razlikujeta se le po konstrukciji nosilnih stebrov in dolžini – Most 25. aprila je z 2277 metri pol kilometra krajši od Golden Gatea, a še vedno 20. najdaljši viseči most na svetu. Leta 1889 so na svetovni razstavi v Parizu otvorili Eifflov stolp, ki s 324 metri velja za peto najvišjo stavba v Franciji in praktično za simbol Pariza. 99 let kasneje, med Expom ’98 v Lizboni, pa so odprli najdaljši most v Evropi in ga v čast 500. obletnice odkritja pomorske poti v Indijo poimenovali po Vascu da Gami. S skupno dolžino 17,2 kilometra gre za najdaljši evropski most.
Varno pristanišče
Obstoj mesta dokazujejo najdbe feničanskih predmetov iz 13. stoletja pr.n.št. Mnogi sicer trdijo, da je na tem mestu živela neka druga kultura in da so bili predmeti pomorsko-trgovskega naroda pravzaprav uvoženi. V vsakem primeru pa je bilo starodavno mesto izhodišče za trgovanje s severnoevropskimi deželami, predvsem z ljudstvi Britanskega otočja. V feničanskem jeziku se je mesto imenovalo Allis Ubbo ali »Varno pristanišče«, Grki pa so ga poimenovali Olissipo ali Olissipona. Po zmagi Rimljanov nad Kartažani je cel Iberski polotok pripadel Rimskemu imperiju. Iz Olissipa so rimljanskim hedonistom tovorili vino, sol in konje, najbolj cenjena specialiteta pa je bil garum, v amforah dostavljena ribja omaka. Leta 711, po kratki vladavini Vizigotov, so mesto zasedli Mavri, arabski narod iz severne Afrike, ki je nekaj stoletij obvladoval večino Iberskega polotoka. Lizbona je spet vzcvetela. Skozi štiri stoletja mavrske vladavine so prvotni prebivalci prevzeli arabski način življenja in jezik, lahko pa so ohranili krščansko religijo. Toda leta 1147 je bilo z edinim uspehom drugega križarskega pohoda rekonkviste idile med muslimani in kristjani konec. Prvi portugalski kralj, Afonso I. Portugalski je s svojimi križarskimi vitezi Lizbono zajel, mavrski kulturi pa ni prizanašal tako kot so Mavri prizanašali kristjanom.
Mavrska gradnja je vzdržala
Kako so živeli Mavri in Mozarabi, potomci prvotnih krščanskih naseljencev, najbolje vidimo v mestnem predelu Alfama, ki leži na najvišjem lizbonskem griču. Čvrsta arabska gradnja je vzdržala vse lizbonske potrese. Vrh griča stoji dobro utrjen grad, še iz mavrskih časov. Po križarski zmagi v 12. stoletju je utrdba varovala nove priseljence, saj so se užaljeni Mavri večkrat vrnili v nekdanje domače mesto. Najhuje je bilo leta 1179, ko so v hareme odpeljali kar 3000 žensk in otrok! Leta 1255 je postala Lizbona portugalska prestolnica, grad São Jorge pa kraljeva rezidenca, kmalu so ga tudi obnovili. Šele v 16. stoletju se je kralj preselil v rezidenčno palačo Ribeira na zahodni strani hriba. Nova kraljeva palača se je med velikim potresom zrušila, stari grad mu je kljub poškodbam kljuboval. Temeljite obnove so se lotili šele med 2. svetovno vojno, saj je Portugalska ohranila nevtralno držo. Že v letu zavzetja so v Alfami na mestu nekdanje glavne mošeje pričeli z gradnjo katedrale, ki danes nosi uradno ime Santa Maria Maior de Lisbona. Po več desetletjih so jo dogradili v romanskem slogu, kasneje pa dodajali elemente različnih arhitekturnih slogov, tako da je po temeljiti obnovi pred stoletjem dobila današnjo, morda nekoliko dolgočasno, a vendarle veličastno podobo.
Kdo je bil Vasco da Gama?
Čeprav se je odkritelj pomorske poti v Indijo rodil slabih sto kilometrov južneje od prestolnice, v mestu Sines, so ga Lizbonci vzeli za svojega. Kdaj se je pravzaprav rodil, ni jasno, ker je v dokumentih zabrisana zadnja cifra letnice. Tako lahko samo ugibamo, ali je šlo za leto 1460 ali 1469. Bolj malo je znanega o študentu matematike in navigacije, pot do neskončne slave pa si je utrl, ko je po kraljevem naročilu v Algarveju kot povračilni ukrep zaradi kršitve premirja zasegel nekaj francoskih ladij.
Benečani so v tistih časih obvladovali vse poti v Azijo, Portugalci pa so si močno želeli indijske dobrote. Zato je pet let po uspehu, ki ga je zapisal na vrh kraljevega seznama najsposobnejših pomorščakov, Vasco da Gama s 170 možmi na štirih ladjah odplul na pot okrog Črne celine, v Indijo. Bartolomeo Diaz je že pred njim obplul Rt dobrega upanja in ugotovil, da se afriška obala obrne proti severu. To je dajalo upanje, da je morska pot v Indijo možna. Vasco da Gama se je pravzaprav podal v neznano, a po 11 mesecih je uspel. Vrnil se je dve leti po odhodu, polovico mož je umrlo zaradi pomanjkanja C vitamina – skorbut je bil mornarska kuga tistega časa.
Še dvakrat se je vrnil v Indijo. Njegov kapitanski kolega Pedro Álvares Cabral, ki je zaradi neugodnih vetrov s 13 ladjami po sreči v nesreči najprej odkril Brazilijo in šele potem odkril, da v Indiji ni bilo vse tako kot bi moralo biti. Ko se je Cabral vrnil, resda samo s štirimi ladjami od trinajstih), je v Indijo odplul še Vascoda Gama. Vojaška žilica mu ni dala miru, pa je med potjo zasegel še eno muslimansko ladjo. Na tretji poti, ko naj bi v Indiji zamenjal nesposobnega portugalskega predstavnika, pa je v Goi preminil za malarijo. Pokopan je v grobnici Samostana sv. Hieronima, ki so ga sicer zgradili v čast njegovemu uspešnemu drugemu potovanju v Indijo.
Preberite si tudi drugi del prispevka Lizbona na koncu sveta.
