Kuharica Emilija Pavlič se bori proti čokoladi

Kdor je vsaj za nekaj trenutkov ali pa minut spoznal kuharico Emilijo Pavlič, se v njo “skorajda zagotovo zaljubi ali pa jo zasovraži.” Sam, (ponosno) priznam, da sem v skupini prvih … Emilija Pavlič me je namreč že ob najinem prvem srečanju očarala s svojo primorsko prisrčnostjo, kuharskim znanjem, duhovitostjo, neposrednostjo … Emilija namreč govori tako očarljivo kot gorski tolmun … čisto in hitro, iz nje dobesedno vre “ljudska in kuharska modrost” …

Nekaj te energije iz njenega vrelca kuharske knjige modrosti smo zajeli na 8. festivalu za tretje življenjsko obdobje; naj vas ne čudijo morebiti rahlo nepovezani stavki … Emiliji namreč jezik prehiteva misel … ali pa je obratno? Ne vem. Zagotovo pa vem, da se bomo z Emilijo še pogovarjali … Pa dovolj nakladanja, preberimo vsaj nekaj stavkov, ki nam jih je naša odlična kuharica Emilija Pavlič iz Kopra, svetovalka za prehrano, avtorica projekta in nagrajene knjige Za otroke kuhajmo zdravo – za majhne in velike, namenila v nekaj kratkih minutah odmora. Pogovor, zelo kratek intervju, je potekal – v fragmentih – nekako takole:

Gospa Emilija Pavlič, pred časom sem na www.siol.net bral izčrpen intervju z vami, kjer ste razlagali nekako takole: „Odrasli, posebno babice in dedki, pogosto obdarujejo otroke s čokolado, jim kuhajo kakavček, že majhnim ponujajo pravo kavo, kuhajo močne čaje. Vse to so poživila za odrasle, otroke pa že mlade zasvojijo: teobromin, tein, kofein. Ko se postavim z mojo filozofijo na stran otrok, mi kdo reče, to imajo otroci radi. Mi lahko kupimo kar želimo. To me zelo žalosti, ker poznam že veliko srednješolcev, ki ne morejo začeti pouka, da ne popijejo veliko kavo in pojedo veliko čokolado. Zato v mojih receptih ni čokoladnih peciv, v nobeno jed ne dodajam prave kave in alkoholnih dodatkov. Tudi za darila teh reči ne kupujem”. Moje vprašanje se sedaj glasi, kaj pa naj ljudje, otroci použijemo, ko nam “pade cuker”?

Emilija Pavlič: Res je, borim se trdo za nov projekt. Čokolada. Čokolada ni za otroke, moja teta v Trstu je rekla, da je čokolada za soldate, vojake. Vidim, da so otroci zasvojeni, čez vse meje, sploh ne jedo palačink, če ni gor nutele. Čokolada je kot poživilo, tako kot kava, čaj … Ljudje naj pojedo jabolko, jabolko ima same lepe stvari v sebi, ali pa suhe slive – jih imam s sabo – te so dobre in ob tem sem podprla še našega domačega kmeta. Veste, jaz vnukom ne kupujem čokolade, pa to je samo maščoba pa sladkor. Ja, čokolada je skorajda takšna skorajda kot heroin. Res. Zdaj sem popolnoma v tem.

Čokolada me moti, tako kot „alkoholna hrana” … No, tudi tu lahko omenim še en moj nov projekt in to zelo pogumen … Alkohola jaz ne dam v hrano. Kdo je rekel, da mora biti v brodetu vino? To si je verjetno kakšen moški, odvisnež od alkohola, izmislil … Iz ponosa do mojega poklica vam povem, jaz v mojo hrano ne bom dala alkohola; ker ne paše … Veste, za zdravljenega alkoholika je že vonj po rumu dovolj, da ga vrže iz tira … Pa veste, spoštujem dobro vino, tu in tam spijem kakšen kozarček ob hrani … Ampak, poudarjam, alkohola v moji hrani ne bo … Nikoli. Poudarjam, alkohol je za ob hrani, nikoli pa ne bo dobro, če bo alkohol v hrani. Tako, to sta ta dva projekta, koristna napotka … Če bodo ljudje vedeli, mogoče bodo začeli razmišljati o tem, mogoče se bodo začeli boriti proti temu … Jaz se že.

Gospa Emilija, ker sva ravno na festivalu, tukaj v Cankarjevem domu, kakšno hrano priporočate starostnikom? Emilija Pavlič: Joj, o tem bi lahko govorila ure in ure. Letni čas naj bo naše merilo, kaj naj jemo. Letni čas. Ampak recimo, tako na brzino, jaz sedaj priporočam fižol, ampak ne preveč, pa tudi korenček, zelje sveže, zelnato solato, na tanko naribana, zdaj je čas za jabolka … veste, treba je jesti sezonsko hrano, čimveč sezonske zelenjave, sadja. In našo. Domačo. Pa saj tudi domačo hrano najdeš v hipermarketih.

In treba je dati stran električne „mašine” … Palični mešalniki, še posebej, niso uporabni v kuhinji, kjer živijo starostniki … Predstavljajte si, ko hrane ne skuhamo dovolj, ampak jo potem – takšno, premalo kuhano -, pretlačimo s paličnim mešalnikom, sploh ne vemo, da hrana ni dovolj kuhana in da imamo potem tudi zaradi tega zdravstvene težave. Ljudje premalo namakajo, premalo kuhajo živila … Pa ribe je treba jest’, vsaj enkrat na teden, čimveč sadja, jeseni ga je več kot dovolj, pa nič peciv – sedaj – … Zakaj bi sedaj jedli piškote, ko pa je jeseni tako mnogo svežega sadja okrog nas? Zagrizimo v jabolko! In če ne moremo, nič hudega … Mnogi starejši imajo težave z zobmi, razrežimo, naribajmo jabolko, jo uživajmo, važno, da je hrana čimbolj sveža, pa karkoli pač uživamo …

Hvala, gospa Emilija. Drugič bova obdelala pa še kakšno drugo temo. Velja? Velja, je odgovorila Emilija in se spet posvetila ženskam ob njeni stojnici … Poslušale so jo tako kot jaz … z odprtimi usti … Ko sem odhajal, je „puncam razlagala popolnoma drugo zgodbo”: Veste, otroke popolnoma preveč razvajamo, kuhamo jim samo tisto, kar oni hočejo …. To ni prav, otroci morajo jesti tisto, kar jih skuhamo, torej sezonsko in domačo hrano … Tako je prav.