Grad Kamen je zgodovino teh krajev pisal že od 12. stoletja naprej; v spomin se je močno vtisnil zaradi Celjskih grofov in plemiške rodbine Lamberg, od druge polovice 18. stoletja pa ga niso potrebovali več. V osami je propadal vsa naslednja stoletja, a povsem propadel ni. Nekaj se ga je ohranilo in to si velja ogledati.
Dokončno podobo je grad dobil ob koncu 16. stoletja, ko so v mogočno grajsko poslopje povezali vzhodni in zahodni grajski stolp. Sodi v tisto skupino slovenskih grajskih ruševin, ki so nastale, ker so lastniki zapustili gradove že pred stoletji. Čeprav je bilo grajsko poslopje ogromno, so ga v 18. stoletju dokončno opustili (menda ni bil naseljen že leta 1763). Izgubil je svojo varovalno in obrambno funkcijo, bogati lastniki Lambergi pa so imeli na Slovenskem celo kopico gradov, ki so bili bolj dostopni in jih je bilo veliko lažje vzdrževati.
Dele gradu najdete v Begunjah
Najstarejši del gradu je stolp v romanskem slogu iz 12. stoletja. Imel je izrazito obrambno vlogo. Grad je bil zgolj vojaških objekt, ki je varoval pot iz Zgornje Savske doline in iz Bohinjskega kota (kamor je tovor prihajal z juga) proti Podljubelju čez Prevalo (bila je veliko krajša kot naokrog čez Tržič). Slabi dve stoletji kasneje so nasproti stolpa, ki ga je obdajal visok grajski jarek z dvižnim mostom, zgradili še en stolp, ki pa je bil namenjen bivanju grajske gospode (palacij). Sčasoma so med obema stolpoma začele rasti druge stavbe in se združile v veliko grajsko enoto, končno podobo pa je dobil sredi 16. stoletja, ko so ga leta 1553 zadnjič obnovili. Opustili so ga že v 18. stoletju, ko so širili grad Katzenstein v Begunjah. Okna in vrata z gradu Kamen so menda uporabili za novi grad, strešno opeko pa za cerkev v Begunjah, ki so jo prav takrat prenavljali. Legenda celo pravi, da so od cerkve do gradu naredili živo verigo, v kateri so si ljudje podajali strešnike in jih tako z grajske strehe prenesli na cerkveno. Prestavili so tudi oltar iz grajske kapele, ki je zdaj stranski oltar v begunjski cerkvi.
Prvič je grad omenjen leta 1263; njegovi lastniki so bili koroški grofje Ortenburžani. Že pred njim je omenjen Hudičev gradič pod Jamskim vrhom (leta 1185). Ta plemiška družina je izoblikovala močno posestvo na Koroškem in na južni stani Karavank, pa tudi na Dolenjskem in Notranjskem. Sorodstveno se je povezala z mnogimi plemiškimi rodbinami, med drugim tudi s Celjskimi grofi (z njimi so celo sklenili dedno pogodbo, po kateri pod določenimi pogoji vsa posest ene rodbine pripade drugi, če ena rodbina izumre), nasproti pa so si stali s Habsburžani. Ortenburžani so svoje gradove in njim pripadajočo posest dajali v upravljanje ministerialom. Na Kranjskem so obvladovala njihovo posest tri središča in eno med njimi je bil tudi grad Kamen. Tu so bili ministeriali različnih plemiških družin, največji pečat pa so mu dali Lambergi.
O prvih in drugih lastnikih
Glavni lastniki gradu so bili torej Ortenburžani, ki so grad dajali v uporabo različnim plemiškim družinam, ki so opravljale službo ministerialov. Ti so za svobodno plemstvo opravljali dvorne, upravne in vojaške službe, sami pa niso bili svobodni plemiči. Osvobodili so se šele v 14. stoletju, ko so si ustvarili premoženje. Ko je rodbina Ortenburžanov leta 1418 izumrla, so zaradi že omenjene dedne pogodbe postali lastniki gradu Kamen Celjski grofje. A tudi ta rodbina je izumrla in grad je leta 1469 kupil Jurij Lamberg. Odtlej so bili lastniki Lambergi, ki so grad tudi najbolj razširili in ga tudi – opustili. Dolga desetletja je sameval, šele leta 1959 so spet začeli z restavratorskimi deli že močno porušenega gradu in prekrili grajski stolp z novo streho. S Celjskimi grofi in Lambergi je povezanih veliko zgodb o dogajanjih na gradu Kamen in nekatere so prešle celo v legende. Po eni takih legend, zapisal jo je tudi Valvasor, naj bi se na tem gradu leta 1428 pri padcu s konja smrtno ponesrečil Celjski grof Herman III.
Kdo pa so bili Lambergi?
Plemiška družina, ki izhaja iz Ziljske doline, je bila lastnica številnih gradov na Slovenskem. Najprej so bili vitezi grofov Ortenburžanov, nato pa svobodna plemiška družina, ki se je že v 14. stoletju močno razmnožila in razvejala in se naselila po različnih gradovih na Kranjskem, zelo pomembni pa so postali v 15. in 16. stoletju. Iz rodbine izhaja vrsta vojaških poveljnikov, diplomatov in državnikov, zasedli pa so tudi pomembne cerkvene položaje (kar dva Lamberga sta bila kardinala). Veliko jih je bilo deželnih glavarjev, Jožef iz ortneške veje Lambergov je bil celo cesarjev odposlanec pri sultanu, Jakob s Kamna je dobil čast dednega konjušnika na Kranjskem, zelo preudaren je bil Žiga (Sigismund) Lamberg, ki je postal prvi ljubljanski škof in je popravil in prezidal Ljubljansko stolnico, ki so jo leta 1469 požgali Turki, obnovil je Gornji Grad, ki so ga opustošili Turki leta 1471 … Velik pogum je izkazoval Krištof Lamberg iz boštanjske veje, ki je bil med drugim ljubljenec cesarja Maksimiljana I. V 17. in 18. stoletju so posamezne veje rodbine dosegle baronski stan, se povzdignile celo do položaja državnih knezov, imele grofovske pravice…
Valvasor je napisal celo posebno ortografijo o tej družini in jo leta 1689 časti tudi v svoji Slavi vojvodine Kranjske. V njej je naštel 20 kranjskih gradov, ki so bili takrat v lasti Lambergov, a ni naštel vseh, moral bi jih dodati še sedem. Gradovi, ki so bili v lasti družine Lamberg, se nahajajo povsod na Kranjskem. Bili so na primer lastniki Blejskega gradu, gradu Brdo pri Lukovici, Boštanja, Čreteža, Gamberka, Mirne, Snežnika, Pustega gradu, Zapric, Bokalc, Volčjega Potoka, Cekinovega gradu…
Legenda o Pegamu in Lambergarju
Z gradu Kamen prihaja tudi junak ljudske pesmi o Pegamu in Lambergarju. Glavna oseba pesmi ni bil Gašper Lamberg, ki je zmagal kar na 85 viteških turnirjih in je zato ljudska domišljija njegova dejanja vključila še v pesem O Pegamu in Lambergarju, ampak Jakob Lamberg, ki je premagal Pegama na dvoboju na Dunaju. Pegam je bil Jan Vitovec, češki plemič, ki je bil v službi Celjskih grofov in je v njihovem imenu zavzel vrsto gradov v slovenskih deželah, med drugim je porušil tudi grad v Begunjah 1439, spretno se je nato boril za dediščino Celjskih grofov in je zato prišel navzkriž s cesarjem Friderikom. Cesar je na pomoč poklical neustrašnega Lambergarja, ki je Pegama na Dunaju premagal, a ga ni ubil (kot v pesmi). Pegam je poražen zapustil Dunaj, padel pa je kot vojščak Matije Korvina v bojih proti Turkom leta 1468.
Kacijanar s Kamna
Na gradu Kamen (po nekaterih podatkih pa na gradu Begunje) se je rodil Ivan Kacijanar, najvidnejši lastnik begunjskega gradu Katzenstein, vojaški poveljnik, ki je mnogo prispeval k obrambi Dunaja pred Turki leta 1524, bil deželni glavar Kranjske ter poveljnik kranjskih čet v borbi proti Turkom (te čete so zadušile tudi kmečki upor). Kot poveljnik krajišniških čet na Hrvaškem pa je v Slavoniji doživel poraz s Turki, zaradi česar je padel v nemilost pri cesarju. Poraz je bil samo zunanji vzrok za cesarjevo odločitev, naj ga odstranijo (leta 1539 ga je ubil Nikolaj Zrinski); cesar se je bolj bal njegovega velikega političnega vpliva in premoženja, ki si ga je pridobil z vojaško službo. Njegov nagrobnik je zdaj v Gornjem Gradu. O Ivanu Kacijanarju (kot izdajalcu) je pesem napisal celo Ivan Cankar v Erotiki, Anton Medved pa dramo.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=Eyh0Y6Eiv_I[/youtube]
Kako do gradu Kamen?
Grad je v bližini Begunj na Gorenjskem, a ga ne smemo zamenjati z gradom, nekoč imenovanim Katzenstein, ki stoji v samih Begunjah in na katerega grajskem vrtu je tudi grobišče talcev iz druge svetovne vojne. Grad Kamen stoji na nadmorski višini 620 metrov, torej 50 metrov višje od središča vasi Begunje.
Dostop ni težak. Avto je treba iz središča Begunj usmeriti proti Dragi in ko se odcepi cesta na desno proti Tržiču, je Kamen tik pred nami na vzpetini, ki zapira vhod v dolino Drage. Iz središča vasi je do gradu 20 minut hoje. Bolj zanimiva pot je vitezova (ali Lambergova) pot, ki je lahko hkrati lep izlet, ker pelje še do dveh gradov, le nekaj več časa si je treba vzeti za pešačenje. Začenja se pri gradu v Begunjah, se vije ob potoku pod smučiščem, nato pa zavije proti Malemu vrhu, naredi krog skoraj do Jamarskega vrha (1054 m), pod katerim je bil nekdaj Hudičev (Škratov) grad, pravzaprav obzidana jama, in kjer je v skalni steni Zijalka ali Jama, po kateri ima vrh ime in kjer naj bi bil grad Jama (vitezi iz Jame?). Od tu se pot spusti proti dolini Drage, levo gre proti gostišču v Dragi, desno pa proti gradu Kamen, ki ga doseže pri zahodnem stolpu. Za ogled gradu lahko porabite veliko časa, ogledujete pa si ga na svojo odgovornost. Lahko pa se pustite voditi oskrbniku gradu, gospodu Mateju Resmanu. Za ogled se je potrebno predhodno dogovoriti.
