Že dolgo je znano, da omejitev vnosa kalorij s hrano ob sočasnem vzdrževanju potrebnega vnosa makro- in mikrohranil vodi do kakovostnejšega in daljšega življenja tako pri enoceličarjih kot sesalcih (pri nekaterih bitjih celo za 100 odstotkov).
Seveda je vpliv hrane na dolžino življenja pri ljudeh zelo težko dokazati s študijami, toda številne raziskave kažejo, da se znaki bolezni sodobnega časa in staranja že po nekajtedenski prehrani z manjšim vnosom kalorij močno izboljšajo.
Ne glede na to, ali zmanjšanje kalorij pri človeku podaljšuje življenje ali ne, je pomembno, da izboljšuje njegovo kakovost v srednjih letih in predvsem na stara leta. Morda bo kdo odvrnil, da je bolje uživati to, kar želimo, čeprav bomo zato živeli kakšno leto manj, če sploh. A raziskave kažejo, da za učinek nikakor ni potrebno stradanje. Pomemben je pravilen izbor živil, ki zagotavljajo kar največ hranil na enoto vnesenih kalorij v kombinaciji z optimalnim vnosom kalorij za potrebe vsakega posameznika.
Z zmanjšanjem kalorij lahko vplivamo na telo preko vzdrževanja hitrosti presnove, občutljivosti na hormon inzulin, zdravje srca in ožilja ter optimalnega delovanja možganov. Tako med drugim zmanjšamo ali preprečimo tudi možnost nastanka bolezni sodobnega časa (diabetes, rak, obolenja srčno-žilnega sistema, slabega delovanja možganov ipd.).
Če ima omejitev kalorij tako pozitivne vplive na naše telo, ima uživanje čezmernih količin hrane (več od dnevnih potreb) velik vpliv na raven trigliceridov, glukoze in inzulina, homocisteina ter drugih dejavnikov, ki v telesu povzročajo vnetna stanja. Vplivajo torej na vse dejavnike staranja in bolezni sodobnega časa.
Dejavniki staranja
Med strokovnjaki je nesporno, kateri so glavni dejavniki hitrega staranja in vpliva na bolezni sodobnega časa:
1. preveč inzulina v krvi,
2. preveč glukoze v krvi,
3. preveč prostih radikalov,
4. preveč katabolnega hormona kortizola.
In kaj najbolj vpliva na te dejavnike? Čezmeren vnos hrane, predvsem predelanih in enostavnih ogljikovih hidratov (namizni sladkor, sokovi, sladkane pijače in podobno).
Preveč inzulina v krvi
Telo proizvaja hormon inzulin predvsem pod vplivom ravni sladkorja glukoze v krvi. Glukoza pride v kri predvsem iz ogljikovih hidratov, ki jih v telo vnesemo s hrano. Večjo količino ogljikovih hidratov bomo zaužili, več glukoze bo v krvi. Ko raven glukoze v krvi po obroku naraste, telo sprosti hormon inzulin, ki poskrbi, da gre višek glukoze iz krvi v zaloge v mišice, jetra in zaloge maščob.
Če je v prehrani preveč ogljikovih hidratov, se sprošča veliko inzulina, kar ni zdravo in pospešuje staranje, saj inzulin vpliva na vnetne dejavnike v telesu, raven trigliceridov, slabega holesterola LDL itd. Preveč inzulina dolgoročno vodi do slabe občutljivosti celic na ta hormon, kar pomeni, da bo kri zapustilo manj glukoze oziroma se bo težje shranila v mišicah, jetrih in maščobnem tkivu.
Zato mora telo proizvajati še več inzulina, saj mora vzdrževati normalno stanje glukoze v krvi. Več inzulina vodi do več težav. Inzulin je tudi zelo močan rastni dejavnik, kar med drugim pomeni, da spodbuja tvorbo DNK in menjavo celic v telesu. Mnogi strokovnjaki menijo, da je hitrost menjavanja celic (telo stalno menjuje celice) eden izmed dejavnikov staranja. Ne smemo pa pozabiti, da je inzulin tudi hormon, ki spodbuja lakoto. Več ga bo v krvi, več bomo pojedli. Seveda to vodi v začaran krog.
Preveč glukoze v krvi
Če je v prehrani preveč ogljikovih hidratov in preveč kalorij, bo raven glukoze v krvi visoka. Glukoza poleg tega, da močno vpliva na raven inzulina, spodbuja glikacijo, tj. tvorbo neencimskih vezi med beljakovinami in ogljikovimi hidrati. Pri tem nastajajo tako imenovani produkti pospešene glikacije (BPG), ki imajo velik vpliv na nastanek kroničnih bolezni in staranje. Vedno ko je raven glukoze v telesu visoka, nastaja pretirana glikacija. Visoka raven BPG je značilna za diabetike, kar je razlog, da je pri njih veliko več obolenj srčno-žilnega sistema, impotence, težav z ledvicami, slabim vidom in podobno. Nastanek BPG dodatno spodbujajo prosti radikali. Vendar, glavni dejavnik je visoka raven glukoze v krvi. Če ta ni visoka, prosti radikali nimajo tako velikega vpliva.
Preveč prostih radikalov
Presnova hrane za naše potrebe povzroča nastajanje prostih radikalov, to je snovi, ki napadajo zdrave molekule in jih uničujejo ter pospešujejo staranje in so dejavnik številnih kroničnih bolezni. Več hrane zaužijemo, več prostih radikalov tvorimo. Prevelik vnos kalorij pomeni pretirano tvorbo prostih radikalov in pospešeno staranje. Presnova hrane pa je glavni vir prostih radikalov v telesu. Prosti radikali so tudi močan dejavnik pospešene glikacije ob visoki ravni inzulina.
Preveč katabolnega hormona kortizola
Previsoka raven kortizola vodi do odmiranja živčnih celic v hipokampusu, kar povzroča okvare mehanizma za tvorbo novega kortizola v telesu. Posledica je še večje sproščanje kortizola. Previsoka raven tega hormona negativno vpliva na naš imunski sistem in druge sisteme v telesu.
Tudi v tem primeru ima veliko vlogo količina ogljikovih hidratov in kalorij, ki jih zaužijemo. Hormon inzulin pa uravnava raven glukoze v krvi, ko se poveča njena količina. Hormon, ki se sprošča v primeru, ko je v krvi premalo glukoze, je glukagon, ki spodbuja sproščanje glukoze iz telesnih zalog v mišicah in jetrih ter tvorbo nove glukoze iz beljakovin in glicerola (sestavnega dela maščob). Pri tem mu pomaga hormon kortizol, vendar ta deluje predvsem, če ni dovolj glukagona. Inzulin zavira sproščanje glukagona in s tem spodbuja nastajanje koritzola. Na novo nastali kortizol pa spodbuja sproščanje inzulina in spet smo v začaranem krogu.
Povzetek
Pretiran vnos kalorij in ogljikovih hidratov vodi do hitrejšega staranja in potencialnega nastanka kroničnih bolezni sodobnega časa. Vpliva na štiri najpomembnejše dejavnike staranja: visoko raven inzulina, glukoze in kortizola ter veliko prostih radikalov v telesu. Z manjšim vnosom kalorij te dejavnike močno omilimo. Če želimo optimizirati svojo prehrano, moramo vnesti vsa potrebna hranila z najmanj možnimi kalorijami. Glede na raziskave lahko omejitev kalorij pod dnevno porabo celo vodi do daljšega življenja oziroma – še pomembnejše – do preprečevanja nastanka kroničnih bolezni sodobnega časa in kakovostnejšega življenja v starosti.