Preberite si tudi drugi del prispevka Helsinki ob severnem Gibraltarju.
Šele leta 1550 je kralj Gustav I. Švedski na obali Finskega zaliva ustanovil mesto Helsingfors, ki naj bi konkuriralo tedaj danskemu Talinu na drugi strani zaliva. Mesto je poimenoval po švedsko; Helsingfors, kot mu Švedi pravijo še danes. A Gustavova želja se ni uresničila in mesto je bilo dvesto let nepomemben in slabo razvit kraj, ki so ga kar naprej ogrožale revščina, vojne in bolezni. Kuga leta 1710 je pomorila dve tretjini vseh meščanov! Šele sredi 18. stoletja, ko so na šestih tesno skupaj ležečih otokih pred mestom postavili trdnjavo, so Helsinki postali pravo mesto.
Severni Gibraltar
Suomenlinna, največja trdnjava na Baltiku, naj bi bila neosvojljiva, a leta 1809 so jo Rusi vseeno zavzeli po zgolj dveh mesecih obleganja. Poveljnik trdnjave Carl Olof Cronstedt, sicer pomorski poveljnik, je trdnjavo, da bi se izognili velikim izgubam, predal brez boja. Rusom je pomagalo tudi to, da je ostalo morje zamrznjeno še pozno v pomlad in da na pomoč niso mogle prihiteti finske bojne ladje. Kralj Gustav IV. je poveljnika vseeno obtožil veleizdaje in do tedaj narodnemu heroju je grozila usmrtitev. Na Cronstedtovo srečo pa so kralja abdicirali še pred izvršitvijo smrtne kazni in poveljnik je dočakal miren pokoj.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=qwurdSmJgjw[/youtube]
Helsinška obrambna trdnjava je od leta 1991 kot spomenik evropski vojaški arhitekturi pod Unescovim varstvom. Za mogočnimi zidovi si lahko ogledate muzej ali se okrepčate v eni od mnogih kavarn ali restavracij. Trajekt odpluje na otoke s trga Kauppatori, ki je kot glavna helsinška tržnica prav tako vreden ogleda. Kupite lahko svežo finsko hrano ali privlačne spominke, v začetku oktobra pa se začne helsinška tržnica slanikov (silakkamarkkinat).
Zahodni Sankt Peterburg
Za časa avtonomne Velike vojvodine Finske prestolnica ni bil več Turku, ampak tedanji prestolnici Ruskega imperija Sankt Peterburgu bližji Helsinki. Šele tedaj se je mesto spremenilo v belo lepotico. Sredi 19. stoletja so Helsinke močno razširili oziroma prenovili v neoklasicističnem slogu po zgledu Sankt Peterburga. Megalomanski načrt je naredil nemški arhitekt Carl Ludwigengel. Za središče mesta si je izbral glavni trg Senaatintori, ki naj bi simboliziral Helsinke kot politično, religiozno, znanstveno in trgovsko središče. Trg obdajajo vladna palača, glavna univerzitetna zgradba in luteranska katedrala, neuradni simbol mesta, zaradi katerega Helsinke imenujejo tudi Severno belo mesto. Do konca so jo zgradili dvanajst let po arhitektovi smrti, od letos pa je še posebno lepa in bleščeča, ker so njene zidove pred kratkim pošteno očistili. Zanimivo, da je katedrala arhitekturno izjemno razkošna, kar sicer ni ravno v skladu s skromnim luteranstvom, kot ga je širil Martin Luter.
Zanimivo je tudi, da je protestantska, čeprav so bili Helsinki del pravoslavnega Ruskega imperija. To samo dokazuje, da je imela Finska res visoko stopnjo avtonomije in da so si z zmago Rusije nad Švedsko pravzaprav posredno tlakovali pot v samostojnost. Tako se tudi ne gre čuditi mogočnemu spomeniku ruskega carja Aleksandra II. sredi trga pred katedralo. Seveda pa imajo Helsinki tudi lepo protestantsko katedralo, imenovano Uspenski, ki se šopiri streljaj od glavne tržnice s pristanom trajekta za Suomenlinno. Pravijo, da je to največja pravoslavna cerkev v zahodni Evropi.
Da so Helsinki v resnici nekakšen zahodni Sankt Peterburg, dokazuje tudi podatek, da so med hladno vojno prizore, ki naj bi se dogajali v tedanji Sovjetski zvezi, snemali kar v finski prestolnici. Sicer pa so Finci vedno gojili dobre odnose s svojo gromozansko sosedo, kar glede na visoko stopnjo avtonomije v času tik pred industrijsko revolucijo in med njo niti ni nenavadno.
Meddržavni odnosi pa so se vendarle ohladili takoj po oktobrski revoluciji, ko so Finski kot avtonomni vojvodini sicer dovolili odcepitev, kar je pa hkrati sprožilo finsko državljansko vojno. Rdeča armada je tedaj takoj zasedla Helsinke. Šele po nemški intervenciji je na Finskem vendarle zmagala demokracija, komunistične politične zapornike pa so tedaj zaprli v trdnjavo Soumenlinno. Mesto se je po finski osamosvojitvi še naprej bliskovito razvijalo in celo med drugo svetovno vojno, ko so mesto neusmiljeno bombardirala sovjetska letala, so glavni arhitekturni spomeniki zaradi izvrstne protiletalske obrambe ostali celi. Že leta 1952 so v Helsinkih organizirali olimpijske igre. Še danes, ko v centru živi pol milijona ljudi, v širšem urbaniziranem območju pa celo več kot milijon tristo tisoč, ostajajo Helsinki ena najhitreje rastočih in najbolj urejenih evropskih prestolnic. Malo je evropskih mest, ki bi se v slabih 500, realno pa šele v zadnjih 200 letih tako bliskovito razširila.
Preberite si tudi drugi del prispevka Helsinki ob severnem Gibraltarju.
