Simptomi lahko povzročajo veliko stisko ter ovirajo posameznikovo osebno, poklicno in socialno funkcioniranje, pojasnjuje Tamara Trobentar, spec. integrativne relacijske psihoterapije, direktorica Inštituta za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Satori iz Ljubljane.
Kaj je značilno za obsesivno kompulzivno osebnostno motnjo (OKOM)?
Ljudje s to motnjo poskušajo razviti svoj intelekt do stopnje vsevednosti. Ta potreba, skupaj s perfekcionizmom, jih vodi do nepripravljenosti za tveganje, neodločnosti, zavlačevanja, samo da ne bi naredili napake. So zelo rigidni ter se nezavedno počutijo nelagodno s svojim emocionalnim življenjem.
Značilna je lahko tudi pretirana predanost delu in produktivnosti, nezmožnost vreči stran izrabljene stvari, čeprav nimajo nikakršne sentimentalne vrednosti, preokupacija s podrobnostmi, pravili in seznami, redom (ne zmorejo širšega pogleda na stvari), skop potrošniški stil tako do sebe, kot do drugih (na denar gledajo kot na nekaj, kar je potrebno nalagati za bodoče slabe čase), nenaklonjenost k delegiranju nalog ali k delu z drugimi (timskemu delu), če drugi ne delajo na njihov način, ipd. Simptomi OKOM so del človekove osebnosti in zato se posamezniki ne zavedajo svojega problematičnega vedenja.
Katera so za bolnike glavna »kritična« področja?
Na splošno obstajajo štiri primarna področja, ki ljudem z OKOM povzročajo anksioznost: čas, odnosi, nečistoča in denar. Zanje obstaja samo nekaj moralnih sivih področij; dejanja in prepričanja so zanje bodisi popolnoma pravilna, bodisi popolnoma napačna. Običajno so v življenju dosegli veliko in doživljajo velik občutek nujnosti pri svojih aktivnostih. Postanejo lahko zelo vznemirjeni, če kdo zmoti njihovo rigidno utečeno rutino. Medosebni odnosi so tako precej težavni, predvsem zaradi pretiranih zahtev, ki jih postavljajo prijateljem, partnerjem in otrokom.
Na splošno obstajajo štiri primarna področja, ki ljudem z OKOM povzročajo anksioznost: čas, odnosi, nečistoča in denar.
Kakšna je pojavnost motnje pri nas in v svetu?
Osebnostne motnje so na splošno precej razširjene in predstavljajo enega večjih izzivov pri zdravljenju. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja se pojavi pri okoli 1 odstotku celotne populacije. Imelo naj bi jo od 3 do 10 odstotkov psihiatričnih bolnikov in je dvakrat bolj pogosta pri moških kot ženskah.
Pojavnost je še posebej pogosta pri moških v zahodni kulturi. Delno zato, ker zmerno izražanje nekaterih lastnosti tega življenjskega stila družba visoko ceni, na primer: natančnost, samodisciplino, nadzor čustev, vztrajnost, zanesljivost, vljudnost.
Kateri so vzroki za nastanek OKOM in dejavniki tveganja?
O OKOM obstaja zelo malo dokončnih raziskav. Ugotovljeno pa je bilo, da so imeli starši obsesivno-kompulzivnih otrok številne obsesivne lastnosti, vključno s tem, da so bili strogi in so pretirano nadzirali svoje otroke, da so bili pretirano konformistični, ne-empatični ter da niso odobravali spontanega izražanja čustev. Pritiskali so na otroke, da si pridobijo kontrolo nad sabo in da se obnašajo kot mali odrasli.
Skromni dokazi kažejo v smer podedljivosti te motnje. Nekaj raziskav se je začelo opravljati na genetski in psihološki ravni, ki kažejo določene povezave, na primer, da je pomembno večja povezava med obsesivnimi za enojajčne kot za dvojajčne dvojčke.
Starši obsesivno-kompulzivnih otrok so imeli sami številne obsesivne lastnosti, vključno s tem, da so bili strogi in so pretirano nadzirali svoje otroke, da so bili pretirano konformistični, ne-empatični ter da niso odobravali spontanega izražanja čustev.
Vloga staršev je torej pri OKOM izjemno pomembna…
Hipoteze, ki temeljijo na zgodovini medosebnih odnosov in vzorcev kot vzrokov motnje, govorijo predvsem o tem, da je v zgodnjem obdobju prevladovalo nepopustljivo siljenje, da se za vsako ceno naredi stvari pravilno in sledi pravilom. V takem okolju je bilo zelo malo topline,veliko poudarka pa na perfekcionizmu in redu ter običajno tudi kaznovanju za neuspehe. Ta pretiran nadzor se je izvrševal pri toaletnemu treningu, igri, ipd. V normalno razvijajoči družini se zahteve do otroka ne nalagajo preden senzorno-motorična koordinacija v centralnem živčnem sistemu ne dozori do točke, ko so zahteve po socializaciji lahko razumno izpolnjene.
Takšni socialni vzorci lahko postanejo fiksirani, če stvari gredo v času razvoja narobe. Posledica vsega tega je neuravnoteženo sledenje perfekcionizmu pri sebi in drugih. Takšen posameznik se ustavlja na svojih napakah in si nenehno prizadeva, da bi stvari izboljšal ter jih izpolnil v skladu z visokimi standardi. Veliko je spodbujanja k neprimernemu zadrževanju čustev, ki ima za posledico pretirano samodisciplino. Posameznik postane tako neprestano pazljiv in pozoren ter se redko prepusti, težko je spontan.
Kaj so glavne težave ljudi z OKOM?
Zaradi številnih lastnostih, ki jih razvijejo, se ljudje z OKOM pričnejo srečevati z mnogimi težavami in problemi. Najpogostejši je anksioznost. Če se znajdejo v hudem konfliktu med obsesivnostjo in zunanjimi pritiski, se lahko kronična anksioznost stopnjuje do panične motnje.
Drug problem je depresija, saj imajo ponavadi čustveno nezadovoljujoče življenje. Pogostokrat doživljajo različne psihosomatske motnje. Za razvoj teh motenj imajo predispozicije zaradi fizičnih učinkov njihovega neprestanega povišanega vzburjenja in anksioznosti. Pogosto trpijo zaradi glavobola (pritiska v glavi), bolečin v hrbtenici, zaprtosti, čira na želodcu ter so lahko tudi v povečanem tveganju za kardiovaskularna obolenja.
Nekateri imajo težave s spolnostjo. Njihovo nelagodje s čustvi, pomanjkanje spontanosti, pretiran nadzor in rigidnost niso ugodni za prosto in zadovoljivo izražanje lastne seksualnosti. Seksualne disfunkcije, ki jih doživljajo, so običajno zmanjšana želja po seksualnosti, nezmožnost doživljanja orgazma, prezgodnji izliv ipd. Pojavijo se težave v odnosih zaradi problemov, ki jih imajo drugi pri kosanju z njimi. Tako partnerji trpijo zaradi pomanjkanja njihove emocionalne dostopnosti ali deloholičnosti in preživljanja premalo časa z družino. Težave nastopijo tudi zaradi njihovega rigidnega in strogega načina vzgoje, kar lahko pripelje do kroničnega prepira z otroci.
Poleg tega pa so lahko nagnjeni tudi k anoreksiji nervozi ter obsesivno-kompulzivni nevrotski motnji.
Kako zdravite obsesivno kompulzivno osebnostno motnjo?
Zdravljenje vključuje predvsem psihoterapijo in samopomoč, ne zahteva pa zdravljenja z zdravili. Slednja priporočamo v primerih, ko se zaradi osnovne motnje razvije niz simptomov (anksioznost, depresija..), ki postanejo težko obvladljivi. V ta namen se najpogosteje uporabljajo antidepresivi (inhibitorji ponovnega privzema serotonina), ki lahko ublažijo frustracijo, zmanjšajo trdovratnost in negativno razmišljanje. Na splošno pa velja, da osebnostne motnje ne moremo zdraviti z zdravili.
Psihoterapija ljudi z OKOM na splošno zahteva poseben pristop, saj gre pri teh motnjah za trajne duševne in vedenjske značilnosti. Ljudje z osebnostno motnjo sebe ne doživljajo kot nekoga, s katerim je duševno karkoli narobe, zato običajno ne želijo kakršnegakoli zdravljenja. Kadar pridejo v terapijo, je to pogosto zaradi posledic motnje, nenehnih konfliktov s samim seboj in okolico oziroma zaradi simptomov, ki so posledica teh konfliktov, kot so stres, depresija, tesnoba, poskusi samomora, ipd..
Ljudje z osebnostno motnjo sebe ne doživljajo kot nekoga, s katerim je duševno karkoli narobe, zato običajno ne želijo kakršnegakoli zdravljenja.
Kako poteka psihoterapija?
Psihoterapija kot glavna oblika zdravljenja lahko zajema različne psihoterapevtske pristope (psihoanalitična, kognitivno-vedenjska terapija, integrativna relacijska psihoterapija …).
Pri delu z ljudmi s to motnjo je izjemno pomemben terapevtski odnos med klientom in terapevtom. Zelo pomembno je, da obravnavamo vsa področja, na katera vplivajo sheme in tako posledično vplivamo na celotno njegovo funkcioniranje – kognitivno, čustveno, vedenjsko, telesno, socialno … Pomembno je postaviti dosegljive cilje – cilj seveda ni »ozdravitev« motnje, pač pa obravnavanje specifičnih težav, ozaveščanje neprimernih vzorcev vedenja, mišljenja in doživljanja, spreminjanje kompulzij v bolj zdrav in učinkovit način vedenja, učenje novih načinov reagiranja, reševanja problemov …
Psihoterapija ljudem z OKOM pomaga razumeti emocionalne težave, ki so posledica njihovega kontrolirajočega vedenja in jih naučiti, kako se lahko sprostijo. Zaradi pogostih problemov z anksioznostjo in psihosomatskimi simptomi so lahko v pomoč tudi relaksacijske tehnike in meditacija.
Kateri so glavni cilji psihoterapije pri obsesivno kompulzivni osebnostni motnji?
Glavni cilj psihoterapije pri tovrstnih motnjah je pomagati posamezniku spremeniti ali reinterpretirati osnovne domneve, da se bodo vedenje in čustva spremenila v smislu večje fleksibilnosti. Terapija s tovrstnim klientom je ponavadi, vsaj na začetku, zelo sistematična in osredotočena na predstavljeni problem. V terapiji posamezniku tudi pomagamo identificirati in razumeti negativne posledice njegovih predpostavk ali bazičnih prepričanj, da nato lahko razvije načine njihovega izpodbijanja ter da več ne obvladujejo njegovih čustev in vedenja.
Eden od glavnih ciljev terapije je tudi, da se klient nauči poiskati zadovoljstvo v življenju skozi bližnje odnose in rekreacijske kanale, namesto izključno skozi delovne aktivnosti, kar lahko zelo obogati njegovo kakovost življenja. Večina ljudi s to motnjo lahko živi precej normalno življenje, imajo družine, prijatelje in redno hodijo v službo.
Ali so primeri, ko je potrebna tudi hospitalizacija?
Hospitalizacija je za ljudi z OKOM redko potrebna, razen v izjemah, ko se pojavi ekstremni pritisk ali stresni življenjski dogodek, ki poveča kompulzivno vedenje do točke, ko se vsakodnevne aktivnosti zaustavijo ali se pojavi tveganje, ki bi le-to škodilo posamezniku. Hospitalizacija je potrebna tudi, ko obsesivne misli posamezniku ne dovoljujejo, da bi nadaljeval z vsakodnevnimi aktivnostmi, pač pa ga paralizirajo in prisilijo, da ostane v postelji.
Hospitalizacija je za ljudi z OKOM redko potrebna, razen v izjemah, ko se pojavi ekstremni pritisk ali stresni življenjski dogodek, ki poveča kompulzivno vedenje do točke, ko se vsakodnevne aktivnosti zaustavijo.
Ali je priporočljivo, da se proces v zdravljenja vključijo tudi ostali družinski člani?
Pri OKOM je zelo pomembna samopomoč. Vključuje tudi izobraževanje družine in prijateljev o motnji, kar pomaga obvladovati vedenjske probleme z večjim sočutjem in razumevanjem ter jih nauči prepoznati opozorilne signale. Zelo koristne so skupine za samopomoč, ki so lahko v pomoč pri sprejemanju in spreminjanju obsesivno-kompulzivnega vedenja. Lahko so dober pomočnik pri nadaljevanju zdravniških pregledov ali terapij in način, kako pridobiti oz. izboljšati emocionalno in socialno podporo v skupnosti. Podpirajo tudi posameznikovo neodvisnost in stabilnost. Pomemben del samopomoči zajemajo relaksacija, meditacija, fizična aktivnost, redno spanje in uravnotežena prehrana.
Ali je obsesivno kompulzivna osebnostna motnja ozdravljiva? Kdaj velja bolnik za ozdravljenega?
Zaradi narave osebnostnih motenj, za katere so značilni trajni, izraziti duševni in vedenjski vzorci oz. značilnosti, ki se kažejo kot neprilagodljivi in rigidni odzivi na širok spekter osebnostnih in družbenih odnosov in pri katerih se bistveno opazijo odkloni od tega, kako povprečni posameznik v nekem okolju zaznava, misli, čuti in vzpostavlja medosebne odnose, so te lastnosti zelo težko spremenljive.
Študije kažejo, da je zdravljenje motenj na splošno daljši, odgovor na zdravila slabši, simptomi pa se kažejo v smeri nagnjenosti k kroničnosti in povzročajo nižji nivo funkcioniranja kot podobne težave pri bolnikih brez osebnostne motnje. Dinamika osebnostnih motenj pa kaže, da se le-te dostikrat v svojem naravnem poteku spreminjajo in z leti lahko tudi manjšajo.
Kaj je potem cilj zdravljenja OKOM?
Pri zdravljenju te osebnostne motnje ne gre za ozdravitev, ker bi to pomenilo, da bi posameznik moral spremeniti samega sebe in velik del tega, kar ga je definiralo mnogo let. Zato se pri zdravljenju osredotočimo predvsem na obravnavanju specifičnih težav, prepoznavanju neustreznih shem vedenja in doživljanja, učenje novih načinov reagiranja, reševanja problemov ipd.
Zdravljenje ljudi s to motnjo je v veliki meri usmerjeno tudi na njihove težave z nadzorom. Za pomembno spremembo morajo razviti toleranco za svojo čustveno ranljivost, za pomanjkanje kontrole nad ljudmi in situacijami… Sprejeti morajo dejstvo, da svet ni sestavljen iz črno belih linij, ampak je večinoma sivo polje, da obstajajo slučaji, negotovosti in nestalnosti v življenju nasploh.
Čeprav obstaja malo raziskav o zdravljenju ljudi s tovrstno motnjo, obstoječe analize kažejo, da imajo ljudje z OKOM precej koristi od psihoterapije: pomaga jim razumeti emocionalne težave, ki so posledica njihovega kontrolirajočega vedenja in se naučiti kako se lahko sprostijo. Ker ti ljudje ponavadi vidijo svoje kompulzivno vedenje kot prostovoljno (željeno), so bolj sposobni pretehtati spremembo, še posebej ko pridejo do spoznanja, kakšna je pravzaprav cena, ki jo v medsebojnih odnosih zaradi OKOM plačujejo.
