Izvor rastline žafran (Crocus sativus) je zavit v skrivnost, najbrž pa je žafran doma iz južne Evrope in jugozahodne Azije, kjer so ga gojili že pred 3500 leti, upodabljajo pa ga tudi stenske slike v starodavnem Knososu na Kreti. Droga se danes skoraj v celoti pridobiva iz sterilne v jeseni cvetoče rastline v južni Španiji in Grčiji. Obstajajo različne prodajne oblike, še posebno »crocus naturalis«, kjer so 20-40 mm dolge posušene svetlo rdeče cvetne brazde pričvrščene na svetlo rumene kratke vratove, in »crocus electus«, izbran izdelek iz čistih brazd, obstajajo pa tudi brazde v prahu.
Uporabni del
35-50 mm dolge svetlo rdeče cvetne brazde, ki molijo iz sredine rožnatega žafranovega cveta. Ta ima tudi tri rumene prašnike, ki pa so brez vonja in okusa, a približno enake barve kot dišeče in okusno rumeno barvilo v brazdni notranjosti, ki je s prostim očesom nevidno in se sprosti le v stiku s toploto, alkoholom ali v kislem okolju. Rumeni so vsebujoči karotenoidi, zlasti krocin. Tudi prašnike včasih prodajajo kot barvilo.
Pravni položaj
Po slovenski zdravilski zakonodaji spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.
Nefarmacevtska raba
V kuhi izboljša jedem vonj in okus, z njim začinijo različne jedi, med njimi riž ter ribje in piščančje meso, najbolj pa se rabi za barvilo za kolače in likerje, pa tudi kozmetične izdelke in zdravila.
Zeliščna raba
V preteklosti so mu pripisovali pomirjevalne, protikrčne in spolno-dražilne lastnosti. Rimljani so ga tudi namakali v vinu, da bi preprečili mačka po krokanju, in ga nosili kot okras na glavi. Bil je uradno zdravilo v 16. in 18. stoletju, na začetku 19. stoletja pa so začeli dvomiti o njegovi zdravilni učinkovitosti.
V ljudski medicini se še tu in tam rabi za pomirjanje, proti trebušnim krčem in naduhi, vendar brez očitne učinkovitosti, žafranovi izvlečki pa so še vedno sestavina nekaterih tako imenovanih »švedskih grenčic«.
Odmerek za odrasle
Ni primeren za pripravo čaja. Največji dnevni odmerek za odrasle sladokusce je poldrugi gram in naj se ne bi presegel.
Novejša dognanja
Droga danes ni več zdravilsko pomembna, uradno jo uporabljajo le še zunanje v pripravkih proti zobnim bolečinam pri otrocih. Glede na poskuse na živalih vsebovani krocetin nekoliko zniža krvne maščobe in holesterol.
Stranski učinki in strupenost
V večjih odmerkih je zelo strupen. Smrtni odmerek je 20 g, zastrupitveni znaki pa se pokažejo že prej. V veri, da spodbudi gladko mišičje, so ga nekoč napačno rabili kot sredstvo za splav, običajno v odmerku 10 g v mleku. Že pri odmerku 5 g pa se pojavijo pikčasto krvavenje na koži, globoko črno odmrtje nosnega tkiva, ki jo spremlja primanjkljaj krvnih ploščic in trombina, pomembnih za strjevanje krvi, ter nenadna srčna slabost s padcem krvnega tlaka in sečekrvnostjo. Dodatni znaki so lahko bruhanje, krvavenje v maternici, krvava driska, kri v seču, krvavenje iz nosu, ustnic in vek, kakor tudi napadi omotičnosti in odrevenelosti, prav tako pa se lahko pojavi zlatenici podobna porumenitev beločnice, kože in sluznic.
Prepovedi in opozorila:
Ker je droga zelo draga, se na tržišču pogosto pojavljajo njeni ponaredki, to velja še posebno za žafranove cvetne brazde v prahu. Za ponarejanje uporabljajo med drugim indijski žafran, papriko in ognjič.
Lekarniško mnenje
Droga je lepa, dehteča, okusna in draga, primerna za začimbo in živilsko barvilo, a za zdravilo praktično ni uporabna zaradi šibke zdravilnosti in majhnega razpona med zdravilnim in strupenim odmerkom.
Misel
Drago kot žafran.
