Nekoč so nam pod nos zavzeto potiskali Lauren Hutton, ki je bila hvaležen dokaz, da manekenski posel prinaša denar tudi v zrelih letih, a resnici na ljubo je bila Lauren le en samcat in najbolj očiten primer. Lahko bi tudi rekli, da je bila izjema, ki potrjuje pravilo.
Marsikdo se je spomnil na somalijsko lepotico Iman, ki je še vedno aktivna v modnem svetu, čeprav sedaj deluje bolj kot ne v zakulisju, poleg tega pa je zaposlena tudi s podjetjem, ki izdeluje kozmetiko za temnopolte ženske. Večna Twiggy je po manekenski karieri ostala aktivna v filmskem, televizijskem in glasbenem svetu, Janice Dickinson pa tako ali tako nihče več ne jemlje resno. Se spomnite še kakšnega imena? Jean Shrimpton? Potem veste več kot večina ljudi.
Današnja moda je podrejena pravilom t.i. hitre mode (cenejše ter običajno manj kvalitetne kopije ekskluzivnih kosov v množični prodaji) in zdi se, da so tej zakonitosti podlegla tudi manekenska imena. Pardon, manekenke. Sodobnih manekenk, ki jih lahko označimo z njihovim imenom in priimkom, je namreč izjemno malo (manekenke Victoria’s Secret ne štejejo). Velika manekenska imena 90. let prejšnjega stoletja niso dobila dostojnih naslednic, ki bi se dvignile nad modni posel in postale muze, ikone ter znamke same zase.
Skoraj bi lahko rekli, da potemtakem ni naključje, da se deset ali petnajst let kasneje znova vračajo legendarna imena manekenskega sveta. Z najnovejših reklam znamke H&M za pomlad 2009 se nam smehljata 35-letna Shalom Harlow in 36-letna Eva Herzigova, medtem ko nas z reklame za mobitel LG Prada očarljivo gleda Linda Evangelista. 43-letnica, ki je izustila slavni stavek o vrhunskih manekenkah, ki za manj kot 10 tisoč dolarjev sploh ne vstanejo iz postelje, je bila obraz jesenske Pradine kampanje, leta 2007 pa je podpisala večletno ekskluzivno pogodbo s kozmetičnim gigantom L’Oreal.
V industriji, kjer je bila edina stalnica ravno starostna omejitev, so po neuspešnem iskanju novega ideala ženstvenosti raje ponovno izumili starega. Cindy Crawford, 43-letna mama dveh otrok, se ponovno smehlja z naslovnice revije Vogue. Taista revija je lani gostila tudi 40-letno diplomantko newyorške univerze Christy Turlington, ki poleg lastnih izletov v podjetniške vode (lansirala je linijo izdelkov za nego kože, pa tudi športne opreme) predstavlja tudi znamko Escada; pred tem so 38-letni Claudii Schiffer pri Chanelu za reklamne fotografije nadeli črno lasuljo, plačo pa so ji podpisali tudi duo Dolce & Gabbana, YSL, Salvatore Ferragamo.
Brez dela ni ostala niti 39-letna Stephanie Seymour, Revlon, ki je pred skoraj desetletjem odpustil takrat 34-letno Crawfordovo, pa je sedaj najel 44-letno avstralsko lepotico Elle MacPherson. Elle sicer poslovnega uspeha ne primanjkuje, saj poveljuje uspešnemu podjetju spodnjega perila, podala se je tudi v igralske vode, hkrati pa je mama dveh otrok. Kajpak.
Vrhunske maneneke so se vrnile ojačane z materinstvom in izkušnjami v poslovnem svetu, vendar ni nujno, da je njihova vrnitev zgolj pozitivna. Kaj je huje: da se nam z naslovnic smehlja računalniško obdelana dvajsetletnica ali štiridesetletnica, računalniško obdelana v skoraj dvajsetletnico?
Prej so nam podobe v reklamah in revijah narekovale stroge okvirje vitkosti, mladosti in lepote, sedaj to ni več dovolj – vitke, mlade in lepe moramo izgledati letom navkljub, hkrati pa moramo obvladovati še materinstvo in poslovno kariero.
Supermanekenke so se dejansko vrnile kot superženske. Če ne drugega, je na njihovem povečanem pojavljanju v medijih pozitivno vsaj to, da lahko pri obešalnikih, ki nam prodajajo modo in kozmetiko, ponovno zaznavamo osebnost. In čeprav zveni utopično si vseeno upam zatrditi, da karizme ne bi mogel izbrisati niti najboljši mojster računalniških popravkov.
