Odtekli smo prvi mali maraton Mozirja

Oglejte si tudi fotogalerijo
 malega maratona Mozirja >

Že od malih nog mi je bil bolj pri srcu tek na dolge proge. V osnovni šoli nisem nikoli bil med najhitrejšimi na 60 in 600 metrov, na krosu pa sem vedno bil med prvimi. Skozi najstniška leta sem tek postavil bolj na stran, več sem se ukvarjal z ekipnimi igrami z žogo. Zadnja leta pa me je tek začel spet bolj zanimati. Všeč mi je predvsem to, da zanj ne potrebujem drugega kot dobre obutve in nekaj prostega časa ter da sem v času teka sam s sabo. Ugotovil sem, da raje tečem sam, po možnosti v naravi, izven prometa. Tam se misel umiri, zbistri, telo se prebudi in napolni z novo energijo. Ko pa smo se v začetku lanskega leta (l. 2009) v zavodu Zlata leta začeli pogovarjati o lastni tekaški ekipi, se mi je motivacija še dvignila in od lanskega poletja naprej bolj ali manj redno tečem. Sicer še vedno več sam, vseeno pa sem se udeležil landkega ljubljanskega maratona, za letos pa imam v načrtu udeležbo na več organiziranih tekih. Tudi ti imajo poseben čar, še posebej mi je všeč energija, ki jo s seboj prinese vsak posameznik.

Splet okoliščin je pripeljal do tega, da sem tudi letos zamudil prvih nekaj organiziranih tekov, za mali maraton Mozirja pa sem si čas rezerviral že dva meseca prej. Je že tako, da imam rad svoj domači kraj in se rad udeležim dogodkov, ki jih organizirajo prijatelji in znanci. K udeležbi sem povabil še ostale zlatoletnike, odzvali so se trije. Poleg Mirota Ražmana, ki je za zlata leta tekel že večkrat, sta se vabilu odzvala tudi moj oče Roman in brat Klemen. Tako sem prijavil ekipo štirih tekačev, vsak pa je tekel v svoji kategoriji. Oče se je odločil za krajšo, 5.400 metrov dolgo progo, z bratom sva nastopila vsak v svoji starostni skupini na 10 km, izkušeni Miro pa se je odločil za daljšo, 21-kilometrsko progo.

Organizatorji so nas prosili, da domačini številke prevzamemo čim prej, da bo vse potekalo gladko in bo štart lahko izveden ob napovedani uri (10:30). Dve uri pred začetkom sem bil torej v vrsti pri šotoru, kjer so izdajali štartne številke. Resda smo morali počakati kakih 10 minut, preden so uskladili izdajanje številk, čipov ter vrečke s promocijskimi darili, a nekateri v vrsti so bili že vidno nervozni. Sam sem brez težav počakal, saj sem videl, kako se vsi trudijo in da bodo vsak čas pripravljeni. Glede na to, da so to počeli prvič, so bili dobro usklajeni, normalno pa je, da je prihajalo do kakšnih manjših zapletov. Ko je bilo malo pred deveto vse pripravljeno, je izdajanje številk steklo in potem je vse potekalo gladko. Res kapo dol vsem v organizaciji, mislim, da so bili odlično pripravljeni. Poleg ostalega so poskrbeli tudi za varstvo otrok, tako da so se lahko starši brez skrbi udeležili teka.

Malo pred deseto nas je na startno mesto povabila glasba godbe na pihala Zgornje Savinjske doline. Zbrane je pozdravil tudi župan občine Mozirje Ivan Suhoveršnik, nato je na prizorišče stopila še vaditeljica in poskrbela za skupinsko ogrevanje. Ob 10:30 se je (po moji oceni) za startno črto zbralo več kot 200 tekačev in z navdušenim vzklikanjem in aplavzom smo se podali vsak svojemu cilju naproti.

Trasa mi je kot domačinu bila dobro znana in sem jo ocenil kot lahko, saj razen treh manjših vzpončkov proti koncu prve polovice proge ni zahtevala kakšnega posebnega napora. Vseeno sem imel nekako med tretjim in sedmim kilometrom manjšo krizo. Noge me kar niso hotele nesti. Z dihanjem nisem imel težav, sicer sem se počutil dobro, a noge kar niso hotele z mano. Malo je bilo verjetno krivo tudi vroče sonce. Sam sem namreč navajen teči zgodaj zjutraj ali pa proti večeru, ko je zrak bolj svež, tukaj pa smo tekli v prvem sončnem dnevu po dolgem času in temperatura se je povzpela krepko čez 25 stopinj. Vseeno pa se nisem vdal, hotel sem doseči cilj. Po 58 minutah sem ga tudi dosegel in pri tem sklenil, da sem kljub ne preveč dobremu času dosegel osebno zmago. Nikoli nisem tekel zaradi rezultata, a vseeno je to nek pokazatelj, ali ti je na poti šlo dobro ali ne. Na koncu sem res bil zadovoljen, da sem kljub težavam prišel v cilj in tudi dan po tem ne čutim kakšnih posledic.

V cilj so pritekli tudi ostali trije člani zlatoletniške ekipe. Dobro uro po tistem, ko so v cilj pritekli tekači na 21 km, je sledila še razglasitev rezultatov. Še posebej smo ponosni na mojega očeta, ki je v svoji kategoriji osvojil prvo mesto.

Vedno je lepo videti zadovoljne obraze vseh, ki so dosegli cilj, še lepše pa je bilo slišati zadovoljne domačine in goste, ki so bili v večini vsi pozitivno presenečeni nad organiziranostjo dogodka. Seveda se je kje kaj zataknilo, a za prvič je bilo po mojem res dobro izpeljano. Z Mirom sva bila na koncu enotnega mnenja, da bo naslednje leto le še bolje in da se bo teka zagotovo udeležilo še več tekačev. Mi bomo prav gotovo spet tam. Upamo, da pridete tudi vi. Če ne prej, na svidenje na malem maratonu Mozirja 2011!

Oglejte si tudi fotogalerijo
 malega maratona Mozirja >