Vid je tisto čutilo, ki mnogim prične z leti odpovedovati. Stopnje slabšanja so različne, pa tudi ljudje se s tem različno spopadajo. To je odvisno od osebnostne strukture človeka, od izkušenj iz preteklosti, okolja …
V pričujočem članku bom skušala zaobjeti nekaj drobnih namigov o odnosu do slabovidnih, slepih oseb. Z njimi se prav gotovo sem in tja srečujemo tudi v naših skupinah. Ker se sama spopadam tako rekoč s popolno izgubo vida (99%), bom pisala tudi iz lastnih izkušenj.
Ko se človeku poslabša vid, je za njega to velik stres, šok, ki ga ni moč predelati v kratkem času. Na nek način se človek z lastno voljo, močjo prilagodi dani situaciji, nekaj pa lahko pripomoremo ljudje, ki se s takimi osebami srečujemo. V domu upokojencev srečujem osebe, ki imajo slab vid, in nekateri to tudi stalno poudarjajo.
Kaj hitro se lahko zgodi, da nam začne tak človek iti na živce, da čutimo nekakšno nestrpnost do njega, da v komunikaciji z njim uporabljamo izrabljene floskule kot npr.: »Saj bo že, saj ni tako hudo…« Vedeti moramo, da je doživljanje izgube, bolečine tudi v teh primerih zelo individualna stvar. Mnogo več storite, če človeku prisluhnete, v naslednjem koraku pa mu pomagate, da skupaj kaj doživita. Lahko mu kaj preberete, skupaj odideta na sprehod, ga odpeljete na srečanje skupine …
Težko je pričakovati, da se bo človek v visoki starosti izgubi vida prilagodil do visoke stopnje, da se bo učil hoje z belo palico, brailove pisave ali kaj podobnega. So tudi taki, a so bolj izjeme kot pravilo. Občutki nemoči, sramu in negotovosti so v teh primerih prav gotovo močno prisotni.
Če imamo v skupini osebo z motnjami vida, moramo presoditi, koliko naše pomoči potrebuje. Ne varčujmo s vprašanji. Ona naj pove, koliko in kaj potrebuje. To je zlato pravilo. Nikdar ne ravnaš napak, če človeka vprašaš, ali mu lahko kako pomagaš.
Taki osebi npr. lahko povemo, kdo je danes prisoten v skupini. To storimo tako, da gremo po vrsti. To naredimo mimogrede, ne da bi izzvenelo čisto po šolsko.
Pogovor naj teče tako, kot velja za naša pravila. Govori naj eden, drugi poslušajo. Zelo moteče je, če govorimo eden čez drugega. Kadar želimo to osebo kaj vprašati, jo moramo poklicati po imenu in ne samo gledati vanjo.
Zelo dobrodošlo je, če kdo na kratko opiše, če je kaj posebnega v prostoru, če je na mizi kak lep šopek, mamljivo pecivo, nov prt ipd. Te stvari vlijejo človeku občutek vrednosti in upoštevanja.
V nadaljevanju bom navedla nekaj pravil dobrega komuniciranja
Večina stvari, ki veljajo za dober, človeško spoštljiv in strokoven odnos do starih ljudi, velja tudi za populacijo z motnjami vida. Treba je vedeti in upoštevati le nekatere specifičnosti.
Oseba mora svoj prihod vedno najavljati s trkanjem, glasnim govorjenjem, odločno hojo ipd., ne pa da se brez zvočne najave pojavi pred slabovidno osebo in jo na ta način spravi v stisko. Upoštevati moramo intimo slepega oz. slabovidnega človeka tako, da se na nek način pripravi na naš prihod (trkanje, pozdravljanje).
Vedno tudi povemo, kdo smo, in nikakor ne sprašujemo osebe, ali morda ve, kdo smo, ali jo nagovarjamo, naj celo ugiba. To je ponižujoče.
Iz lastnih izkušenj vem, kako silno neprijeten občutek je, ko te nekdo ogovori in želi, da ugibaš, kdo je. Sama nikdar ne ugibam. Če imajo videči ljudje nekakšno pravico vedeti, s kom komunicirajo, in to brez vmesnih ugank, jo imamo tudi ljudje z okvaro vida. Če si v stalnem kontaktu z nekom, njegov glas prav gotovo že dobro poznaš, pa tudi način hoje, včasih tudi vonj.
Za dobro komunikacijo z osebami z motnjami vida je pomembno, da je naš govor razločen, jasen, brez zvočnih ovir v ozadju (ropota, glasbe ipd).
Sama še kako dobro vem, kako neprijetne so bučne družbe, kjer se ne moreš orientirati s sluhom. Če pa je taka situacija že neizogibna, je prijetno, če imaš nekoga ob sebi, ki ti daje občutek varnosti, te prime za roko, te odpelje na ples, ti v roko potisne kozarec pijače …
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=yEoY6NeISs4[/youtube]
Vedno se je treba zavedati, da so zelo dobrodošle vse informacije, ki jih izrečemo. Zaželeno je, da čimveč stvari tudi opisujemo, morda navidez nepomembne stvari – kaj vidiš skozi okno, kakšne barve je bluza, rože …
Če si z osebo blizu, ji lahko daš potipati tudi novo frizuro, uhane ipd., to lahko pripomore k bolj človeškemu ozračju, vendar je treba pri tem paziti, da ne presežemo meje, ko bi bilo komu neprijetno.
Kako zelo pomembno je opisovanje, vem s potovanj, izletov, in ker mnogokrat tudi v skupinah kam povandramo, priporočam, da se stvari res živo opisujejo. Če je možno, se človeku da tudi kaj potipati, a s tem ne silimo ljudi. Ne gre za komplicirano opisovanje.
Pomembno je, da nekdo v avtobusu pove, da na levi vidimo pokošene travnike, v ozadju visoke hribe, konje, ki se pasejo, da ima hiša, mimo katere smo se peljali, neznosno florescentno barvo fasade, da je izza vogala ravnokar skočil velik, črn maček … Kot bi svoje očesne zaznave pretvarjali v besede. Seveda pa to ne pomeni, da moramo nepretrgoma nekaj govoriti, vse naj izpade sproščeno, spontano, naravno.
Pri strežbi hrane slabovidni in slepi osebi vedno povemo, kaj smo ji dali na krožnik, zaželeno je, da tudi opišemo jed, kako dobro je videti. Pravilo je, da se slepi osebi po pravilih ure pove, kje ima meso, krompir ipd. Npr. krompir je na 12, meso na 6 …
Ker so slabovidne in slepe osebe med seboj zelo različne, upoštevamo njihovo stopnjo samostojnosti pri rezanju mesa ipd. Pomagamo samo, če oseba prosi oz. vemo, da tega sama ne zmore. Vsi vemo, da je vizualni vtis hrane pomemben in pri slepih in slabovidnih ga lahko prikliče le videča oseba.
Če ponudimo kozarec, žlico ipd., ji to damo v roke ali pa njeno roko vodimo do kozarca, da bo vedela, kje je. Ne uporabljajmo besed »tam je«, ker to osebi nič ne pove.
Slepo oz. slabovidno osebo vodimo tako, da nas ta prime pod komolec. Mi hodimo pol koraka pred njo. Hitrost hoje je treba prilagoditi njenim sposobnostim. Ko pridemo do stopnic, naj se oseba z eno roko prime ograje, ko pridemo do stola, slabovidni osebi položimo roko na naslonjalo stola, na katerega bo sedla.
Večkrat opažam, da se pri vodenju takih oseb nekako pretirava, da te, predvsem v kritičnih situacijah, kar več ljudi skuša »spraviti« na avtobus, preko neke ovire … Mnogo bolje je, če človeku pokažemo, kje je držalo, mu z besedami nakažemo, kaj naj stori, kot pa da ga »vlečemo« na vse strani.
Če osebo spremljamo k zdravniku, ji pomagamo le toliko, kot je potrebno, potem pa se vljudno odstranimo. Nemalokrat se žal dogaja, da medicinsko osebje ne nagovarja slepe ali slabovidne osebe, temveč njenega spremljevalca, kot da slepi ne bi znal zastopati lastnega stališča, zato je zelo potrebno, da se spremljevalec umakne, če le ni drugih posebnih težav.
Če nas oseba prosi, da ji kaj preberemo, vedno najprej povemo, od kod je pošta, in jo vprašamo, ali res želi, da ji mi preberemo. Nikdar ne beremo potiho, sami zase in šele potem komentiramo. Vedno beremo naglas. Če vidimo, da je pošta zasebna, jo še enkrat vprašamo, ali želi, da ji mi preberemo.
Če beremo časopise, najprej preberemo naslove, potem pa naj ona izbira, kaj bomo brali.
Osebi se vedno skušajmo približati s sprednje strani (to velja za vse). Uporabljamo obziren, nežen dotik. Pazimo, da ne zaidemo v pomilovalen, ponižujoč odnos z božanjem po obrazu ipd. Stisnemo roko, potrepljamo po rami, se dotaknemo hrbta, skratka, smo prijateljski in ne pomilovalni.
Nikdar nismo v prostoru, ne da bi slabovidni ali slepi osebi (velja tudi za gluhe in naglušne) dali vedeti, da smo tam prisotni.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je nekaj najbolj zoprnega, če me kot odraslo osebo nekdo poboža po licu, in to človek, ki mi ni prav nič blizu. S tem mi da jasno vedeti, da me ima za nedoraslega otroka, da se mu smilim in da ima nad menoj moč.
In nikar se v pogovoru ne izogibajte besed »videti, ogledati…«. Tudi osebe s popolno izgubo vida uporabljajo te besede, saj je njihov pomen večplasten. Nekdo, ki ne vidi, si stvar lahko ogleda s prsti, jo povonja.
Dobrodošlo je, če osebo opozorite na popackano majico, skuštrano frizuro ipd. Ljudje vam bodo hvaležni za to, le na primeren način je treba povedati in v primernih okoliščinah.
Pri delu s slepimi in slabovidnimi osebami pa se je ves čas treba zavedati, da so si med seboj zares zelo različne, kot smo si ljudje nasploh različni. Po sposobnostih, značaju, temperamentu ipd. In te razlike je treba upoštevati in se jim prilagajati.
Nikdar pa ne bomo ravnali napak, če bomo osebo vprašali, kako naj ji pomagamo. S tem bomo ohranjali tudi njeno samostojnost in pravico, da sama odloča o sebi, njeno dostojanstvo. Če pa slepa oz. slabovidna oseba ne upošteva pravil dobrega odnosa, jo je prav tako treba na to opozoriti in se z njo pogovoriti.
Včasih se namreč dogaja, da iz vljudnosti slepih in slabovidnih ljudi sploh ne opozarjamo na njihove napake, neprimerno vedenje. V nas pa narašča prikrita agresija.
Naj zaključim z mislijo, da je zelo dobrodošlo, če ti kdo pomaga nadomestiti izgubljeni vid na način, da ti kaj opiše, da te kam odpelje, da pa te tudi opozarja na tvoje šibkosti. V tem se približamo prijateljskemu odnosu, ki smo mu zavezani tudi v naših skupinah, mar ne?
