Moje mišljenje je, da smo tekači ena velika družina, ki podobno razmišljamo in se med sabo spoštujemo. Zakaj si ne moremo izkazati naklonjenosti in medsebojnega spoštovanja z prijaznim pozdravom – živjo, dober dan, čao? Dovolj je že stik z očmi, prijazen pogled,ter kratko prikimanje.
To velikokrat manjka ob medsebojnih srečanjih na naših vsakodnevnih tekaških poteh, ko tečemo eden mimo drugega.
Ker sam večkrat tečem po bolj osamljenih in odročnih poteh, ne srečujem vedno veliko tekačev in ko pozdravim morebitnega tekača, s katerim se le srečava, velikokrat ne dobim odgovora, malokdo me pogleda v oči in le odsope mimo.
Nekaj časa nazaj sem prav testiral tekače in sprehajalce, ki sem jih srečal med rekreativnimi teki. Med bolj vaško okolico so mi starejše sprehajalke in sprehajalci z veseljem odzdravili, čeprav sem bil velikokrat deležen začudenih pogledov, odzdravilo je tudi veliko tekačev, dočim se v bolj mestnem okolju to ni dogajalo, deležen sem bil bolj jeznih pogledov – češ kdo pa si ti, pusti me pri miru.
Ravno tako se mi je to dogajalo prejšno soboto na Bledu. Zelo, zelo malo ljudi mi je odzdravilo, v spominu pa mi je ostal korejski par, ki mi je odzdravil kar s tradicionalnim poklonom, ki sem jima ga kot judoka tudi vrnil.
Torej moja ugotovitev je, da se tekači, kot člani velike družine premalo pozdravljamo, da se Slovenci na splošno premalo pozdravljamo.
Moja želja je, da bi se tako stanje popravilo in bi se pri srečanjih veselo nasmehnili in si vsaj prikimali, kot to nekateri že počnemo.
Saj veste – nasmeh nič ne stane…
