Kaj nas čaka po možganski kapi?

Možganska kap je ena tistih bolezni, pri kateri ne moremo napovedati končnega izida zdravljenja. Tako smo lahko po možganski kapi med tistimi srečneži, ki popolnoma ozdravijo in se ponovno vključijo v socialno mrežo, ali žal med tistimi, ki jih doleti težka invalidnost, ali nekje vmes. Žal lahko pride tudi do smrti.

Posameznika, ki ga je prizadela možganska kap, je zaradi posledic možganske kapi treba obravnavati multidisciplinarno, nikoli samo z medicinskega področja, pravi prim. prof. dr. Erih Tetičkovič, dr. med., ki je opozoril tudi na to, da število primerov možganske kapi tako v svetu kot pri nas vse bolj narašča – glede na vztrajno rast števila možganskih kapi napovedujejo, da bo čez deset let, leta 2020 prišlo do svetovne epidemije možganske kapi.

Eno od zdravljenj – fibrinoliza

Dr. Tetičkovič razlaga: »V samem načinu zdravljenja je pred časom veljalo, da sodobnejše oblike zdravljenja ne pridejo več v poštev pri bolnikih, ki so starejši od 80 let, npr. fibrinoliza – v Mariboru opravljajo sonofibrinolizo -, raztapljanje krvnega strdka, ki je privedel do grozeče možganske kapi.«

Nekoč je torej veljalo, da bolnika, ki je star več kot 80 let, zaradi tveganja ne bodo zdravili na ta način, a danes, ko jemedicina še bolj napredovala, se tega pravila več ne držijo. Ob tem pa seveda upoštevajo še druge dejavnike. Dr. Tetičkovič pravi: »Če je pacient v dobri kondiciji, sonofibrinolozo opravimo kot preprečitev nadaljnjega razvoja možganskega infarkta.

Če nima veliko drugih dejavnikov tveganja, se je bomo lotili. Je pa res, da je uspeh ponovne vzpostavitve prehodnosti žile bolj kratkotrajen, morda je nekoliko večja možnost tudi sekundarne krvavitve, kljub temu pa, tudi v svetu, izvajajo tako terapijo!«

Širjenje zoožanih arterij

Eno od morebitnih zdravljenj, za katerega se odločajo glede na vrsto možganske kapi in poškodbe arterij, je tudi širjenje zoožanih arterij. Kot pravi dr. Tetičkovič, so včasih rekli, da pri starejših pacientih tako zdravljenje ne pride v poštev.

»A izkazalo se je, da je t.i. CAS uspešen in pri starejših pacientih ni tako rizičen. Uspeh take operacije je lahko celo boljši kot pri mlajši generaciji, torej – ne bomo starejšega pacienta pustili ležati na milost in nemilost, ampak bomo ukrepali,« je odločen dr. Tetičkovič.

Možganska kap

Vsekakor zdravniki vedo, kdaj se odločiti za katero od zdravljenj, saj obstaja več oblik bolezni. Gre predvsem za dve večji skupini, za možgansko kap ali možgansko krvavitev.

Pri možganskem infarktu ali ishemični možganski kapi je mehanizem povsem drugačen kot pri možganski krvavitvi. Dr. Tetičkovič razlaga: »V bistvu je osnova ene in druge možganske kapi arteoskleroza – sklerotične spremembe na možganskih arterijah. Sklerotične spremembe lahko privedejo do ustvarjanja oblog, pravimo jim lehe. Te pa lahko zapadejo k spremembam – odvisno od njihove strukture; če so mehke, so najbolj nevarne. V takšnih lehah lahko pride ob razpokah do tromba – zlepljenja krvnega strdka; do tromba, ki počasi raste in na koncu v celoti zapre prehodnost žile. Tisti del možganov, ki ga je prehranjevala ta žila, ostane brez prehrane, brez kisika.«

Če to traja dve do tri minute, pride do razpadanje tkiva, do nekroze. To tkivo pa nima sposobnosti, da bi se kasneje obnovilo. »To je tako imenovani aterotropogeni način nastanka infarkta. Drugi način pa je t.i. trombemboličen način, pri katerem strdek krvi ni nastal na licu mesta, ampak nekje drugje in je pripotoval po žili do sem, najpogosteje iz srca. Vzrok za to so velikokrat pri starejših težave s srcem in srčnim ritmom. Posledica je na koncu enaka,« razlaga dr. Tetičkovič.

Možganska krvavitev

Pri krvavitvi pa je drugače. »Stena možganskega terena, ki je aterosklerotično spremenjena, ni več prožna, ni več elastična, in ne more več reagirati na nenadno nihanje krvnega tlaka. Na enem mestu ta žila poči in takrat pride do izliva krvi v same možgane.

Pri infarktu se tkivo ne obnavlja, pri krvavitvah je obnavljanje mogoče. Ko se v možgane razlita kri sama od sebe absorbira, to je v štirih do šestih tednih, se lahko razmaknjeno tkivo, ki sicer ni poškodovano, ponovno pomakne na svoje mesto in začne pravilno funkcionirati,« pravi dr. Tetičkovič.

Socialna in ekonomska plat možganske kapi

Žal pri zdravljenju možganske kapi ne moremo mimo socialne in ekonomske plati, sploh če gre za starostnike. Hud problem je, če starejši človek naenkrat zaradi kapi postane invalid, ne vemo, kam ga bomo dali, sploh če smo tisti, ki bi lahko skrbeli zanj, polno zaposleni in nas ni doma.

»Domovi za ostarele in onemogle so polni, na rehabilitacijo je le težko priti, tako večino prizadetih spravimo domov, kjer pa nimajo vedno ustrezne nege,« opozarja dr. Tetičkovič. Doma postanejo bolniki velikokrat breme drugim, vsaj tako čutijo. »Spraviti bolnika v rehabilitacijo v tuje okolje je lahko zelo stresno, ker starejši človek ni nujno pripravljen na take spremembe,« opozarja na sociološki vidik dr. Tetičkovič.

Njemu se zdi idealno, da bi se bolnik vrnil v svoje okolje, a tam bi potreboval intenzivno nego svojcev, to pa ni vedno mogoče. Nadzor takega bolnika mora biti bolj ali manj trajen. Če ima tako invalidnost, da je še kolikor toliko funkcionalen, še gre. Če pa je prizadetost večja, pa je to skorajda nemogoče.

Takojšnja rehabilitacija po kapi!

Že prvi dan oziroma čim prej, ko je mogoče glede na stanje bolnika, začnejo v bolnici razgibavati prizadete ude. »Izvajamo tudi logopedsko rehabilitacijo prizadetega govora. Če se seveda pokažejo določeni uspehi!

Nas žal ovira dejstvo, da ne moremo izvajati rehabilitacije tako kot v zahodnem bogatejšem razvitem svetu še mesece in mesece na hospitalen način, torej v bolnicah in univerezitetnih kliničnih centrih,« opozarja dr. Tetičkovič in dodaja: »V ustanovah, ki so specializirane za izvajanje rehabilitacije, sprejemajo take paciente, a žal so njihove kapacitete omejene, čakalne vrste pa dolge. Tako se žal večina pacientov vrne domov, kjer pa niso pod stalnim nadzorom.

Ko bi bilo v bolnišnicah več prostora!

Ob tem lahko opozorimo še na eno žalostno dejstvo, zaključuje dr. Tetičkovič: »Povprečna ležalna doba v naših bolnicah je približno 21 dni, kar pa je bistveno prekratko. Marsikdaj se namreč po težjem infarktu zdravje stabilizira šele po 4 do 6 tednih, velja za lokomotorno in logopedsko rehabilitacijo, ne smemo pa pozabiti tudi na socialno rehabilitacijo, ki pa je velikokrat še daljša.«