Verjetno marsikdo ne ve, kaj je kaolin. Gre za koristno rudnino bele barve, ki so jo, na primer v bližnji papirnici Vevče, uporabljali za polnilo papirja. Uporabljajo ga še v gumarski, barvni, farmacevtski in kemični industriji, za osnovo pa služi tudi pri izdelavi elektrokeramičnih elementov. Že davno pred Kristusovim rojstvom so kaolin uporabljali Kitajci, v dolini Črne pa jo je prvi odkril Franc Wasser na začetku 19. stoletja. Majhne količine kaolina so Črnjani prodajali izdelovalcem porcelanastega posodja in okrasja, rudariti pa so začeli leta 1856, nekaj let za prvim zagonom papirnega stroja na Vevčah.
Prvi rudarji so se v hrib zakadili skozi rov Roza, ki je danes zasut, a pozorno oko še vidi usedlo zemljo skoraj na koncu vasi, kjer stojijo na desnem nepreglednem ovinku na levi strani tri tesno skupaj stisnjene hiše. Na drugi strani je prekinjena betonska škarpa in nad njo je bil vhod v rov. Točno nasproti je stala prva plavnica, kjer so s posebniki postopki z vodo ločevali rudo od jalovine.
Kot povsod drugod je bilo knapovsko delo težaško tudi v Črni. Pred 1. svetovno vojno so rudarji delali tudi po 12 ur dnevno, še pred drugo svetovno vojno pa so delali ročno s preprostim orodjem, brez zaščitnih sredstev, pogosto so bili obuti kar v cokle, o varnostnih čeladah in zaščitnih maskah pa ni bilo govora in pogosto so obolevali za silikozo. Zanimivo pa je, da so delale tudi ženske, sicer ne pod zemljo, temveč v plavnici ali pa so kaolin s konjskimi vpregami tovorile v Kamnik, kjer so surovino naložili na vlak. S konjsko delovno silo so tovorili še do leta 1953, ko je po kaolin prvič pripeljal tovornjak. Tudi plavcem ni bilo lahko, saj so delali v hudi vlagi, pozimi še v mrazu.
Po prvi svetovni vojni, med katero so bolj malo rudarili, so tako vhod v rov kot tudi plavnico prestavili bolj na vzhod. Plavnica je bila tedaj na mestu, kjer so rudo separirali do zaprtja rudnika. Edini omembe vreden vod v rov, ki ga lahko radovedneži vidijo še danes, so leta 1927 zgradili tik pred vasjo pri jezu v Vaniškovih lokah. Da ga najdete, morate čez pašnik, kjer se včasih pasejo konji in ob Črni do preprostega mostiča.
Rov IV je sicer zasut, a dobro se vidi betonski obok z imenom rova in letnico izgradnje. Že omenjeni silos stoji še nekoliko vzhodneje, pri vhodu v rov jame Črna. S silosom so se namenili izgraditi modernejšo separacijo, ki bi omogočala hitrejše delo, a so bili vsi poskusi jalovi. Nasproti silosa stoji nekdanja žaga, kjer so kar sproti delali opornike za rudniške tesarbe.
Rudnik so slednjič zaprli, ker ni več zmogel konkurirati kvalitetnejši in z nižjimi stroški pridobljeni rudi iz odprtih kopov. Danes izgleda kot da bi se v Črni trudili pozabiti staro knapovsko dediščino in niti mnogi domačini ne vedo, kje so bili včasih vhodi v rudnik. Kaj vodi človeka, da v petnajstih letih na staro dejavnost spominjajo samo še zanemarjene hale nekdanje separacije? Mar je bilo življenje takrat tako težko? Vsekakor ni bilo lahko, čeprav so imeli rudarji svoje kulturno prosvetno društvo s pestrim naborom dejavnosti. A danes, kot da se ne spomnijo svojih dedov.
