Če navadne smrtnike vprašate, kaj počne slinavka v telesu, bodo praviloma vedeli le to, da izloča inzulin in tako uravnava sladkor v krvi. To je podobno, kot bi delo direktorja proizvodnje v tovarni opisali z besedami: “Skrbi za to, da so viličarji, s katerimi zlagamo škatle, dobro podmazani.” Zakaj takšna prispodoba? Zato, ker mati narava ali stvarnik uravnavanja sladkorja zagotovo nista zapisala med primarna opravila naše slinavke. Še več, skozi milijone let (nekateri raje verjamejo v tisočletja) našega razvoja ta vloga ni bila pogosto aktivirana. Človek se je prehranjeval na način, ki ni povzročal visokega dviga sladkorja in je bilo zato tudi njegovo urgentno uravnavanje le občasen pojav.
Kljub temu, da število obolelih zelo dramatično raste, pa stroka še vedno ne posveča večje pozornosti vzrokom. Življenjski slog in ne-gibanje sicer omenijo, vendar večina strokovne literature vzroke najraje pomete pod preprogo dedne zasnove. Dejanski namen tega dragocenega organa nam razkriva že njeno ime. Beseda slinavka ni le opis njenega zunanjega videza, temveč je predvsem opis njene osnovne naloge. Ali ste vedeli, da mora trebušna slinavka vsak dan izločiti 2-2,5 litrov bikarbonatne raztopine, s katero varuje vaša prebavila pred poškodbami, do katerih bi prišlo, če bi bile sluznice v stiku z močno kislino?
Bikarbonatna raztopina je naše glavno varovalo, ki omogoča, da v želodcu namakamo zrezke v močni kislini in jih potem obdelujemo v dvanajstniku in črevesju, pa ob tem ne razžremo še lastnih prebavil. Ta vloga se skozi dolga tisočletja ni spremenila, le da je v današnjem času delo slinavke močno oteženo, ker je veliko ljudi dehidriranih in nabiranje potrebne vode za to opravilo za trebušno slinavko postaja “misija nemogoče”.
Druga naloga trebušne slinavke je izločanje encimov, ki omogočajo, da iz hrane, ki smo jo zaužili, dejansko dobimo hranila, ki jih potrebujemo. Želodec le kislinsko obdela hrano in jo tako pripravi za nadaljnjo obdelavo. Če v telesu ne bi imeli encimov, ki ta proces pripeljejo do konca, bi umrli od lakote ob vseh kupih hrane, ki jo zaužijemo. Dejansko nismo daleč od tega. V primerjavi s staroselskimi in zdravimi ljudstvi zaužijemo dva- do trikrat več hrane, vendar je naše “izgorevanje” tako slabo, da smo podobni starim, “razštelanim” avtomobilom, ki porabijo dvakrat več goriva za enako prevoženo razdaljo.
Trebušna slinavka je tisti delavec, ki mora na koncu tekočega traku opraviti delo tudi za vse, ki so pred njo “zabušavali” ali “zamočili”. Škrobe bi morali v večji meri prebaviti že v ustih, kjer že imamo na voljo amilazo in ptialin, vendar hrana tako hitro preleti naša usta, da ni časa za encimsko obdelavo. Nedokončana dela bodo dodatno obremenila trebušno slinavko, ki bo na koncu za ta namen porabila preveč lastnih encimov (pankreatske amilaze).
Podobno je z beljakovinami, ki bi jih morali dobro zgristi in skoraj v tekoči obliki spraviti do želodca. Želodčna kislina naj bi jih potem kislinsko obdelala in popolnoma razkrojila, da bi lahko nato encimi trebušne slinavke (proteaze) delo dokončali in nam omogočili razpolagati s kakovostnimi gradniki. Namesto dobro obdelane zmesi pa dobi trebušna slinavka ponavadi prevelike kose pomanjkljivo kislinsko obdelane hrane, iz katere tudi s pomočjo encimov ne more narediti čudežev. Zato vse več nepopolno predelanih beljakovin gnije v naših prebavilih, nas kisa in predstavlja odlično gojišče za patogene organizme.
Tudi predelava maščob se ne konča z žolčem, kot nekateri zmotno menijo. Žolč le razprši maščobe, da jih encimi slinavke (pankreatske lipaze) nato dokončno predelajo. Le pri lahko prebavljivih maščobah, kot sta kokosova in mlečna maščoba iz surovega mleka, ima slinavka več počitka, ker se te maščobe lahko prebavijo skoraj brez njenega posredovanja. Danes zaužijemo zelo veliko degeneriranih maščob, s katerimi slinavka ne ve, kaj bi počela. Za povrhu pa smo si izmislili še pripravke, ki vežejo maščobe in jih naredijo neprebavljive. Tako skrbimo za vitko linijo in obenem za hitro uničevanje lastne slinavke, ki bo kot pridna mravljica še vedno poskušala rešiti nalogo in razkrojiti nemogoče. Ob tem se bo izčrpavala in v nekem trenutku obupala nad nami.
In šele na koncu dolgega seznama njenih opravil smo v zadnjega pol stoletja dodali še eno – nenehno uravnavanje krvnega sladkorja, ki ga z uživanjem rafinirane hrane in kopice poživil neprenehoma spravljamo iz ravnovesja, in mora zato trebušna slinavka posredovati tudi po desetkrat na dan. Pred industrijsko revolucijo, pa je to vlogo “policaja” opravljala veliko bolj poredko.
K vsemu naštetemu je treba dodati še eno breme, in sicer breme naših skrbi, ki trebušno slinavko in naša prebavila držijo v nenehnem krču in jim otežujejo delo. Skrbi nas sistematično spravljajo v stres, ožemajo našo energijo in nas držijo v nenehni odsotnosti. Skrbi nas za jutri, za pojutrišnjem, za otroke, za planet, za starše, za pokojnino … Z mislimi smo tam, nikogar pa ni v našem telesu tukaj in zdaj. Kdo bo potem žvečil, gnetel, prebavljal? Res mislite, da je telo avtomat, za katerega je dovolj, da vanj kot žeton vržemo nekaj hrane in bo vse naredil sam? Res menite, da je vseeno, kaj, kdaj in kako zaužijemo, le da je v tem zadosti kalorij, beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov?
Koliko dobrega prinaša zahodna industrijska prehrana, so najbolj spoznali pripadniki različnih plemen, ki so do pred kratkim veljala za najbolj zdrava na planetu, po le nekaj letih uživanja naših “dobrot” pa skoraj celotno prebivalstvo trpi zaradi diabetesa. Verjemite, da za slabo stanje naše slinavke niso krivi geni, temveč naše početje, ki jo izčrpava iz ure v uro in iz dneva v dan. Telo smo pustili na cedilu. Nalagamo mu vse več nesmiselnih nalog, ob tem pa nas niti ni zraven, da bi sodelovali pri izvajanju. Če je vaše telo začelo stavkati na kakšnem bolj glasnem organu imate srečo. Če pa čakate, da se oglasi slinavka, boste morda ostali brez možnosti za popravni izpit.
