Bratislava, pravljično mesto, 1. del

Preberite tudi drugi del zgodbe o Bratislavi.

Od avstrijskega glavnega mesta je Bratislava oddaljena le slabih šestdeset kilometrov, kar je ena izmed najmanjših razdalj med dvema prestolnicama. Z Dunajem si delita reko Donavo, slovaško prestolnico pa obdajata še Morava in Mala Donava, ki je pravzaprav le 128 kilometrov dolg rokav večje sestre. Vsi vemo, da je Donava zelo plovna reka, poleg tovornega prometa pa je v mestih zanimiva tudi za turiste. Enako je v Bratislavi, kjer si lahko mesto med aprilom ali majem in oktobrom ogledate tudi z vodne perspektive. Nekateri rečni prevozniki pa ponujajo tudi daljše izlete, lahko kar do Dunaja ali do Devinskega gradu. Leži na sotočju Morave in Donave, zanimiv pa ni le zaradi dolge zgodovine, ampak tudi zaradi strateške lege na visoki pečini. Devinski grad je danes slovaški simbol, upodobljen na znamkah in na denarju. Še danes pa v njegovi okolici izkopavajo ostanke iz pradavnine, odkrili pa so tudi rimljanski obrambni stolp.
Nižina Donave se torej razteza proti jugu, na severu mesta pa se že počasi dvigujejo Mali Karpati, kjer je mogoče tudi smučati, dasiravno Slovaki raje uberejo pot na drugo stran in po padcu železne zavese raje drvijo po strminah le uro in pol oddaljenih pobočij na avstrijskem Semmeringu. Vseeno pa so zanimivi za pohodnike in na primer za ljubitelje vina, saj vzdolž njihove verige v smeri od juga proti severu vodi tudi zanimiva vinska pot, ki je kot nalašč za avtodomarske popotnike. Poleg številnih vinskih kleti, muzejev in zgodovinskih ostankov, tudi gradov, seveda navdušuje slovaško podeželje.

Začelo se je z lončarstvom

Prvi naseljenci so na tem območju lončarili že sedem tisočletij nazaj, prvo omembe vredno naslebino pa so postavili Kelti, ki so se morali kasneje, kot marsikod, umakniti Rimljanom, znanim hedonistom, ki se vinogradništva sicer niso lotili prvi, saj so vino pred njimi pridelovali že njihovi predhodniki. Vsekakor pa so ga še požlahtili in s tem pripravili dober teren Slovanom, ki so se pod Malimi Karpati nastanili med velikimi selitvami. To je bilo ozemlje Samovega kraljestva, ki se je raztezalo tudi do naših krajev. Pred napadalci so svoja vinogradniška področja v 9. stoletju zavarovali z že omenjenim Devinskim gradom. Bratislavo kot mesto pa se prvič omenja leta 907, ko so jo zavzeli Madžari in iz nje v naslednjih stoletjih napravili pomembno mesto. Kasneje ga je uspelo zavzeti Turkom, a le za desetletje, saj so leta 1536 mesto pridobili Habsburžani.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=JbcH_qYkeTc[/youtube]

Razcvet je doživela za časa Marije Terezije, potem pa je njen pomen upadal. Napoleon je porušil Devinski grad, le dve leti kasneje pa je požar prizadel tudi grad nad Bratislavo. Industrijska revolucija je mesto zajela z vso ihto, po prvi svetovni vojni pa so ga priključili novonastali Češkoslovaški. Zanimivo je, da se je mesto do tedaj imenovalo Pressburg oziroma Prešorok po slovaško, današnje ime pa so uradno potrdili šele leta 1919. Danes se Bratislava po več kot petdesetletni senci železne zavese trudi postati pravo evropsko mesto in z obnovo starega mestnega jedra konec 90. let prejšnjega stoletja jim zaenkrat zelo dobro uspeva in v mestu je čutiti pravi zahodnjaški utrip. Včasih kar pretirano zahodnjaški in nekatere ulice, na primer Obchodna, so že polne neonskih izveskov, ki obljubljajo najboljše hamburgerje in podobno kar s slovaško kulturo seveda nima nobene zveze. K sreči pa strogi stari center še vedno ostaja kolikor je mogoče romantičen, no, pravljičen.

Prestolnica Madžarske

Bratislavski grajski grič, ki se 85 metrov visoko dviga tik ob Donavi, je bil naseljen že od nekdaj, prvo utrdbo pa so Slovani zgradili v začetku devetega stoletja, ko so za gradnjo uporabili kar material starih rimljanskih zgradb. Šele stoletje kasneje je dobil grad kamnito obzidje, kasneje pa je kar po vrsti spreminjal svojo gotsko, kasneje renesančno in nazadnje baročno obliko, leta 1811 pa je pogorel. Zanimivo je, da so ga v današnjem terezijanskem slogu obnovili v času totalitarne oblasti, konec 50. let.
Najpomembnejše obdobje gradu je bilo po letu 1536, ko so Turki zasedli ozemlje današnje Madžarske, zato je prestolnica postala Bratislava, ki je bilatakrat že del Habsburške monarhije. Postala je mesto kronanja in sedež kraljev, kasneje pa tudi nadškofa in vseh pomembnejših uradov.

Mesto kronanja je bila v Bratislavi naslednjih slabih 300 let Katedrala sv. Martina, ki leži neposredno pod gradom, na drugi strani široke ceste , ki v nadaljevanju prek Novega mostu prečka Donavo. Prav gost promet ene od glavnih vpadnic je krivec za vibracije, ki počasi najedajo temelje romaneskne cerkve iz 15. stoletja. Zgradili so jo na mestu nekdanjega pokopališča, zato se danes približno šest metrov pod katedralo skrivajo katakombe. Prav v tej katedrali so okronali tudi Marijo Terezijo, ki je za časa svoje vladavine uvedla nekaj za Slovence zelo pomembnih reform.

V najstarejšem delu mesta

Najstarejši del mesta lahko prehodimo v nekaj minutah, toda nemogoče je, da se med starimi zidovi ozkih uličic ne bi zadržali dlje, če ne drugega v enem od številnih lokalov z izjemno prijazno postrežbo. Na Slovaškem sicer hitro ugotovimo, da si naša jezika vendarle nista tako zelo blizu, toda predvsem mlajši meščani obvladajo poleg nemščine tudi angleščino, zato ne bi smelo biti težav.
V osrčje mesta vstopimo skozi Mihaelova vrata, eno od najstarejših zgradb v Bratislavi, pa čeprav v svojem baročnem slogu stolp ne izgleda starejši kot tristo let. Toda dejansko so ga postavili v začetku 14. stoletja, današnjo podobo pa je dobil pred točno 250 leti. Mihaelova vrata so bila ena izmed štirih, skozi katera je bilo mogoče v mesto vstopati v srednjeveških časih. Srednjeveško obzidje pa so kasneje porušili, saj je preprečevalo hitro širitev mesta. Danes je v stolpu nastanjena razstava orožja, ki je del Mestnega muzeja Bratislava. Vredno se je tudi povzpeti na razgledni balkonček v šestem nadstropju in si tako stari del mesta pogledati nekoliko bliže kot z gradu.


Od srednjeveških vrat se lahko podamo mimo Frančiškanske cerkve in njenega samostana. V tej cerkvi so v srednjem veku volili župane, sicer pa so bili mestni voditelji od 15. stoletja dalje nastanjeni v Stari mestni hiši. Zanimivo je, da sta imela svoje mesto v zgradbi tudi zapor in kovnica denarja. Danes so v Stari radnici, kot jo imenujejo Slovaki, prostori Mestnega muzeja, ogledati pa si je mogoče tudi nekdanje ječe. Zgradba stoji na Mestnem trgu, ki je največji v tem delu mesta, zanimiv pa je predvsem v času božičnega sejma, ko ga preplavijo stojnice z ročnimi deli, domačo slovaško hrano in poslasticami v obliki klobasic, tradicionalnih slovaških krompirjevih palačink in podobnih dobrot.

Pozorni pa bodite na Rolandovo fontano, ki stoji na zahodni strani trga in je danes osrednja zbirna točka meščanov. Stara je skoraj 500 let, vendar je bil, tako kot ostale zgradbe v tem delu mesta, večkrat obnovljen v različnih slogih. Zdi se, kot da so bili v Bratislavi skozi vso zgodovino izjemno naklonjeni novim arhitekturnim smernicam.
Skozi ozek prehod mimo zvonika ob stari mestni hiši pa pridemo do zdajšnje županove delovne rezidence, ki jo Slovaki imenujejo »Primaciálny palác«, kar v prevodu pomeni Nadškofovska palača. Kljub temu, da je mlajša od ostalih zgradb, zgradili so jo v 18. stoletju, so za njenimi zidovi podpisali kar nekaj usodnih političnih sporazumov. Danes gosti mestno galerijo.

Preberite tudi drugi del zgodbe o Bratislavi.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.