Človek je vsejed, že od nekdaj je mešano hrano, tako živalsko kot rastlinsko, ker pa je na zemlji postavljen v različna duhovna, socialna in materialna okolja, ponekod poje mesa le za začimbo, drugod pa mu je le dodatek rastlinska hrana.
Kateri prehranjevalni slog je bolj zdrav?
Vegetarijanci so manj debeli, manj se jim zveča krvni tlak, manj zbolijo za srčno-žilnimi boleznimi, manj jih tare osteoporoza in manj jih doletijo določene oblike raka, je pa med njimi več slabokrvnih zaradi pomanjkanja beljakovin, železa in vitamina B12, vegetarijanski otroci so nižje rasti od svojih vrstnikov.
Vsejedi presežejo prednost vegetarijanske prehrane, če svoji prehrani dodajo le malo ali nič živalskih maščob, hrano rastlinskega izvora pa popestrijo s pustim mesom kot izvorom beljakovin, mineralov in vitaminov.
Zelo pomembna je ugotovitev, da meso ni nevarno, pač pa njegova nekakovost, ki odvrača od zdravja in pelje v bolezen. Piščanec brez kože in morske ribe, denimo, ne prispevajo k nastanku raka na debelem črevesu, pač pa to stori večja količina užite govedine, svinjine, jagnjetine in drobovine, zaradi vsebnosti trdih (nasičenih) živalskih maščob.
Nekakovostno je tudi vsakovrstno meso, ki je preveč pečeno, zaradi nastanka rakotvornih snovi. Bolezensko tveganje zaradi zaužitih trdih maščob pa je manjše, če se zaužije dovolj sadja in zelenjave, ki vsebujeta veliko zaščitnih snovi, ki varujejo pred nastankom bolezni preobilja.
Slovenci smo povečini vsejedi, le poldrugi odstotek polnoletnih državljanov ne uživa mesa, malo več kot tretjina pa uživa meso in mesne izdelke vsak dan. Povprečni Slovenec sicer poje dovolj mesa, ker pa jih petina živi na robu preživetja, ga morda prav toliko poje preveč. Z mesom v povprečju zaužijemo dovolj beljakovin, a preveč maščob, ker jemo premalo rib in piščancev.
Pojemo tudi premalo sadja, zelenjave in črnega kruha. Našteta živila vsebujejo zelo malo ali skoraj nič maščob. V naši prehrani je preveč beljakovin in maščob, ki jih dobimo še z mlekom in mlečnimi izdelki, jajci in ne nazadnje še z rastlinskimi živili, v njej pa bi morali prevladovati ogljikovi hidrati, ki so bogati z zaščitnimi snovmi.
Če bi k naši dnevni prehrani še dodali meso, ki je tipično beljakovinsko-maščobno živilo, bi se naša hrana s tem še poslabšala. Ne potrebujemo več, pač pa več kakovostnega mesa, s katerim bi zamenjali slabšega. Če bi užili večkrat na dan še sadje in zelenjavo, bi znižali tveganje za nastanek civilizacijskih bolezni, denimo, raka za več kot 20%, zaveznika pa velja iskati tudi v odrekanju čezmerni soli in alkoholu.
Velja tudi omeniti, da vsakdanja telesna dejavnost omogoča človeku vzdrževati svoje zdravje, kljub občasnim dietnim prekrškom, to je obrokom obilne in mastne hrane.
